Jedro

Ker je tožena stranka v skladu z določbo 140. člena ZPIZ ter na podlagi določb 48. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 18. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo revidentu kot delovnemu invalidu zagotovila opravljanje drugega ustreznega dela pri drugem delodajalcu, je imela pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja, saj brez tega revident delovnega razmerja pri drugem delodajalcu ne bi mogel skleniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 24.3.1998 in 10.7.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi zagotovitve zaposlitve invalida III. kategorije v drugi organizaciji in posledično, da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu povrniti prikrajšanje pri plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajal je, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tožbenih navedbah in ima nejasne razloge o vlogi Zavoda za zaposlovanje, drugostopna sodba pa nima razlogov o pritožbi v zvezi z očitkom, da sodba prve stopnje nima razlogov. Tudi izpodbijana sodba je, po navedbah revizije, nejasna v zvezi z vlogo Zavoda za zaposlovanje, specialnega prevzema na delo, o tožnikovi izjavi o primernosti ustreznega dela in o drugem ustrezenem delu. Dalje je navajal, da se ustreznost dela ni ugotavljala in da je mnenje ZPIZ "lažirano", da je dogovor o zaposlitvi pri novem delodajalcu "farsa". Njegov zahtevek temelji na odškodninskem pravu, saj je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker je "fingirala" postopek pri ZPIZ. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77).

Revizija očita sodišču prve stopnje, da njegova sodba nima razlogov o tožbenih navedbah, sodba drugostopnega sodišča pa nima razlogov o pritožbi v delu, kjer se očita, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov (to naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77). Izpodbijani sodbi očita tudi nejasno razlogovanje. Revizijsko sodišče take graje ne sprejema. Izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da pritožba tožnika ni navajala, v katerem delu in kateri razlogi naj bi v sodbi sodišča prve stopnje izostali. Sodišče druge stopnje je zato ponovno navedlo dejansko in pravno podlago odločitve sodišča prve stopnje, ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in da jo je mogoče preizkusiti. Ker se je sodišče v izpodbijani sodbi izrecno in popolno opredelilo do pritožbenih navedb, ki so lahko odločilnega pomena, je očitek revidenta glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka nesprejemljiv. Pri tem revizijsko sodišče še ugotavlja, da izpodbijana sodba zakonska pojma (pomoč Zavoda za zaposlovanje in drugo ustrezno delo) obrazlaga in uporablja pravilno in je v zvezi z njima obrazložitev sodbe povsem jasna. Korektno je povzeta izjava tožnika (l. št. 16 - "povem, da mi delo, ki ga opravljam pri A. d.o.o. še kar ustreza, to kar me moti pa je prevelika razlika v plači"...) o tem, da mu delo pri novem delodajalcu ustreza. Zato ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ker po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede revizijskih navedb, ki so v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz določbe prvega odstavka 140. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) izhaja, da mora delodajalec, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca pri njem ni dela, na katerega bi bilo zavarovanca možno razporediti, v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje delovnemu invalidu zagotoviti ustrezno delo pri drugem delodajalcu.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je revident delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 1.4.1992, sposoben za drugo ustrezno delo, ki je fizično najlažje in se opravlja pretežno sede. Dalje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka nima ustreznega dela, na katerega bi revidenta lahko razporedila tako, da bi ta delal poln delovni čas. Zato je skušala tožena stranka v sodelovanju s pristojnim zavodom za zaposlovanje zagotoviti revidentu ustrezno delo pri drugem delodajalcu. Zavod je sporočil, da takih del nima na voljo. Zato je obveznost zagotoviti delovnemu invalidu drugo ustrezno delo opravila tožena stranka sama in revidentu omogočila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas v gospodarski družbi A., L. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za opravljanje drugega ustreznega dela "proizvodnja, sestava in montaža kovinskih, plastičnih in vulkanskih izdelkov". To delo je bilo po mnenju pristojne invalidske komisije za revidenta primerno.

Ker je tožena stranka, glede na prej ugotovljena dejstva in v skladu z določbo 140. člena ZPIZ ter na podlagi določb 48. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 18. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) revidentu kot delovnemu invalidu zagotovila opravljanje drugega ustreznega dela pri drugem delodajalcu (z delovnim razmerjem za nedoločen čas), je imela pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja, saj brez tega revident delovnega razmerja pri drugem delodajalcu ne bi mogel skleniti.

Tožena stranka je zato zakonito sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja revidentu, saj drugače ni bilo mogoče uresničiti pravic, ki jih je ta imel priznane kot invalid III. kategorije invalidnosti.

Glede na povedano je zakjučiti, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja v skladu z veljavnimi predpisi, zato revident ni mogel uspešno uveljavljati niti njihove razveljavitve niti zahtevati reintegracije z vsemi materialnimi posledicami.

Razlika v skupnih prejemkih revidenta, ki naj bi bila osnovni razlog spora, na pravilnost odločitev tožene stranke na more vplivati. Nižja plača na drugem ustreznem delu bi lahko imela za posledico samo nov postopek v zvezi z nadomestilom plače, kar pa ni predmet tega spora.

V reviziji revident navaja, da njegov zahtevek temelji na odškodninskem pravu in skuša opredeljevati odškodninsko odgovornost tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tak tožbeni zahtevek ni bil postavljen, saj je revident s tožbo uveljavljal samo priznanje pravic iz delovnega razmerja od prejšnjega delodajalca s posledično reintegracijo in plačilom razlik v plačah. Uveljavljanje odškodninskega zahtevka zato pomeni novoto, ki v revizijskem postopku ni mogoča (378. člen ZPP-77).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).