Jedro

Glede na prevladujoč javni interes v carinskih postopkih, da se carinski dolg čimprej izterja, bi morala tožeča stranka po presoji sodišča za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri tem sodišču dne 9. 8. 2002 vložila tožbo, s katero predlaga odpravo odločbe tožene stranke z dne 19. 7. 2002, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A, s katero je bil določen carinski dolg za blago po carinski deklaraciji z dne 17. 8. 1999 Carinske izpostave Terminal A, in sicer iz naslova posebnih uvoznih dajatev v višini 1.668.480,00 SIT ter davka na dodano vrednost v višini 143.516,00 SIT, v skupnem znesku 1.811.996,00 SIT. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je v upravnem postopku od tožene stranke zahtevala odlog izvršbe, vendar je tožena stranka z odločbo z dne 30. 12. 2002 njen zahtevek zavrnila. Tožena stranka je v upravnem postopku zoper tožečo stranko uvedla 41 postopkov, na podlagi katerih je nastal carinski dolg tožeče stranke v skupni višini 69.971.265,00 SIT. Promet tožeče stranke se v primerjavi s preteklimi leti stalno zmanjšuje, kar je odraz vse večje konkurence oziroma splošne situacije na trgu. Tožeča stranka je tako v letu 2001 poslovala z minimalnim dobičkom ob tem, da so obveznosti iz financiranja (posojila) vsak dan večje, saj primanjkuje svežega kapitala. Trenutno ima štiri redno zaposlene za nedoločen čas, precej težko likvidnostno situacijo in precej visoko zadolžitev. Kratkoročne terjatve in obveznosti so v bilanci stanja na dan 30. 9. 2002 precej visoke, saj vsebujejo tudi zelo visoko postavko obveznosti do Carinske uprave in terjatev do podjetja AAA d.o.o. v že omenjenem znesku. Terjatev do družbe AAA d.o.o. je dejansko neizterljiva, saj AAA d.o.o. tega ni pripravljena poravnati ter je praktično brez sredstev oziroma bilančnega premoženja (neizterljivost). V primeru blokade podjetja bi bila povzročena težka in nepopravljiva škoda, saj tožeča stranka nedvomno več ne bi mogla poslovati, vsi zaposleni bi ostali brez zaposlitve. Glede na trenutno situacijo tožeča stranka nima nobene možnosti za pridobitev kakršnega koli kratkoročnega posojila, na podlagi katerega bi lahko potem poplačala sicer sporen, vendar zaenkrat izterljiv carinski dolg. Znesek spornega carinskega dolga predstavlja več kot polovico celotnega ustvarjenega prometa tožeče stranke v letošnjem letu. V prvih devetih mesecih leta 2002 je zaradi težke situacije na trgu tožeča stranka ustvarila za skoraj 6.000.000,00 SIT izgube, ki jo bo potrebno pokriti v naslednjih letih. Ker je promet pri tožeči stranki v stalnem upadanju, v prihodnje ni pričakovati kaj boljše situacije. Ob upoštevanju pravil ekonomske stroke in upoštevanju zahtevanega donosa na kapital, je nemogoče pričakovati, da bi lastniki ali katerakoli tretja oseba bila pripravljena v tožečo stranko vložiti svež kapital. Glede na velikost in parametre poslovanja tožeče stranke je carinski dolg enormno velik in za nekajkrat presega višino carinskega dolga, ki bi jo bilo ob upoštevanju pravil ekonomike še mogoče financirati. V primeru izvršitve spornega carinskega dolga s strani Carinske uprave, bi to torej pomenilo takojšnje prenehanje poslovanja podjetja. V tem primeru ni pričakovati, da bi tožena stranka kot upnik lahko prišla do celotnega poplačila dolga. Poplačilo bi bilo minimalno, če bi sploh kaj ostalo. Očitno je torej, glede na povedano in glede na priloženo dokumentacijo (izpis gibljivih sredstev - kratkoročnih terjatev na dan 30. 9. 2002, izpis bilance uspeha za prvih devet mesecev lanskega leta in bilance stanja med letom za prvih devet mesecev lanskega leta), da bi tožniku izvršba prizadejala nepopravljivo škodo, po drugi strani pa bi izvršba uničila le dolžnika, pri čemer Carinska uprava oziroma Republika Slovenija s tem ne bi pridobila omembe vredne koristi, kajti izterjava je v tem trenutku nemogoča. Realno pa je pričakovati, da bi nadaljnje poslovanje dolžnika morda okrepilo njegov premoženjski položaj in omogočilo kasnejšo izterjavo carinskega dolga, kolikor bi tako odločilo Upravno sodišče v tem sporu. Toženi stranki torej ne bi nastala nepopravljiva škoda, hkrati pa takšno ravnanje tudi ne bi moglo nasprotovati javni koristi. Po prepričanju tožeče stranke je predlog za izdajo začasne odredbe zlasti utemeljen ob upoštevanju velike verjetnosti, da bo tožeča stranka s svojo tožbo v tem postopku uspela. Zato sodišču predlaga, da zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta do izdaje sodne odločbe.

