Jedro

Tožnica je pri toženi stranki uveljavljala povrnitev stroškov za prevoz z osebnim vozilom ter za spremstvo. Na pregled na invalidsko komisijo (ki je odločala o tožničini zahtevi za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo) jo je spremljal mož. V 2. členu Sklepa o povračilu potnih stroškov je določeno, da imajo zavarovanci pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Sklep ne ureja situacije, ko je potreben prevoz iz kraja, kjer ni zagotovljenega javnega prevoza. V tem primeru je zato potrebno uporabiti Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Niti Sklep niti sedaj veljavni ZPIZ-2 nista izključila upravičenost zavarovancev do povračila stroškov kilometrine v primeru, če redni prevoz s sredstvi javnega prometa ni zagotovljen. Pravilnik pa v prvem odstavku 6. člena s tem v zvezi določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, oziroma se ti stroški povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času oziroma, če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (na primer telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Ker pri tožnici na sporni relaciji ni javne povezave, se tožnici priznajo stroški za prevožene kilometre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano II. točko izreka odločbo št. ... z dne 19. 12. 2013 spremenilo v drugem odstavku izreka glede zneska priznanih stroškov in ugotovilo, da potni stroški znašajo 25,70 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača razliko med že priznanimi stroški in s to sodbo priznanimi stroški v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo.

Zoper omenjeno odločitev je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pravna podlaga za povrnitev potnih stroškov zavarovancev v okviru predsodnega postopka pri toženi stranki podana v specialnem predpisu, ki bi ga moralo uporabiti tudi sodišče. S tem, ko je sodišče uporabilo določbe Pravilnika o stroških v upravnem postopku (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 86/2005) je nepravilno uporabilo materialno pravo. Skladno z določbo prvega odstavka 184. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) tožena stranka krije stroške postopka uveljavljanja in varstva pravic iz obveznega zavarovanja, med drugim tudi potne stroške. Po določbi prve alineje drugega odstavka 184. člena ZPIZ-2 ima zavarovanec pravico do povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem in uživanjem pravic, kadar ga zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav in podaje mnenja izvedencev. Po določbi četrtega odstavka 184. člena ZPIZ-2 se povračilo potnih stroškov določi v znesku stroškov prevoza in stroškov prehrane ter namestitve v času potovanja in bivanja v drugem kraju. Skladno s petim odstavkom te določbe zavod s splošnim aktom določi vrsto uporabe prevoznega sredstva, upoštevaje zdravstveno stanje zavarovanca in dolžino poti, potovalne pogoje in način uveljavljanja povračila potnih stroškov ter znesek povračila stroškov prehrane in namestitve v času potovanja in bivanja v drugem kraju. Na podlagi petega odstavka 184. člena v povezavi s 428. členom ZPIZ-2 je tako pri odločanju o povračilu potnih stroškov potrebno uporabiti Sklep o povračilu potnih stroškov (Sklep, Ur. l. RS, št. 113/02 s spremembami). To je edini predpis, ki ga tožena stranka vedno uporablja za povrnitev potnih stroškov v svojih postopkih in ga je tudi v konkretnem primeru. Pravilnik, ki ga je uporabilo sodišče pa se po mnenju tožene stranke uporablja le pri tistih upravnih organih, ki za urejanje problematike stroškov postopka nimajo svojega specialnega predpisa. Tožena stranka nadalje navaja, da glede na ugotovitev invalidske komisije, da tožnica za pregled ni potrebovala spremstva, sodišče pravilno ni poseglo v odločitev tožene stranke glede navedenega. Tožnica je namreč izrecno v svojem tožbenem zahtevku zahtevala tudi povračilo potnih stroškov za svojega moža, ki jo je takrat spremljal. Ni pa tožnica zahtevala povrnitve potnih stroškov v obliki kilometrine. Ker je sodišče tožnici priznalo kilometrino, je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Upoštevaje 2. člen Sklepa pa je tožena stranka tožnici priznala pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Edina izjema od tega pravila so tisti primeri, ko je potreben prevoz z reševalnim vozilom. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, torej tudi glede odprave (spremembe) drugega odstavka izreka odločbe št. ... z dne 19. 12. 2013. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 6. 2013. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na odpravo omenjene odločbe in na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo (I. točka izreka sodbe). V tem delu je sodba postala tudi pravnomočna. Sodišče pa je presojalo tudi drugi odstavek prej citirane dokončne odločbe z dne 19. 12. 2013, s katerim je tožena stranka tožnici priznala stroške v višini 23,80 EUR. Sodišče je torej odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je namreč na obrazcu, poimenovanem - zahteva za povrnitev potnih stroškov pri toženi stranki uveljavljala povrnitev stroškov za prevoz z osebnim vozilom ter za spremstvo. Na pregled na invalidsko komisijo jo je namreč spremljal mož. Tožena stranka v predsodnem postopku zahtevku za povrnitev stroškov spremstva ni ugodila in sicer glede na mnenje invalidske komisije, po katerem spremstvo ni bilo potrebno. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Je pa tožena stranka priznala potne stroške, vendar le za potovanje z javnim prevoznim sredstvom na relaciji A. - B. - A.. Sodišče pa je tožnici priznalo stroške v višini kilometrine na relaciji C., B., C..

Tožena stranka v pritožbi ne konkretizira, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Iz pritožbe namreč izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče zato sprejema dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede pravilne uporabe materialnega prava, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v 2. členu Sklepa določeno, da imajo zavarovanci pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Sklep torej očitno ne ureja situacije, ko je potreben prevoz iz kraja, kjer ni zagotovljenega javnega prevoza. V tem primeru pa je tudi po stališču pritožbenega, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Pravilnik o stroških v upravnem postopku. ZPIZ-2 namreč v 11. členu določa, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ker v Sklepu ni določeno, kako je s povračilom stroškov v primeru, ko ni zagotovljen javni prevoz, je sodišče prve stopnje pravilno pri odločanju o omenjenem vprašanju uporabilo Pravilnik o stroških v upravnem postopku, kar pomeni, da gre za enako situacijo, kot je le-ta določena v 11. členu ZPIZ-2. Tudi v tem primeru gre za subsidiarno uporabo predpisa. Torej, kar ni urejeno v samem Sklepu, ki ga je sprejela skupščina ZPIZ Slovenije, je subsidiarno potrebno uporabiti Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Niti Sklep niti sedaj veljavni ZPIZ-2 namreč nista izključila upravičenost zavarovancev do povračila stroškov kilometrine v primeru, če redni prevoz s sredstvi javnega prometa ni zagotovljen. Pravilnik pa v prvem odstavku 6. člena s tem v zvezi določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, oziroma se ti stroški povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času oziroma, če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (na primer telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.