Jedro

Položaj, ko sporočen naslov ni pravilen oziroma na sporočenem naslovu obsojenec dejansko ni dosegljiv, je enak, kot če spremembe svojega naslova sploh ne bi sporočil.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II.Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zahtevo zagovornika obsojenega A. A. za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe IIK 5769/2020 z dne 10. 2. 2025, ki je bila vložena 21. 11. 2025, kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi napačne uporabe prava, bistveno pomanjkljive obrazložitve ter zmotne ugotovitve pravnomočnosti sodbe, kot navaja uvodoma. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da razveljavi klavzulo pravnomočnosti sodbe z dne 10. 2. 2025.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5.Zagovornik uvodoma zatrjevane kršitve bistveno pomanjkljive obrazložitve konkretizirano ne obrazloži, iz pritožbenih razlogov pa je razbrati, da je po njegovi oceni v izpodbijanem sklepu izostala konkretizacija postopka vročanja v tujino. Meni, da niso jasno navedene podrobnosti, zakaj ni bila uspešna vročitev sodbe obsojencu na naslovu začasnega bivališča v X, oziroma zakaj se je sodba vrnilo z oznako "neznan".

6.Zatrjevana kršitev ni podana. Izpodbijani sklep (točka 8 in 11 obrazložitve) ima zadostne in razumljive razloge o postopku vročanja sodbe obsojencu na sporočen naslov začasnega bivališča v X. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da mu je sodbo na naslov v X pošiljalo neposredno po pošti s priporočeno pošiljko, kar je eden od možnih in pravilnih načinov vročanja v tujino. Zagovornik neutemeljeno pogreša navedbo, kdaj se je sodba vrnila iz tujine, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je sodba iz X kot nevročena vrnila 30. 5. 2025. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bila po neuspelem poskusu vročitve sodbe na naslov v X pri Pošti Slovenije d.o.o. opravljena poizvedba o razlogih za vrnitev sodbe, in ugotovljeno je bilo, da vročitev ni bila uspešna, ker je "naslovnik na naslovu neznan". S pritožbenimi navedbami, zakaj se je sodba vrnila z navedeno oznako, pa zagovornik poskuša prepričati, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za vročanje sodbe s pritrditvijo na sodno desko, kar je tudi bistvo pritožbe.

7.Po prepričanju zagovornika je sodišče prve stopnje napačno uporabilo četrti odstavek 120. člena ZKP, v skladu s katerim se sme odločba pritrditi na sodno desko le v primeru, če je obdolžencu ni mogoče vročiti, ker ni sporočil spremembe naslova. V obravnavanem primeru je obsojenec pravilno sporočil naslov začasnega bivališča v X in zato ni bilo pravne podlage za vročanje sodbe s pritrditvijo na sodno desko.

8.Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je skladno s podatki spisa pravilno poudarilo, da sta obsojenec in njegov zagovornik takoj po razglasitvi sodbe in prejetem pravnem pouku 10. 2. 2025 napovedala pritožbo zoper sodbo, zato je bila izdelana sodba z obrazložitvijo in pravnim poukom, ki je bila zagovorniku vročena 24. 4. 2025. Obsojencu je sodbo najprej vročalo priporočeno po pošti na do takrat edini znani naslov ..., Y, vendar mu sodbe na ta naslov (ki je po prijavi začasnega bivališča v tujini za obdobje štirih let ostal naslov za vročanje) ni bilo mogoče vročiti, saj se je sodba 13. 5. 2025 vrnila z oznako "ni dvignil". Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je obsojenec spremembo začasnega bivališča v tujini sporočil šele po tem, ko je bila sodba že vročena zagovorniku in ko je obsojencu vročevalec 24. 5. in 25. 4. 2025 v hišnem predalčniku na ... v Y že pustil obvestilo o prispelem sodnem pisanju - sodbi z obrazložitvijo, s čimer je bil obsojenec nedvomno seznanjen, kot izhaja iz njegovega elektronskega sporočila z dne 6. 5. 2025. Ker se je sodba tudi iz sporočenega naslova v X vrnila iz razloga "naslovnik na naslovu neznan", je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obsojenec sodišču ni sporočil naslova, na katerem bi lahko prevzel sodbo, in utemeljeno zaključilo, da mu sodbe na sporočenem naslovu ni mogoče vročiti. Položaj, ko sporočen naslov ni pravilen oziroma na sporočenem naslovu obsojenec dejansko ni dosegljiv, je namreč enak, kot če spremembe svojega naslova sploh ne bi sporočil. Zato zagovornik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita uvajanje "dejanskega naslova", ki mu je po pravilnih razlogih izpodbijanega sklepa treba dati prednost pred formalnim naslovom, če na uradno prijavljenem naslovu naslovnik dejansko ni dosegljiv.

