Jedro

Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na določilo prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP, po katerem lahko upniki zahtevajo plačilo od družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. V konkretnem primeru tožnica s tožbo uveljavlja terjatve iz delovnega razmerja (regres za letni dopust, odpravnino), ki so ji nastale do prenehanja delodajalca A. d. o. o. Tožnici je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja delodajalca. Ta delodajalec je prenehal po skrajšanem postopku brez likvidacije. Iz podatkov AJPES je razvidno, da celotno premoženje družbe, ki bo ostalo, preide na družbenika (sedaj toženi stranki), ki sta tudi prevzela obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe. Toženi stranki oziroma družbenika izbrisane družbe zato nastopata kot pravna naslednika izbrisane družbe. Na podlagi točke a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pa je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno (I. točka izreka) in sklenilo, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v sojenje. Navaja, da je prvostopno sodišče pri ugotavljanju stvarne pristojnosti uporabilo povsem napačno materialno pravo in pri tem očitno pomešalo posamezne institute prenehanja družbe, ki ga urejata Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprem.) in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s sprem.). Tožnica je v tožbi jasno navedla, da iz izpisa iz sodnega registra izhaja, da je bila družba A. d. o. o. na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku izbrisana iz sodnega registra ter da zato na podlagi 425. člena ZGD-1 v zvezi s členom 522 ZGD-1 toženi stranki kot družbenika navedene družbe solidarno prevzemata obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Zato je za spor stvarno pristojno delovno sodišče. Prvostopno sodišče pa se je pri svoji odločitvi napačno sklicevalo na prvi odstavek 442. člena ZFPPIPP, ki ureja postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, kar se v pravni teoriji šteje kot postopek prisilnega prenehanja družbe, za razliko od konkretnega primera, ko je šlo za postopek prostovoljnega prenehanja družbe. V nadaljevanju se tožnica sklicuje tudi na sodno prakso ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da se je prvostopno sodišče zmotno sklicevalo na določilo prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP, po katerem lahko upniki zahtevajo plačilo od družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. O takem primeru je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII R 11/2015 z dne 25. 5. 2015, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

6. V konkretnem primeru pa tožnica s tožbo uveljavlja terjatve iz delovnega razmerja (regres za letni dopust, odpravnina), ki so ji nastale do svojega delodajalca A. d. o. o. Tožnici je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja delodajalca. Ta delodajalec je prenehal na podlagi člena 425 v zvezi s členom 522 ZGD-1, torej po skrajšanem postopku brez likvidacije, kar je razvidno iz rednega izpisa iz sodnega registra oziroma iz podatkov AJPES (priloga A4). Iz tega izpiska je tudi razvidno, da celotno premoženje družbe, ki bo ostalo, preide na družbenika (sedaj toženi stranki), ki sta tudi prevzela obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe. Toženi stranki oziroma družbenika izbrisane družbe zato nastopata kot pravna naslednika izbrisane družbe. Na podlagi točke a) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) pa je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Takšna odločitev izhaja na primer tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1686/2014 z dne 9. 4. 2015 ter sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 26/2015 z dne 11. 1. 2016. 7. Na podlagi navedenega in skladno s 3. točko 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo kot stvarno pristojno moralo zadevo obravnavati po vsebini.

8. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.