Jedro

Tožniku je bil zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti z dokončno in izvršljivo odločbo po vložitvi obravnavane tožbe postavljen začasni skrbnik.

Tožnik je torej v tem upravnem sporu ustrezno zastopan, tožbene navedbe o tem, da bi mu sodišče moralo postaviti začasnega zastopnika, pa so z imenovanjem začasnega skrbnika postale brezpredmetne.

Sodišče po vpogledu v zapisnik , ki ga je tožnik brez pripomb podpisal, ugotavlja, da je tožnik upravnemu organu izrecno predlagal, naj vse izdane odločbe in sklepe po nadzorstveni pravici razveljavi ter vse postopke ustavi.

Glede na navedeno ne drži, da je upravni organ odločal brez njegove zahteve, zato ni izpolnjen pogoj po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Izrek

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tukajšnje sodišče je na podlagi podatkov iz N vpisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani, pred katerim je tekel postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožniku v tem upravnem sporu, ugotovilo, da je dne 10. 10. 2012 postala pravnomočna odločitev, da se tožniku delno odvzame poslovna sposobnost za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Ker tožnik ni imel pooblaščenca, je sodišče s sklepom z dne 29. 10. 2012, v skladu s prvim odstavkom 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se v upravnem sporu primerno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ugotovilo, da je postopek od 10. 10. 2012 prekinjen.

Tožniku je bil z odločbo z dne 17. 7. 2012 za začasnega skrbnika postavljen Center za socialno delo …. Po dokončnosti in s tem izvršljivosti te odločbe (drugi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) je sodišče tožnikovega začasnega skrbnika v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP pozvalo, naj prevzema postopek.

Tožnikov začasni skrbnik je navedeni poziv prejel 25. 3. 2013, zato je po prvem odstavku 208. člena ZPP izpolnjen pogoj za nadaljevanje postopka.

K II. točki izreka: Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za ustavitev inšpekcijskega postopka, ki se vodi zaradi gradnje enokapnega nadstreška, kovinskega kontejnerja, ograje iz „Trimo“ kovinskih elementov in ograje iz rebraste pločevine na zemljišču s parc. št. 530/35 k. o. ... (1. točka izreka), ter odločila, da se postopek nadaljuje v javnem interesu (2. točka izreka) .

V zvezi s tožnikovimi navedbami o njegovi opravilni in procesni nesposobnosti navaja, da iz sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2008 z dne 27. 10. 2008 in vabila na narok dne 26. 9. 2011 izhaja, da je začet postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožniku, ki pa še ni končan. Poleg tega ugotavlja, da je iz tožnikovih dosedanjih ravnanj v postopku razvidno, da se je zavedal dejanj v zvezi z gradnjo spornih objektov.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da sta bili tožniku v zvezi z obravnavano nelegalno gradnjo dne 22. 10. 1997 in 24. 10. 1997 izdani inšpekcijski odločbi, 10. 8. 2004 pa še sklep o dovolitvi izvršbe. Pojasnjuje, da tožnik razlogov za ustavitev izvršbe po določbi prvega odstavka 293. člena ZUP ni navajal, tudi morda odvzeta poslovna sposobnost pa ni razlog za ustavitev postopka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka ignorira njegovo procesno in finančno nesposobnost, zato sta izpodbijani odločbi nični. Dne 12. 10. 2011 je na podlagi predloženih psihiatričnih izvedeniških mnenj prim. A.A., spec. psih., na zapisnik zahteval, da se izrečejo za nične vsi izdani sklepi in odločbe.