9.Sodišče prve stopnje je torej obsojencu poskusilo vročiti sodbo osebno na znan naslov ter na sporočen spremenjen naslov, in je v ta namen med postopkom večkrat preverilo pravilnost podatkov o njegovih naslovih v uradnih evidencah. Prav tako je preko pooblaščenega vročevalca B. B. in Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Maribor II opravljalo poizvedbe o morebitni spremembi bivališča in si prizadevalo ugotoviti, na katerem naslovu se obsojenec nahaja, kar vse je bilo brez uspeha. Niti pooblaščeni vročevalec, ki je bil v kontaktu z obsojenčevo mamo in v telefonskem kontaktu z obsojencem, niti PP Maribor II, ki je opravila razgovor z obsojenčevo mamo, nista mogla ugotoviti, kje se obsojenec nahaja. Glede na to, da obsojenec sodnih pisanj na znanem naslovu in sporočenem naslovu ni sprejemal, in sodišče prve stopnje kljub izkazani skrbnosti ni moglo ugotoviti naslova, kjer bi lahko prevzel sodbo, je postopanje sodišča prve stopnje, ki je sodbo pritrdilo na sodno desko, procesno povsem pravilno. Čeprav želi zagovornik prikazati drugače, vročitev sodbe s pritrditvijo na sodno desko za obsojenca niti ne more biti presenečenje, saj je bil navzoč ob razglasitvi sodbe, ko sta z zagovornikom napovedala pritožbo zoper sodbo, bil je seznanjen z obvestiloma o prispeli sodbi po pošti, in je bil v telefonskem kontaktu s pooblaščenim vročevalcem, ki mu je poskušal sodbo osebno vročiti. Ob tem ne gre prezreti, da obsojenec v telefonskih pogovorih s pooblaščenim vročevalcem ni navajal, da bi bil razlog nemožnosti prevzema sodbe bivanje v X.

10.Glede na vse obrazloženo višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prvostopno sodbo za obsojenca utemeljeno pritrdilo na sodno desko, v skladu s četrtim odstavkom 120. člena ZKP, ter se je z iztekom osmega dne po pritrditvi na sodno desko sodba štela za vročeno. Pravilno je ugotovilo, da v roku za vložitev pritožbe obsojenec ali njegov zagovornik pritožbe nista vložila, in je nato tudi pravilno izračunalo datum pravnomočnosti sodbe, to je 15. 7. 2025.

11.Zagovornik pravilnosti izpodbijane odločitve ne more omajati z navedbami, da je sodišče prve stopnje takšen način vročanja utemeljilo s splošno oceno o izmikanju, zavlačevanju in zlorabi procesnih pravic. Zagovornik tudi nima prav, ko trdi, da ni dopustna presoja motivov obsojenca za njegova ravnanja, zaradi katerih mu ni mogoče vročiti sodnih pisanj, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) že presodilo, da je treba nujnost učinkov fikcije vročitve presojati z okoliščinami obravnavane zadeve v povezavi s presojo skrbnosti sodišča prve stopnje pri vročanju sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).1 Iz povzetega stališča je izhajalo sodišče prve stopnje in pri tem utemeljeno kot odločilno izpostavilo, da zaradi obsojenčevih ravnanj ni bilo mogoče ugotoviti, kje se dejansko nahaja.

