Jedro

S tožničino razlago oblikovanja njene cene storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov bi bil namen ukrepa kontrole cen glede na 8. člen ZKC izničen in tako neučinkovit v razmerju do udeležencev na trgu, na katerem se ta storitev opravlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da je tožnica dolžna ceno storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določiti tako, da tako določena cena ne presega z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najvišje cene njihovega odlaganja (v nadaljevanju Uredba), določene najvišje cene 67 EUR na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je v to ceno že vključen davek na dodano vrednost (1. točka izreka), da je dolžna kupcem za storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov po izdanih računih tožnice, predloženih dne 30. 3. 2011, vrniti razliko v ceni za preveč zaračunano ceno storitve v višini 590 EUR, brez poziva, s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka), da je rok za izvršitev 1. točke te odločbe naslednji dan po vročitvi odločbe (3. točka izreka), da je rok za izvršitev 2. točke te odločbe 15 dni od pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka), da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je tržna inšpektorica 28. 7. 2010 opravila inšpekcijski nadzor v … d.o.o., na naslovu …. Ob inšpekcijskem pregledu se je preverjalo, ali tožnica spoštuje ukrep kontrole cen po 1. točki prvega odstavka 9. člena Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC), po katerem je Vlada RS z Uredbo z dne 7. 9. 2006 določila najvišjo ceno, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljavec odlagališča. Nadzor je bil opravljen tudi na odlagališču oziroma v zbirnem centru …, kamor stranke pripeljejo in odlagajo tovrstne odpadke. Na samem odlagališču dokumentacije v zvezi z zaračunavanjem tovrstnih odpadkov ni bilo, zato se je pregled nadaljeval na naslovu …, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnica za odlaganje odpadka pod šifro 17.05.05 (gradbenih material, ki vsebuje azbest) določila ceno 0,0714 EUR/kg oziroma 71,40 EUR na tono odloženih odpadkov. Cena je sestavljena iz osnovne cene 0,0614 EUR/kg, okoljske dajatve 0,0044 EUR in DDV v višini 8,5 %. Tako določena skupna cena presega z Uredbo najvišjo določeno ceno 67 EUR. Na podlagi dopisa z dne 16. 3. 2011 je tožnica v spis predložila vse račune za leto 2010, izdane za odlaganje azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališče …. Ob predložitvi računov je direktor tudi podal izjavo, da nobeni stranki niso vračali razlik iz naslova preveč plačanih zneskov. Na podlagi računov je bilo ugotovljeno, da je tožnica v letu 2010 prevzela od posameznih podjetij oziroma potrošnikov 134090 kg tovrstnih odpadkov, znesek za preveč plačano storitev znaša 590 EUR. Ker je tožnica storitve odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov fizičnim in pravnim osebam zaračunavala po ceni, višji od 67 EUR na tono, je organ na podlagi drugega odstavka 17. člena ZKC odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe. Roka za izvršitev odločbe sta določena glede na časovno zmožnost tožnice, da odločbo dejansko izvrši. Z odločbo, št. 0211-52/2011-2-MK z dne 2. 6. 2011, je drugostopni organ zavrnil pritožbo tožnice. V obrazložitvi je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da določena cena 67 EUR na tono po Uredbi predstavlja končno ceno, kar pomeni ceno v takšni višini, ki jo je dolžan plačati uporabnik tožničine storitve. Namen določitve najvišje cene je v tem, da se zagotovi zgornja mejna cena za tovrstne storitve, ki jo morajo plačati uporabniki. Iz tožničinega cenika je razvidno, da končno ceno storitve prevzemanja tovrstnih odpadkov sestavljata cena storitve in okoljska dajatev. S tem, ko je ceni storitve prištet znesek okoljske dajatve, končna cena po njenem ceniku znaša 0,0714 EUR/kg. Sklepati je torej treba, da tožnica ni izvršila ukrepa kontrole cen, saj je cena storitve prevzema tovrstnih odpadkov presegla najvišjo dopustno ceno iz 3. člena Uredbe. V zvezi z navedbo o oblikovanju cen okoljske dajatve pa je organ navedel, da za nadzor nad izvajanjem Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih ni pristojen ta organ, ampak carinski organ.