Hkrati je zahteval, naj se mu zaradi procesne nesposobnosti na podlagi prvega odstavka 51. člena ZUP postavi začasni zastopnik – odvetnik. Gradbeni inšpektor je njegovo zahtevo napačno preizkusil na podlagi 129. člena ZUP, s tem pa je kršil 128. člen ZUP, zato je izpodbijani sklep ničen. Navaja še, da je o njegovi pritožbi odločalo Ministrstvo za okolje in prostor, ne pa generalna gradbena inšpektorica. O pritožbi je odločala sekretarka B.B., ki pozna sodbo Upravnega sodišča RS U 145/2005-11 z dne 19. 10. 2006, v skladu s katero je bilo inšpektorju naloženo, naj konkretni inšpekcijski postopek zaradi legalizacije nadstreška in ograje ustavi. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep in odločbo ministrstva odpravi ter zadevo vrne ministrstvu, ki naj odpravi vse izdane odločbe ali naloži obnovo vseh postopkov, v katerih je bil udeležen.

Tožba ni utemeljena.

Kot je bilo že navedeno v obrazložitvi I. točke izreka, je bil tožniku zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti (prvi odstavek 77. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) z dokončno in izvršljivo odločbo po vložitvi obravnavane tožbe postavljen začasni skrbnik. Po prvem odstavku 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) skrbnik zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik. Po prvem odstavku 78. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Tožnik je torej v tem upravnem sporu ustrezno zastopan, tožbene navedbe o tem, da bi mu sodišče moralo postaviti začasnega zastopnika, pa so z imenovanjem začasnega skrbnika postale brezpredmetne.

Sodišče po vpogledu v zapisnik z dne 12. 10. 2011 , ki ga je tožnik brez pripomb podpisal, ugotavlja, da je tožnik upravnemu organu izrecno predlagal, naj vse izdane odločbe in sklepe po nadzorstveni pravici razveljavi ter vse postopke ustavi. Glede na navedeno ne drži, da je upravni organ odločal brez njegove zahteve, zato ni izpolnjen pogoj po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Če pa tožnik meni, da toženka ni odločila o vseh njegovih zahtevkih, to ni ničnostni razlog, temveč lahko v skladu z 220. členom ZUP vloži zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe oz. vloži pritožbo zaradi molka organa po 255. členu ZUP.

Sodišče se strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je upravni organ zavrnil pritožbene navedbe o razlogih za zavrnitev zahteve za ustavitev inšpekcijskega postopka, zato se sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Po prvem odstavku 51. člena ZUP je začasnega zastopnika treba postaviti, če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika. Po prvem odstavku 46. člena ZUP lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka ugotovila, da postopek odvzema poslovne sposobnosti v času izdaje sklepa še ni bil zaključen. Pojasnila je tudi, zakaj meni, da niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da tožnik ne more uspešno skrbeti za svoje pravice in pravne koristi v konkretnem postopku. Glede na navedeno po presoji sodišča tožbeni ugovori o neupoštevanju tožnikove procesne (ne)sposobnosti niso utemeljeni.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na ničnostni razlog po prvi točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je o tožnikovi pritožbi odločalo Ministrstvo za okolje in prostor. Stvarno pristojnost opravljanja inšpekcijskega nadzorstva imajo po določbi 26. člena Zakona o graditvi objektov gradbeni inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve. Po 25. členu Zakona o državni upravi pa na drugi stopnji o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih izdaja organ v sestavi, odloča ministrstvo.

Tožnik v tožbi navaja še, da toženka ni upoštevala, da je bilo na podlagi sodbe tega sodišča U 145/2005-11 z dne 19. 10. 2006 gradbenemu inšpektorju naloženo, naj postopek ustavi, vendar sodišče ugotavlja, da tožnik tega v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni navajal, zato z njimi tudi ne more utemeljevati nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa upravnega organa prve stopnje (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

Poleg tega je ta tožbena trditev povsem pavšalna, iz omenjene sodbe pa to ne izhaja. Z njo je bila toženkina odločitev zgolj odpravljena, ker je tožnikovo vlogo nepravilno obravnavala kot predlog za odlog upravne izvršbe.

Ker torej ni prišlo do zatrjevanih kršitev upravnega postopka, toženka pa je v obrazložitvah izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe navedla razloge za svojo odločitev in jih smiselno obrazložila, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji.