Jedro

Kolikor pritožnik navaja, da obtoženec ni storil očitano dejanje in je iz strahu priznal kaznivo dejanje, je potrebno ugotoviti, da tega pritožnik ni izkazal. Iz zapisnika predobravnavnega naroka izhaja, da je obtoženec krivdo priznal, ob priznanju se je za dejanje opravičil. V zagovoru ni zanikal izvršitve očitanega kaznivega dejanja, je pa opisoval, da je bil v dejanje prisiljen, vendar pri tem ni opisoval sile, ki se ji ni mogel upreti. Opisal je slabo finančno stanje in fizično nasilje sostorilca oziroma organizatorja nad njim, pri čemer naj bi do nasilja prišlo še pred odhodom iz Bosne. Takšno ravnanje sostorilca oziroma organizatorja, ki je bilo tudi časovno in krajevno odmaknjeno, ni moglo predstavljati prisiljenosti v smislu 23. člena KZ-1, saj bi lahko obtoženec z izvrševanjem dejanja prenehal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje pravilno kvalificirano po šestem odstavku 308. člena KZ-1, saj se je pet tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, sedeče stisnjene na tleh, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko pripeli, s čimer je bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje, še toliko bolj pa bi bilo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, ker bi ob trku, še posebno v vozilo od zadaj oziroma ob nenadnem močnejšem zaviranju, tujci poleteli po tovornem prostoru vozila, udarjali eden ob drugega in ob stene vozila, kar bi predstavljalo nevarnost za poškodbe oseb ali njihovo življenje. Naveden opis dejanja ustreza zakonskemu znaku, da se koga izpostavi nevarnosti za življenje in zdravje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen tri leta in tri mesece zapora ter denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 1 EUR. Določilo je rok za plačilo denarne kazni in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je vštelo čas odvzema prostosti od 10.7.2022 od 14.20 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon in dve SIM kartici. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da jo spremeni in kazen zniža na eno leto in tri mesece zapora ter 100 EUR denarne kazni, izgon odpravi, vrne zasežen telefon in ga oprosti plačila stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne držijo očitki pritožnika, da se je obtoženec zagovarjal brez izbranega zagovornika. Pri tem pritožnik niti ne navede, na katerem naroku obtoženec ni imel izbranega zagovornika. Ob zaslišanju pri privedbi dne 11 7.2022 je obtoženec izjavil, da si zagovornika ne bo pooblastil in mu je nato preiskovalna sodnica postavila za zagovornico po uradni dolžnosti odvetnico A. A., ki je bila prisotna celoten narok. Na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije dne 22.11.2022 je bil prisoten pritožnik, torej odvetnik B. B., ki je predložil pooblastilo dne 18.8.2022. V tej zadevi tako obtoženca ni zagovarjal substitut odvetnika.

5. Očitki pritožnika glede nepravilne sestave sodišča ne držijo, saj sta stranki po ponovnih pojasnilih predsednika senata na predobravnavnem naroku soglašali, da naj narok za izrek kazenske sankcije opravi predsednik senata v skladu z 285.č členom ZKP. Morebitne izjave in mnenje državne tožilke o tem, če naj obtoženec soglaša s tem, da mu sodi predsednik senata, še ne predstavljajo posega v svobodno voljo obtoženca, pri tem pa iz zapisnika o predobravnavnem naroku in o naroku za izrek kazenske sankcije ne izhaja, da bi imel zagovornik kakršnekoli pripombe glede soglasja strank o sojenju s strani predsednika senata.

6. Kolikor pritožnik navaja, da obtoženec ni storil očitano dejanje in je iz strahu priznal kaznivo dejanje, je potrebno ugotoviti, da tega pritožnik ni izkazal. Iz zapisnika predobravnavnega naroka izhaja, da je obtoženec krivdo priznal, ob priznanju se je za dejanje opravičil. V zagovoru ni zanikal izvršitve očitanega kaznivega dejanja, je pa opisoval, da je bil v dejanje prisiljen, vendar pri tem ni opisoval sile, ki se ji ni mogel upreti. Opisal je slabo finančno stanje in fizično nasilje sostorilca oziroma organizatorja nad njim, pri čemer naj bi do nasilja prišlo še pred odhodom iz Bosne. Takšno ravnanje sostorilca oziroma organizatorja, ki je bilo tudi časovno in krajevno odmaknjeno, ni moglo predstavljati prisiljenosti v smislu 23. člena KZ-1, saj bi lahko obtoženec z izvrševanjem dejanja prenehal. Tudi v končni besedi obtoženec ni zanikal izvršitve očitanega kaznivega dejanja, za dejanje se je ponovno opravičil in hkrati kot razlog za dejanje ponovno navedel, da je bil prisiljen v storitev dejanja, vendar pri tem ponovno ni opisoval sile, ki se ji ni mogel upreti. Pri tem je obtoženec na predobravnavnem naroku imel zagovornika in iz navedb zagovornika ne izhaja, da bi bilo obtoženčevo priznanje v čemerkoli sporno. Predsednik senata je tako upravičeno sprejel priznanje krivde in obsodil obtoženca.

7. Kolikor pritožnik očita odstopanje od načela iskanja materialne resnice in pomanjkanje dokazovanje krivde onkraj razumnega dvoma, s tem prezre, da je obtoženec dejanje priznal in se sodišče po šestem odstavku 285.č členu ZKP glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Sodbe po 370. členu ZKP tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik opisuje nasilje nad obtožencem, vendar glede na priznanje obtoženca, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, navedena okoliščina ni bistvena za ugotavljanje krivde obtoženca. Tako je bilo tudi pravilno ravnanje predsednika senata, ko je zavrnil dokazna predloga obrambe za zaslišanje obtoženčevih staršev v Pakistanu o tem, kako je bil obtoženec mučen v Bosni, o slabem premoženjskem stanju in o tem, da ni prejel denarne nagrade in da mu nagrada ni bila obljubljena. Ravno tako je pravilno zavrnil dokazni predlog za postavitev izvedenca travmatološke stroke, ki naj bi ugotovil, kakšne poškodbe so nastale pri obtožencu, saj je obtoženec kljub opisanemu nasilju izvršil kaznivo dejanje in navedeno ni bistveno za odmero kazni. Ti dokazi niso relevantni za ugotavljanje obtoženčeve krivde, saj je dejanje priznal. Kolikor pa so relevantni za izbiro in odmero kazni, je sodišče zaslišalo obtoženca in že na podlagi njegovega zagovora ugotovilo relevantne okoliščine. Tudi navedbe pritožnika o prejemu premoženjske koristi sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, vendar je potrebno pri tem ugotoviti, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se obtožencu očitalo, da bi denar že prejel. 8. Iz dela pritožbe, v katerem pritožnik opisuje kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ni razvidno, da bi pritožnik očital kakršnekoli nepravilnosti izpodbijane sodbe. Pri tem ima v izreku navedeno ravnanje obtoženca vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj je tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, za plačilo z namenom pridobitve premoženjske koristi spravil na ozemlje Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi plačila oziroma zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1. Pritožnik očita nepravilno pravno kvalifikacijo po šestem odstavku 308. člena KZ-1, vendar tega ne obrazloži. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje pravilno kvalificirano po šestem odstavku 308. člena KZ-1, saj se je pet tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, sedeče stisnjene na tleh, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko pripeli, s čimer je bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje, še toliko bolj pa bi bilo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, ker bi ob trku, še posebno v vozilo od zadaj oziroma ob nenadnem močnejšem zaviranju, tujci poleteli po tovornem prostoru vozila, udarjali eden ob drugega in ob stene vozila, kar bi predstavljalo nevarnost za poškodbe oseb ali njihovo življenje. Naveden opis dejanja ustreza zakonskemu znaku, da se koga izpostavi nevarnosti za življenje in zdravje. Pri tem se obtožencu res ne očita, da bi sam dejansko vozil kombinirano vozilo, vendar je pri dejanju sodeloval in sicer je tujce pri prevozu spremljal kot član hudodelske združbe. Ob tem je izpolnjen tudi drug alternativno predpisan zakonski znak in sicer, da storilec dejanje stori kot član hudodelske družbe, saj iz opisa izhajajo vloge obtoženih C. C., Č. Č. in D. D. Pri tem je navedeno, da so dejanje storili kot člani hudodelske združbe, ki se ukvarja z organizacijo ilegalne poti migrantov iz Azije do Republike Italije, da so migranti plačali do 3.200 EUR na osebo in so vedeli, da so še neugotovljeni člani združbe med drugim poskrbeli, da so zbrali skupino migrantov, se dogovorili z vsakim za plačilo dogovorjene organizacije in izvedbo ilegalne poti do Republike Italije in organizacijo dobavljanja prehrane zanje na poti. Glede na zgoraj ugotovljeno tako ne držijo očitki zagovornika o nepravilni pravni kvalifikaciji dejanja, saj je hudodelska združba z vlogami članov, strukturo in dejavnostjo ustrezno opisana.

9. Koliko pritožnik očita neustavnost novele Kazenskega zakonika, je potrebno ugotoviti, da samo zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele.

10. Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji in sicer tako glede zaporne kot tudi denarne kazni, vendar po oceni pritožbenega sodišča njegove pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine zaporne in denarne kazni ter tudi pri izgonu tujca ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki lahko vplivajo na višino kazni. Okoliščine, ki so navedene in opisane v pritožbi, je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odmeri kazni in jim je tudi dalo pravo težo. Pri tem je ustrezno upoštevalo težo dejanja in sicer spravljanje na ozemlje in sodelovanje pri prevozu kar dvanajstih tujcev v kombiniranem vozilu. Ne drži pritožbena navedba o matematičnem izrekanju kazni glede na število prebežnikov, je pa sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo priznanje obtoženca in tudi dejstvo, da je bil obtoženec pri izvrševanju kaznivega dejanja prijet in sicer v vozilu, v katerem so bili tujci. Ustrezna je odmerjena tudi denarna kazen in upoštevane relevantne okoliščine za njeno odmero. Pri odmeri dnevnega zneska je sodišče ustrezno upoštevalo dejstvo, da obtoženec nima dohodkov in odmerilo dnevni znesek na le 1 EUR. Pri tem navedba pritožnika o napačnem upoštevanju dohodkov obtoženca ne drži. Tudi dolgovi obtoženčeve družine v višini 10.000 EUR, ki jih navaja pritožnik, nimajo podlage v podatkih v spisu, ob tem pa o dolgovih v taki višini ni izpovedal niti obtoženec. Morebitni dolgovi družine ne morejo biti razlog za znižanje dnevnega zneska pod 1 EUR.

11. Pritožnik navaja, da je bila soobtoženemu C. C. izrečena nižja kazen kot obtoženemu D. D. in naj bi to kazalo na nesorazmernost kazenskih sankcij in pristranskost sodišča, vendar navedeno ne drži, saj obtoženemu C. C. ni bila izrečena nižja zaporna ali denarna kazen in tudi ne krajši izgon tujca iz države. Ne držijo očitki pritožnika, da izrečena kazen ni skladna s sodno prakso in da v tej smeri izpodbijana sodba nima razlogov. V izpodbijani sodbi so natančno obrazložene okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni. Kolikor pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je nejasno obrazložilo, zakaj slednji ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih sodišč, je potrebno ugotoviti, da se zagovornik na naroku za izrek kazenske sankcije sploh ni skliceval na odločbe različnih okrožnih sodišč. V pritožbi navedeni štirje primeri sodne prakse še ne predstavljajo utečene sodne prakse. V tej zadevi je sodišče prve stopnje izreklo kazensko sankcijo skladno z 49. členom KZ-1, saj je skladno z načelom individualizacije presojalo okoliščine konkretnega primera in tudi osebne okoliščine obtoženca. Pri izbiri in odmeri kazni so sodišča vezana na določbe KZ-1 ter ne morejo izrekati kazni, ki bi bile v neskladju z določbami KZ-1. Ravno tako so lahko v drugih primerih sodišča vezana na kaznovalne predloge državnih tožilcev podanih na predobravnavnem naroku ali na sporazume o priznanju krivde. Državni tožilec v tej zadevi ni predlagal izrek omiljene kazni. Navajane travmatične izkušnje obtoženca ne morejo predstavljati razlog za izrek nižje kazni, še posebej, ker se je kljub takšnim izkušnjam odločil za izvršitev kaznivega dejanja. Kolikor pa pritožnik nasprotuje temu, da so ob odmeri kazni upoštevane okoliščine iz opisa kaznivega dejanja, je potrebno ugotoviti, da je obtoženec priznal krivdo.

12. Pritožnik tudi zmotno navaja, da so izpolnjeni pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Obtoženec je dejanje sicer priznal, vendar je bil prijet in flagranti, sodišče je pravilno ugotovilo osebne okoliščine, ki so obstajale tudi pred izvršitvijo kaznivega dejanja in slednje ne opravičujejo izvršitve kaznivega dejanja. Pri tem KZ-1 ne določa drugih podlag za izrek omiljene kazni, ki bi prišle v poštev v tej zadevi, pritožnik pa jih tudi ne navaja.

13. Glede izrečenega varnostnega ukrepa odvzema predmetov, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se obtožencu odvzame mobilni telefon in dve SIM kartici, pritožnik navaja, da ni podana potrebna stopnja nevarnosti, da bo telefon uporabljen za storitev novega kaznivega dejanja, pogojev iz prvega odstavka 73. člena KZ-1 sodišče ni obrazložilo. Glede navedenih očitkov iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bil telefon uporabljen za telefonski pogovor glede nadaljevanja poti in za navigacijo. Pri tem je podana nevarnost, da bi se lahko podatki, predvsem stiki, uporabili pri novem kaznivem dejanju. Poseg v premoženje obtoženca je sorazmeren, saj gre za predmet nižje vrednosti, grozi pa storitev sorazmerno težkega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tako upravičeno odločilo, da se predmeti odvzamejo.

14. Pritožnik navaja, da bi sodišče moralo obtoženca oprostiti stroškov kazenskega postopka, ker je brezposeln, brez dohodkov, star več kot 62 let in bolan ter stroškov ne zmore plačati. Pri tem je pritožnik očitno prezrl, da je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov postopka in je pritožnik star le 24 let. 15. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

16. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakega razloga, kot ga je oprostilo že sodišče prve stopnje in sicer zaradi slabega premoženjskega stanja.