Jedro

Med primeri prepovedanih vračil vložkov sodi tudi zavarovanje, ki ga upnik pod takšnimi pogoji v nobenem primeru ne bi zagotovil tretji osebi (dolžniku), to je zavarovanja za obveznosti družbenika do tretjih oseb, če družba (upnik) v zameno za zagotovitev takšnega zavarovanja, ne prejme ustreznega nadomestila. Upnik je torej kot odvisna družba zagotovil poroštvo za zavarovanje obveznosti svojega družbenika (N. d. d.), iz naslova kreditne pogodbe, kjer je N. d. d., kot kreditojemalec prejel kredit od pravnega prednika dolžnika (tretje osebe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik je dolžan upniku povrniti pritožbene stroške v višini 1.713,53 EUR, v roku osmih dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 5. 2018 (red. št. 4) ugodilo predlogu upnika in izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo izpolnitev petnajstih bianco menic, izdanih s strani tožeče stranke (upnika) in izročenih toženi stranki (dolžniku) v zavarovanje terjatev na podlagi poroštvenih pogodb za obveznosti po dveh kreditnih pogodbah, ki jih je A. d. d. (pravna prednica dolžnika) sklenila z družbo N. d. d. (100% družbenico upnika).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 18. 5. 2018 zoper sklep o zavarovanju Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 5. 2018 in ohranilo navedeni sklep o zavarovanju v celoti v veljavi (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo povrnitev upnikovih stroškov v zvezi s postopkom zavarovanja terjatve z začasno odredbo v višini 1.709,94 EUR, v roku osmih dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do dne plačila (II. točka izteka).

Bistveni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so, da je upnik, ki je v 100% lasti N. d. d. (sedaj v stečaju), od njega odvisna družba. Prepoved vračila vložka je določena v 227. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Kot takšno obliko se šteje tudi neodplačno poroštvo, ki ga družba prevzame za delničarja ali družbenika. Dolžnik ni z ničemer izkazal, da je upnik prejel nadomestilo za sprejeto poroštvo. Oddelitev družb, med katerimi je tudi upnik, po kateri naj bi bile družbe prenesene na družbo M. d. d., ni bila izvedena. Na upnika ni bila prenesena dejavnost družbe N. d. d. Zato upnik ni prejel nobenega nadomestila za sprejeto poroštvo. Oddelitev ni bila izvedena, dolžnik pa je vseeno pridobil zavarovanje s poroštvom upnika. A. d. d. (njen pravni naslednik je dolžnik), je po sklepu z dne 22. 9. 2010 (priloga A5) izdala soglasje za oddelitev treh družb na družbo M. d. d., pod pogojem, da družbe, katerih premoženje naj bi se oddelilo in ki so vse v lasti družbe N. d. d., prevzamejo poroštva. S tem je izkazano, da je dolžnica vedela, kakšna je lastniška sestava vpletenih družb in je vseeno sprejela zavarovanje s poroštvenimi pogodbami upnika, ki lahko predstavljajo prepovedano vračilo vložka po ZGD-1. Pravni posel, s katerim se krši načelo prepovedi vračila vložkov je ničen, kar velja posledično za vsa zavarovanja. Verjetnost upnikove terjatve torej obstoji.

V zavarovanje kreditnih obveznosti družbe N. d. d. in sklenjene poroštvene pogodbe so bile dolžniku izročene bianco podpisane menice. Do datuma prejema zahteve banke, mora kreditojemalec vsako izpolnjeno ali unovčeno bianco menico nadomestiti z novo. Dolžnik je ves čas do dokončnega plačila razpolagal z vsemi petnajstimi bianco menicami, upnik bi jih moral namreč sproti nadomestiti.

S tem je izkazana nevarnost, da bi v primeru unovčenja menic upnik utrpel veliko premoženjsko škodo. Tudi, če bi se kasneje izkazalo, da začasna odredba ni bila upravičena, dolžnik ne bi utrpel bistvene škode. Še vedno bi obdržal dana zavarovanja s poroštvom in bianco menicami. Dolžnik je imel pooblastilo izpolniti vse manjkajoče bistvene sestavine menice, med drugim tudi datum dospelosti. Ta datum ni nujno enak dnevu zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. Zato je neutemeljeno tudi stališče dolžnika, da bi bodoči zahtevki dolžnika do upnika zastarali.

Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov zavrnilo dolžnikov ugovor, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

2. Proti sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da sklep o zavarovanju z dne 9. 5. 2018 razveljavi in naloži upniku plačilo izvršilnih stroškov.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahteval je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam v izpodbijanem sklepu, da je upnik v tem postopku odvisna družba glavnega dolžnika, to je N. d. d. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, kako je bil upnik pozvan na podpis poroštva, kar izhaja iz sklepa banke z dne 22. 9. 2010, kjer je bilo jasno zapisano, da se soglasje za oddelitev izda pod pogojem, da poroštvo prevzame upnik. Navedeno soglasje je bilo izdano v zvezi s postopkom oddelitve družb: upnika, S. d. o. o. in R. d. o. o., vseh v 100 % lastništvu N. d. d., in sicer družbi M. d. d. (A5).

6. Drži pritožbeno stališče, da poroštva odvisne družbe za obveznosti obvladujoče družbe izrecno ne prepoveduje noben predpis. Vendar pa je za odločitev pravno odločilnega pomena, da je bilo poroštvo dano na zahtevo N. d. d., ki je bila imetnica celotnega poslovnega deleža upnika in je imela torej na poslovanje upnika odločilen vpliv. Vse navedeno je bilo dolžniku dobro znano (A5). Ker do oddelitve navedenih družb na novo družbo ni prišlo, upnik tudi ni pridobil ničesar v zameno za podpisano poroštvo.

7. Med primeri prepovedanih vračil vložkov sodi tudi zavarovanje, ki ga upnik pod takšnimi pogoji v nobenem primeru ne bi zagotovil tretji osebi (dolžniku), to je zavarovanja za obveznosti družbenika do tretjih oseb, če družba (upnik) v zameno za zagotovitev takšnega zavarovanja, ne prejme ustreznega nadomestila. Upnik je torej kot odvisna družba zagotovil poroštvo za zavarovanje obveznosti svojega družbenika (N. d. d.), iz naslova kreditne pogodbe, kjer je N. d. d., kot kreditojemalec prejel kredit od pravnega prednika dolžnika (tretje osebe).

8. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moral upnik dokazati, da je podpisal poroštvo brezplačno. Gre za negativno dejstvo, ki ga upnik ne more dokazati. Nasprotno pa bi dolžnik, če je menil, da je upnik prejel nadomestilo za dano poroštvo to dejstvo moral zatrjevati in dokazati, česar pa ni storil. 9. Sodišče prve stopnje ne sme izvajati informativnih dokazov, to je ne sme zaslišati prič, ne da bi dolžnik pojasnil v dokaz katerih trditev naj sodišče priče zasliši (212. in 213. člen ZPP). Pravno pomembnih dejstev v dokaz katerih bi sodišče moralo zaslišati priče, dolžnik ni navedel. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni sledilo predlogu dolžnika in prič ni zaslišalo.

10. Sodišče prve stopnje je že v sklepu o zavarovanju navedlo razloge glede verjetnosti obstoja terjatev po prvem odstavku 272. člena ZIZ, čemur sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Konkretiziranih pritožbenih razlogov v zvezi z (ne)obstojem tega pogoja dolžnik v pritožbenem postopku niti ne uveljavlja. Prav tako dolžnik niti ne nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu v zvezi z izkazano eno izmed predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ, kot drugega pogoja za zavarovanje nedenarne terjatve.

11. Tudi vprašanje zastaranja terjatve iz naslova bianco menic in iz temeljnega posla, za odločitev v tem postopku, ko je sodišče prve stopnje moralo samo ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, ni bilo pravno odločilnega pomena. Sicer pa se sodišče druge stopnje strinja s stališčem v izpodbijanem sklepu, da ima dolžnik kot pravni naslednik banke (kreditodajalca) na voljo vsa ustrezna pravna sredstva za preprečitev zastaranja terjatve iz temeljnega razmerja.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Stroški upnika v zvezi z vloženo pritožbo dolžnika so bili potrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje upniku priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (OT) v višini 3.000 točk, administrativne stroške po 11. členu OT, 2 % (60 točk) in 22 % DDV na opravljene odvetniške storitve (673,20 točk). Skupaj je sodišče druge stopnje priznalo upniku 3.733,20 točk (x vrednost točke je 0,459 EUR), znesek 1.713,53 EUR. Če bo dolžnica zamujala s plačilom stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti, šteto od prejema tega sklepa dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).