Jedro

Ker je bilo dogovorjeno, da bo toženec kot prodajalec vrnil kupnino, če prodani kiosk na najetem prostoru ne bo imel zagotovljenega najema za nedoločen čas, je toženčeva vrnitvena dolžnost kupnine posledica razdrte pogodbe (124. in 132. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici tolarsko vrednost 16.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z obrestmi. Terjatev predstavlja vrnitev kupnine za kiosk, ki ga je toženec prodal tožnici s pogodbo 25.04.1993. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter je ocenilo, da je bila pogodba med strankama sklenjena pod pogojem, da bo prostor pod in okoli kioska zagotovljen za nedoločen čas, kar pa se ni izpolnilo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se izpodbijani sodbi razveljavita. V reviziji izvaja, da je že v pritožbi vztrajal, da se zasliši priča V. J. S., ki bi lahko potrdila, da je obstajala možnost skleniti najemno pogodbo za prostor, ki je bil potreben za funkcioniranje kioska. Zato pri spornem pravnem poslu ni šlo ne za stvarno napako niti za pogojni posel. V posledici opustitve izvedbe navedenega dokaza, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili 25.04.1993 kupoprodajno pogodbo, s katero je toženec prodal tožnici za 16.000 DEM kiosk na železniški postaji v S. ter v pogodbi zagotovil, da je zemljišče za delovanje kioska zagotovljeno trajno. Stranki sta se s pogodbo dogovorili, da bo kupnina vrnjena, če bi prišlo do spora o zemljišču. Med postopkom je bilo še ugotovljeno, da je lastnica zemljišča, to je Slovenske železnice, odpovedala tožencu najemno pogodbo za zemljišče že 01.04.1993, da je toženec za to okolnost vedel pred sklenitvijo sporne pogodbe s tožnico, da je do odpovedi najemne pogodbe prišlo zato, ker ni poravnal najemnine in da najemnina ni bila poravnana niti še v času dopisa Slovenskih železnic z dne 14.10.1994. Zaradi zapleta z zemljiščem je tožnica obvestila toženca 23.05.1993, da pogodbo razdira in da zahteva vrnitev kupnine. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je imel predmet izpolnitve stvarno napako ter da zato tožnica utemeljeno terja vračilo kupnine po določilu 485. člena v zvezi s 488. členom ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišče druge stopnje je na podlagi istih dejanskih ugotovitev presodilo, da je bila kupna pogodba sklenjena pod pogojem (da bo prostor za delovanje kioska zagotovljen trajno), da pa dogovorjeni odložni pogoj ni bil izpolnjen. Zato sporna pogodba nima pravnega učinka in mora toženec v skladu z določilom 132. člena ZOR vrniti prejeto kupnino. Sodišče druge stopnje je še menilo, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagano pričo V. J. S., da pa zaradi opustitve tega dokaza ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker bi priča lahko izpovedovala le o pripravah nove najemne pogodbe, katere tožnica ni bila dolžna skleniti, da pa je bilo odločilno dejstvo v zvezi z zemljiščem ugotovljeno predvsem na podlagi podatkov kupne pogodbe.

Ker teče spor o obveznostih pravdnih strank v zvezi s kupno pogodbo z dne 25.04.1993, so odločilne okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve in izpolnitve navedene pogodbe. S pogodbo, s katero je toženec prodal tožnici kiosk na zemljišču Slovenskih železnic v S., je toženec zagotovil tožnici, da je prostor zagotovljen, in v primeru, če bo prišlo glede zemljišča do spora, da bo denar vrnil. Ugotovljeno je bilo, da prostor ni bil zagotovljen, ker je lastnica zemljišča že pred sklenitvijo sporne pogodbe odpovedala najemno pogodbo in zahtevala od toženca, da kiosk odstrani. Glede na take ugotovitve so bile okoliščine v zvezi z zemljiščem tako pomembne, da sta pravdni stranki veljavnost kupne pogodbe vezali na navedeno okolnost. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj zemljišče ni bilo zagotovljeno in zato je tožnica utemeljeno zahtevala vrnitev kupnine, kot sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo. Tako je bilo odločilno, da toženec ni priskrbel zemljišča za kiosk za nedoločen čas. To je bila po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj njegova pogodbena obveznost in ne tožničina. Odveč so zato vsa revizijska izvajanja, s katerimi se delno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, delno pa postavljajo nove trditve o tem, da bi lahko tožnica sama izposlovala novo najemniško razmerje za zemljišče. Toda toženec kakšne sodelovalne dolžnosti tožnice v zvezi z zemljiščem med postopkom ni zatrjeval. Zato je sodišče druge stopnje procesnopravno utemeljeno ocenilo, da dokaz z zaslišanjem priče V. J. S. ne bi pojasnjeval odločilnih okoliščin spora in da zato z opustitvijo izvedbe tega dokaza ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta ugotovitev pa dalje pomeni, da v zvezi s temi procesnimi okolnostmi tudi revizija ne more biti utemeljena. Prav tako ni utemeljena revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovljeno dejansko stanje je utemeljevalo odločitev, da je toženec dolžan vrniti tožnici kupnino. Odločilno za presojo, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, je bila ugotovitev, da toženec zemljišča, ki je bilo potrebno za delovanje kioska, ni priskrbel in da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da bo tožnici vrnil kupnino, če bo zemljišče sporno. Toženec pogodbe glede te (očitno bistvene okolnosti) ni izpolnil (iz razlogov na svoji strani), posledice za tak primer pa so bile že s pogodbo dogovorjene. Ker je tožnica pogodbene obveznosti že izpolnila, ima glede na ugotovljene okolnosti spora pravico terjati vrnitev svoje izpolnitve. Taka njena pravica temelji na 132. členu (v zvezi s 124. členom) ZOR.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljanih kršitev, je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZOR).