Jedro

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti s tem, ko utemeljuje trditev, da z obravnavanim kaznivim dejanjem nima nič, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obdolženega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 24.6.1999 obdolženemu I.P. podaljšal pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za dva meseca. Pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zoper ta sklep je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 2.7.1999 zavrnilo.

Obdolženec je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora dne 9.7.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero posebej izpodbija sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 2.7.1999. Obdolženec meni, da je pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju s 395. členom ZKP, ker ni presodilo pritožbenih navedb in navedlo v obrazložitvi sklepa ugotovljene kršitve zakona, ki jih je uveljavljal v pritožbi.

Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper njega odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je pritožbeno sodišče v svojem sklepu presodilo navedbe obdolženčeve pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Senat sodišča prve stopnje je v sklepu o podaljšanju pripora preizkusil obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi I.P. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 312. člena KZ, pri čemer je upošteval tudi izpovedbe zaslišanih prič S.T., I.Š., E.P. in B.E. Vse te priče so bile zaslišane po uvedbi kazenske preiskave. Senat prvostopnega sodišča je v zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega suma presodil tudi pomen rezultata ekspertize v zvezi s kleščami za žico, ki so bile najdene v obdolženčevem avtomobilu in zasežene. Ob upoštevanju izpovedbe priče V.T. je tako prvostopno sodišče, preden je obdolžencu pripor podaljšalo, ugotovilo, da je navedeni sum zoper njega utemeljen. Senat prvostopnega sodišča je nadalje ugotovil in obrazložil obstoj odločilnih dejstev, ki narekujejo podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za varnost ljudi. Obdolženec je v svoji pritožbi zoper navedeni sklep (zoper katerega se je pritožila tudi obdolženčeva zagovornica) izključno uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, oziroma izpodbijal ugotovitev o obstoju utemeljenega suma. Sodišče druge stopnje je na podlagi svoje presoje ugotovilo, da ni nepravilnosti v postopanju prvostopnega sodišča pri presoji o obstoju utemeljenega suma, ko se sklicuje na pravnomočni sklep o uvedbi preiskavi ter dejstva, dokaze in okoliščine, ki ta sum še vedno utemeljujo.

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje v zvezi s podaljšanjem pripora preizkusilo tudi obstoj utemeljenega suma glede na procesna dejanja, ki so bila opravljena po uvedbi preiskave, sodišče druge stopnje pa je presodilo navedbe pritožbe obdolženca zoper prvostopni sklep. Sodišče druge stopnje v svoji odločbi navede kršitve zakona le v primeru, če takšne kršitve ugotovi (1. odstavek 395. člena ZKP). V obravnavani zadevi obdolženec kršitev zakona v pritožbi ni uveljavljal, niti jih ni sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP ni podana. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti s tem, ko utemeljuje trditev, da z obravnavanim kaznivim dejanjem nima nič, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Uveljavljane kršitve 1., 2. in 3. odstavka 16. člena ZKP vložnik ni obrazložil, zato zatrjevane kršitve ni bilo moč preizkusiti.

Na podlagi navedenega preizkusa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.