Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da je dostava blaga sporno dejstvo, kršilo tožnikovo pravico do izjave. Slednji je namreč šele iz končne odločbe sodišča prve stopnje izvedel, da je sodišče to neprerekano dejstvo štelo za sporno dejstvo, ki bi ga bilo potrebno dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31421/2013 z dne 8. 3. 2013, ostane v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka, - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 99,00 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 306,48 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v še preostalem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 31421/2013 z dne 8. 3. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 171,32 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka ni zatrjevala, da blaga, zaračunanega z vtoževanimi računi, ni prejela oziroma, da ji to ni bilo dostavljeno. Tožena stranka je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla zgolj, da z verodostojnimi listinami ni seznanjena in da se bo do terjatve opredelila, ko bo upnik (sedaj tožnik) pojasnil njen temelj. Po tožnikovem pojasnilu, da so bili sporni računi izdani za dostavljeno blago (laminat – utrapas Egger), je navedla, da dobavnic ni podpisala upravičena oseba, nekatere pa sploh niso podpisane. Same dostave blaga ni zanikala. Takšno zanikanje namreč ne izhaja niti iz navedbe, da tožeča stranka ni dokazala, da je dobavila blago po računu št. 10209857 (torej po zgolj enem izmed 8 predloženih računov). Ugovor, da blago ni bilo dostavljeno in ga zato tožena stranka ni dolžna plačati bi moral biti izrecen, konkreten in obrazložen. Temu standardu ne zadosti niti v drugi pripravljalni vlogi, podana navedba, da nepodpisana dobavnica lahko pomeni le, da tožeča stranka blaga (po tem računu) ni dobavila. Pri tem velja dodati, da je ta navedba tudi prepozna in zato neupoštevna (451. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika oziroma jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati (1. in 2. odstavek 214. člena ZPP). Ker tožena stranka ni podala trditev o tem, da blaga ni prejela, se torej šteje, da je navedbe tožeče stranke, da je bilo slednje dostavljeno, priznala. Tožeči stranki jih zato ni bilo potrebno dokazovati. V kolikor je priznano dejstvo, da je tožena stranka blago prejela, pa ni relevantno kdo konkretno ga je prevzel oziroma kdo je podpisal dobavnice. Če je stranka blago prejela, je namreč dolžna zanj plačati dogovorjeno ceno (1. odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika – OZ), in sicer neodvisno od tega, ali je prevzem opravila upravičena oseba. Ta okoliščina bi lahko bila relevantna šele v primeru, ko bi tožena stranka izrecno trdila, da ji blago ni bilo dostavljeno.

7. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da je dostava blaga sporno dejstvo, kršilo tožnikovo pravico do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP (1)). Slednji je namreč šele iz končne odločbe sodišča prve stopnje izvedel, da je sodišče to neprerekano dejstvo štelo za sporno dejstvo, ki bi ga bilo potrebno dokazati.

8. Pritožbeno sodišče mora tiste postopkovne kršitve, katerih narava to dopušča, odpraviti samo (1. odstavek 354. člena ZPP). V obravnavanem primeru je takšna sanacija mogoča – tožena stranka (neprerekanih) trditev, da ji je bilo blago dostavljeno, v ponovljenem postopku ne bi mogla prerekati. Razveljavitev zadeve in njena vrnitev v ponovno sojenje bi bila tako nesmiselna in neekonomična (torej v nasprotju s 1. odstavkom 11. člena ZPP). Višje sodišče je zato samo odločilo o zadevi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (1. odstavek 345. člena ZPP).

9. Pritožba je utemeljena že iz navedenih razlogov, zato vsebinska opredelitev do pritožbenih navedb o tem kdo je bil upravičen prevzemati pošiljke za toženo stranko ter v zvezi z izvedbo naroka in zaslišanjem prič, ni bila potrebna (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker je višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremembi sodbe z zahtevkom v celoti uspela, zato je upravičena do povračila priglašenih stroškov. Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

11. V postopku na prvi stopnji je tožeča stranka priglasila zgolj stroške za plačilo sodne takse v višini 99,00 EUR. Višje sodišče ji je slednje priznalo in toženi stranki naložilo njihovo povračilo (druga alineja I. točke izreka te sodbe).

12. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer: nagrado za postopek s pritožbo v višini 110,40 EUR (po tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), oboje z 20% DDV ter sodno takso v višini 150,00 EUR – skupaj 306,48 EUR.

13. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v obravnavanem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) In ne kršitev 14. točke iste določbe, kot trdi pritožnik.