Jedro

Šteje se, da ni bilo istočasnega protipravnega napada, če ta ni dokazan, kajti pričam, ki so zatrjevale, da je imel obdolženec tudi poškodbo, sodišče ni verjelo, izvedenec medicinske stroke pa je podal mnenje, da glede na vidno sled poškodbe ta ni mogla biti takšna, kot je zatrjeval obdolženec.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. F.K. in javnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 20.000 tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja po čl. 54/II KZ RS ter mu je bila na podlagi tega zakonskega določila izrečena kazen 3 mesece zapora. Odločeno je bilo, da se ne prekliče prejšnja pogojna obsodba, ki je bila obdolžencu izrečena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Krškem, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Obdolžencu je bilo naloženo povračilo stroškov kazenskega postopka. Oškodovancu mora obdolženec plačati odškodnino v znesku 80.000 tolarjev z obrestmi, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Nadalje je bilo še odločeno, da se obdolžencu odvzame zasežena kovinska cev in nunčaki.

Proti tej sodbi se pritožujeta obdolženčev zagovornik in javni tožilec. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnem zahtevku ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Javni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolžencu izreče kazen zapora v daljšem trajanju.

Zagovornik v odgovoru na pritožbo javnega tožilca predlaga, da se pritožba javnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožnik očitno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II.

odst. 364. čl. ZKP, ker da sodišče ni dovolilo obdolžencu, da bi postavljal določena vprašanja, konkretno vprašanje priči K.G. na obravnavi dne 1.6.1993. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1.6.1993 je razvidno, da je obdolženec vprašal pričo K.G., kako se je oškodovanec obnašal pred tem dogodkom in po tem dogodku, nakar predsednik senata po ugotovitvi, da to s samim dogodkom, ki je predmet tega kaznivega dejanja, nima zveze, vprašanja ni dopustil. Iz formulacije v zapisniku je razvidno, da je šlo za vprašanje, ki ni bilo v neposredni zvezi z obravnavanim dogodkom, poleg tega pa je iz zapisnika o zaslišanju te priče (na list.št. 20) razvidno, da je zelo podrobno opisovala dogajanja pred samim inkriminiranim dogodkom, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1.6.1993 pa je razvidno, da je priča K.G. izpovedala enako kot pri svojem prejšnjem zaslišanju.

Določbe kazenskega postopka tedaj na glavni obravnavi dne 1.6.1993 niso bile v ničemer kršene. V sodbi tudi ni tistih kršitev, glede katerih mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vsako izpodbijano sodbo.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje prav in popolno ugotovilo.

Zelo skrbno je ocenilo posamezne dokaze ter navedlo prepričljive razloge, zakaj nekaterim pričam ni verjelo. Pri oceni izpovedbe oškodovanca je tudi pojasnilo, zakaj okoliščina, da je oškodovanec neresnično izpovedoval o tem, pri kom si je izposodil denar, za obravnavano zadevo ni pomembna. Pravilne so tudi ugotovitve v izpodbijani sodbi o tem, da obdolženec ni ravnal v silobranu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke, saj ni razlogov, da sodišče izvedeniškega mnenja ne bi sprejelo. Ker je bilo dejansko stanje dovolj zanesljivo ugotovljeno na podlagi do sedaj izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo nadaljnje dokazne predloge, to je postavitev drugega izvedenca medicinske stroke in pa ogled kraja dogodka. Na ugotovljeno dejansko stanje so bile tudi določbe kazenskega zakona pravilno uporabljene.

Izrečena kazen je primerna tako teži kaznivega dejanja kot tudi vsem drugim okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazni ter so navedene že v sodbi sodišča prve stopnje. Milejša kazen ne bi bila primerna glede na to, da je bil obdolženec že kaznovan. Pa tudi strožja kazen, kot jo v pritožbi predlaga javni tožilec, ne bi bila primerna. Dopisa vaščanov Sp. Kremena, ki ga v pritožbi navaja javni tožilec, pri odmeri kazni ni mogoče upoštevati, saj okoliščine, navedene v tem poročilu, na sodišču niso bile preverjene. Res je obdolženec pri obravnavanem kaznivem dejanju oškodovanca udaril kar s tremi različnimi sredstvi, to je s kladivom, s pohištveno cevjo in z nunčaki, vendar je vse to že dovolj upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je obdolžencu izreklo kazen tri mesece zapora.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu z določilom čl. 69 KZ SFRJ v zvezi s čl. 4 cit. Ustavnega zakona, da se obdolžencu odvzame kovinska cev in nunčaki. Zagovornik v pritožbi sicer navaja, da tisti nunčaki, ki so bili obdolžencu zaseženi, nimajo zveze s tem dejanjem, ker so bili le okras v obdolženčevi delavnici. Iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 17.12.1992 je razvidno, da je nunčake, kar je nedvomno opis pod tč. 2 izročil obdolženec sam. Tega zapisnika sicer obdolženec ni hotel podpisati, kot je navedeno v zaključni opombi, vendar je bila to očitno obdolženčeva odločitev, da pač ničesar ne podpiše, saj npr. tudi zapisnika na list.št. 13 ni hotel podpisati.

V skladu z določili ZKP je bilo tudi pravilno odločeno, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, višina povprečnine v znesku 20.000 tolarjev pa je primerno odmerjena glede na trajanje in zamotanost tega postopka ter premoženjske razmere obdolženca, ki sicer skrbi tudi za tri otroke.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o premoženjskopravnem zahtevku. Res je sicer, da se v mnogih kazenskih postopkih ne odloča o plačilu odškodnine, vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje za svojo odločitev imelo v spisu dovolj podlage ter je tudi podrobno navedlo razloge, zakaj je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 80.000 tolarjev.

Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi zagovornika in javnega tožilca zavrniti kot neutemeljeni ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.