12.Pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa zagovornik ne more izpodbiti s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj dejansko stanje obravnavane zadeve ni primerljivo z zadevami, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče. Tako iz sodbe I Ips 31496/2012 z dne 1. 12. 2016 izhaja, da je bilo odrejeno vročanje sodbe obsojencu s pritrditvijo na sodno desko, ne da bi mu sodišče poskušalo vročiti sodbo na sporočen naslov. V sodbi IIps36786/2012 z dne 2. 2. 2017 je sodišče presojalo pogoje za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 120. člena ZKP in pravilnost vročitve v državo članico Evropske Unije, kjer se obsojenec nahajal v priporu. Pri tem je vročanje sodbe neposredno po pošti v tuj zavod ocenilo kot pravilen način, čeprav iz pošiljke ni bilo mogoče razbrati vzroka za zavrnitev. V sodbi IIps15883/2010 z dne 14. 1. 2016 pa je bila obravnavana vročitev na podlagi 123. člen ZKP.

13.Prav tako ne more biti uspešen zagovornik z navajanji, da je sodišče prve stopnje kršilo 133. člena ZKP, s čimer smiselno uveljavlja kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo pravni okvir odločanja, ko je vprašanje pravnomočnosti obravnavalo glede na 133. člen ZKP, ne da bi najprej presojalo zakonitost vročitve sodbe obsojencu kot predpostavko pravnomočnosti. Vendar nima prav. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo le pravilnost vročitve sodbe obsojencu in se z izvršljivostjo sodbe ni ukvarjalo. Kdaj postane sodba pravnomočna določa prvi odstavek 129. člena ZKP, vendar navedena določba ne zajema nobenih postopkovnih pravil za odločanje o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, kot določa 133. člen ZKP glede nekaterih vprašanjih glede izvršljivosti sodne odločbe, ko je ta že pravnomočna. Ker je vprašanje izvršljivosti sodbe neločljivo povezano s (predhodno) ugotovitvijo njene pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep ustrezno oprlo na 133. člen ZKP v povezavi s 129. členom ZKP, katerega bistvo je ustrezno povzelo v razlogih izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z namenom prvega odstavka 133. člena ZKP. Zatrjevane kršitve s vplivom na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve torej ni.

14.Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je pravnomočnost sodbe na podlagi vročitve s pritrditvijo na sodno desko nastopila v času, ko je bil obsojenec hospitaliziran, zato sodbe ni mogel prevzeti ali učinkovito uveljaviti pravnega sredstva, tudi če bi bil s pritrditvijo na sodno desko seznanjen. Vendar mu tudi v tem ni mogoče pritrditi. Iz točke 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz zdravstvene dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi bil obsojenec v času pritrditve sodbe na sodno desko in v pritožbenem roku hospitaliziran. Dodati je, da je z zdravstveno dokumentacijo za navedeno obdobje izkazan pregled na dan 7. 7. 2025. Tako je ugotoviti, da so bili pogoji, da se obsojenec z vsebino sodbe seznani sam tako, da jo prevzame pri sodišču, izpolnjeni. Zato s pritrditvijo na sodno desko ni bilo poseženo v njegovo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, še zlasti ob dejstvu, ker je bil s tem, da se mu vroča sodba nedvomno seznanjen, ves čas postopka pa je imel tudi zagovornika, ki pritožbe zoper sodbo ni vložil, čeprav sta njeno vložitev z obsojencem napovedala že po razglasitvi sodbe.

15.Po obrazloženem in ko zagovornik v pritožbi ne navaja ničesar drugega, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

16.Ker je bila obsojencu v obravnavani zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč, ga je višje sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 44108/2015 z dne 8. 4. 2021