Zahtevo je sodišče zavrnilo zaradi naslednjih razlogov: Podlaga za odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe je določba 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Po tej določbi lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijane odločbe od sodišča, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, in sicer iz enakih razlogov, zaradi katerih je zahteval izdajo začasne odredbe pri pristojnem organu. Pogoji, pod katerimi je mogoče v sodnem postopku odložiti izvršitev izpodbijanega akta, so torej določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS in so naslednji: z izvršbo izpodbijanega akta bi se tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Iz navedenega torej izhaja, da je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti le, kadar so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je treba navesti okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožeči stranki nastala nepopravljiva škoda in jih z ustreznimi dokazili tudi utemeljiti. Tožeča stranka kot odločujoč razlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je carinski dolg tako velik, da bo povzročil blokado podjetja, s čimer bi bila tožniku povzročena težka in nepopravljiva škoda, saj tožeča stranka nedvomno več ne bi mogla poslovati, vsi zaposleni pa bi ostali brez zaposlitve. Vendar pa navedeno zatrjevanje tožeče stranke, ki ga tožeča stranka sicer izkazuje s podatki o bilanci uspeha ter predvsem s podatki o kratkoročnih terjatvah, ki so v višini spornega carinskega dolga, po mnenju tožeče stranke neizterljive, ne da bi pravzaprav pojasnila, kakšna so njena aktivna ravnanja za preprečitev grozeče škode, na primer kakšni so bili ukrepi tožeče stranke za izterjavo dolga od podjetja AAA d.o.o.. Vendar pa je po presoji sodišča v zvezi s kriterijem odložitve izvršitve proti javnemu interesu, že zakonodajalec v primerih izvršbe carinskih obveznosti opravil tehtanje javnega interesa in interesa carinskih zavezancev s tem, da je predpisal, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži izvršitve odločbe. To pomeni, da je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Za izdajo začasne odredbe bi morale obstajati posebne dejanske okoliščine, ki jih mora glede na primer, kakršen pač je, seveda jasno uveljaviti in dokazovati tožnik. Ni dovolj, da uveljavlja težko popravljivo škodo, ki naj bi nastala zaradi možnih posledic po veljavni zakonodaji, ampak mora tudi sam glede na prevladujoč javni interes poplačila javnih dajatev dokazati, da tudi z iskanjem drugih možnosti za poplačilo carinskega dolga ni uspel. Tožeča stranka, ki je gospodarska družba, mora po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS št. 54/99, 110/99 in 93/02 - odl. US, v nadaljevanju ZFPPod) spremljati svojo likvidnost in poslovati po načelu likvidnega in solvetnega stanja (3.člen) ter sprejeti ustrezne ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oziroma prezadolženosti, določene v drugem poglavju ZFPPod pod naslovom Finančno poslovanje podjetij. Zato zgolj zatrjevanje tožeče stranke, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala večja nepopravljiva škoda, ne da bi tožeča stranka z navedbo razlogov in konkretnih okoliščin ter z dokazi utemeljila svojo trditev, ne more biti zadostna podlaga za izdajo začasne odredbe, kot jo predlaga tožeča stranka. Glede na prevladujoč javni interes v carinskih postopkih, da se carinski dolg čimprej izterja, bi morala tožeča stranka po presoji sodišča za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa. Takšnih okoliščin pa po presoji sodišča z zahtevo ni izkazala. Ker tožeča stranka ni izpolnila zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe, je sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.