Tožnica je v tožbi navedla, da Uredba določa, da znaša tovrstna cena 67 EUR/tono, pri čemer je 8,5 % DDV vključen v ceno. Iz tega sledi, da strošek okoljske dajatve ni strošek storitve odlaganja. Cena okoljske dajatve se oblikuje v skladu z vsakokratno veljavno uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališča. Cena njene storitve tako znaša 0,0614 EUR/kg ter 8,5 % DDV, kar je skupaj 0,0666 EUR/kg oziroma 66,6 EUR na tono odpadka. Na to ceno pa je tožnica v skladu z zakonodajo dodala še okoljsko dajatev, zaradi česar cena skupaj znaša 71,40 EUR/tono. Njena cena je tako povsem v skladu z uredbo, zato ni razloga za inšpekcijsko ukrepanje. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev inšpekcijskega organa o določitvi najvišje cene za storitev prevzema azbestcementnih gradbenih izdelkov (67 EUR) ter o obveznosti vračila 590 EUR zaradi preveč zaračunane cene za te storitve.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je bil ukrep tržnega inšpektorja izdan na podlagi določb ZKC. Ta ureja kontrolo nad cenami blaga in storitev na območju Republike Slovenije, ki jo izvajajo državni organi (1. člen), med ukrepe kontrole cen (ki jih vlada z uredbo določi v primerih iz prvega odstavka 8. člena ZKC, npr.: kadar gre za dejavnosti, v katerih ima posamezno podjetje ali enota, ki samostojno opravlja dejavnost ali nekaj podjetij monopolni ali obvladujoč položaj, pa so te dejavnosti nujne za zadovoljevanje potreb ljudi in organizacij) pa sodi določitev najvišje cene, pri čemer podjetja ne smejo prodajati blaga nad to ceno, lahko pa pod njo (1. točka 9. člena ZKC); v 11. členu določa, da so podjetja, ki prodajajo blago, na katerega cene se nanaša ukrep kontrole, dolžna uskladiti te cene z ukrepom kontrole cen, kupci pa so upravičeni, da se jim prodaja blago po cenah, ki so v skladu z ukrepi kontrole cen ter da se jim zaračunavajo te cene, če pa podjetje, ki prodaja blago, zaračunava drugačno ceno, sme kupec plačati ceno, ki je v skladu z ukrepom kontrole cen; v 17. členu pa predpisuje postopanje pristojnega organa tržne inšpekcije v primeru, če organ pri opravljanju nadzorstva ugotovi, da podjetje ni upoštevalo ukrepov kontrole cen iz 9. ali 13. člena zakona. Organ v takem primeru podjetju z odločbo naloži, da ta ukrep izvrši, ugotovi pa tudi, ali je podjetje zaračunavalo npr.: previsoke cene in v kakšnem obsegu, in naloži podjetju povračilo razlik v ceni s pripadajočimi obrestmi, določi pa tudi način izvršitve ukrepa. Prvostopni organ je tako postopal tudi v obravnavanem primeru, saj je po tem, ko je ugotovil, da je tožnica (kot upravljavec odlagališča odpadkov) za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov zaračunavala višjo ceno (tj. 71,40 EUR na tono), ki je kot najvišja določena v Uredbi (to pa je 67 EUR na tono, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno (3. člen)), naložil tožnici določitev cene te storitve, ki ne bo presegala z uredbo določene najvišje cene, odločil pa je tudi, da mora tožnica iz naslova preveč zaračunane storitve kupcem vrniti znesek 590 EUR.

Tožnica ugovarja, da ugotovljene kršitve ni storila, ker njena cena storitve znaša 61,40 EUR, kar je skupaj z 8,5 % DDV 66,6 EUR na tono (in torej pod 67 EUR na tono), na to pa je dodala še okoljsko dajatev (ki je predpisana z veljavno zakonodajo in ki ni strošek storitve odlaganja), tako, da cena, vključno z okoljsko dajatvijo, znaša 71,40 EUR na tono. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov, na katero se tožnica sklicuje, določa način obračunavanja, določanja višine, odmere in plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, ki je posledica odlaganja odpadkov na odlagališčih odpadkov, ter merila in pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve (prvi odstavek 1. člena). V 3. členu je tako predpisano, da se okoljska dajatev plačuje zaradi onesnaževanja okolja z odpadki, odloženimi na odlagališču za inertne, nenevarne ali nevarne odpadke (prvi odstavek) ter, da je okoljska dajatev prihodek proračuna Republike Slovenije (drugi odstavek). V 4. členu te uredbe pa je določen zavezanec za plačilo okoljske dajatve in sicer je to upravljavec odlagališča. Iz citiranih določb je tako razvidno, da je tožnica kot upravljavec odlagališča odpadkov sicer res zavezana (tudi) k plačilu te dajatve, kar pa ne pomeni, da sme zaradi tega določiti višjo ceno opravljane storitve od najvišje določene cene za tovrstno storitev, temveč jo mora (in ne glede na javnopravne dajatve, ki jih je dolžna poravnati po veljavnih predpisih) oblikovati tako, da bo v dovoljenem okviru oziroma dovoljeni višini glede na 11. člen ZKC in Uredbo, ki se na predmetne storitve nanaša. S tožničino razlago oblikovanja njene cene bi bil namreč namen opisanega ukrepa kontrole cen glede na 8. člen ZKC izničen in tako neučinkovit v razmerju do udeležencev na trgu, na katerem se ta storitev opravlja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).