Jedro

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo toženca izpodbijano odločbo spremenilo in je zavrnilo tožnikov zahtevek.

V reviziji je tožnik poleg ostalega navajal tudi, da pojem večje škode v pravilniku ni opredeljen, zato ni bilo podlage za izrek prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Čeprav ta pojem ni opredeljen, je hujša kršitev delovnih obveznosti že povzročitev primanjkljaja, ki je večja od 10 % povprečnega OD v podjetju v času kršitve, zato so disciplinski organi utemeljeno šteli, da je nastala večja škoda. Primanjkljaj je znašal približno dva osebna dohodka v RS, zato jo je mogoče vrednotiti kot večjo škodo tudi po splošnih kriterijih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in je odločbo in sklep disciplinskih organov toženca tako spremenilo, da je izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta. Odločilo je, da je dolžan toženec tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sklenilo je tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo glede dela zahtevka, da ni dolžan plačati odškodnine v znesku 87.560,00 SIT in da trpi vsak udeleženec svoje stroške postopka. Zoper odločbo se je pritožil toženec. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in je odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemljen.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo ter odločbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da so kršena pravila postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj izpodbijana odločba oblike krivde ne obrazlaga. Krivdo obrazlaga le odločba sodišča prve stopnje. Zmotna uporaba materialnega prava je v tem, da pravilnik opredeljuje kot hujše kršitve delovnih obveznosti, dejanja in opustitve, v 27. točki 63. člena pravilnika o delovnih razmerjih in osebnih dohodkih toženca pa je opredeljeno sestavljeno storitveno dejanje. Sestavljeno je iz povzročitve primanjkljaja oziroma druge škode v podjetju ali prilastitve lastnine podjetja ali lastnine sodelavcev v vrednosti večje od 10% povprečnega mesečnega osebnega dohodka v podjetju v času kršitve. Tožniku ni nihče očital niti dokazal prilastitve, ampak se mu očita malomarnost v smislu opustitve dolžne skrbnosti. Ker pojem večje škode v smislu 68. člena pravilnika ni opredeljen, je bilo v tožnikovo škodo nepravilno uporabljeno določilo 27. točke 63. člena omenjenega pravilnika. Revizija omenja tudi vlogo Šumca v zvezi z odtujitvijo ali izgubo dveh kaset. Na podlagi 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije v skladu z določilom prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), je bila revizija poslana Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravično uporabo materalnega prava.

Bistvena kršitev določil postopka ni bila podana. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev med drugim obrazložilo z ugotovitvijo, da je bilo bistveno ravnanje s pobranimi kasetami z gotovino tožniku znano. Pravilna je bila oddaja kaset v trezor SDK. Do izgube kaset z denarjem je lahko prišlo le zaradi hude malomarnosti tožnika. Kasnejša dodatna navodila za bolj natančno sprotno kontrolo pri oddaji kaset, tožnikove odgovornosti bistveno ne spreminjajo. Zato je storil tožnik hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu 27. točke 63. člena omenjenega pravilnika. Revizijsko sodišče tako ne najde bistvenih kršitev določil postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero se sklicuje revident. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev delovne obveznosti po 27. točki 63. člena omenjenega pravilnika je možna s storitvijo ali z opustitvijo. Primanjkljaj je nastal, prilastitev pa ni kumulativno povezana s primanjkljajem, zato okoliščina, da tožniku ni bilo v disciplinskem postopku očitano, da si je gotovino prilastil, nima v tem postopku bistvenega pomena. Pravilnik v 68. členu res ne določa, kaj je večja materialna ali druga škoda, vendar je bila tožnikova kršitev delovnih obveznosti v odločbi disciplinske komisije kvalificirana tudi s tem členom. Če je hujša kršitev po pravilniku že povzročitev primanjkljaja v vrednosti, ki je večja od 10% povprečnega osebnega dohodka v podjetju v času kršitve, so organi tožene stranke utemeljeno šteli, da je s povzročenim primanjkljajem v ugotovljeni višini nastala večja materialna škoda. Tako je nastalo škodo vrednotilo tudi sodišče druge stopnje, ko je v povezavi s 27. točko 63. člena pravilnika navedlo, da je škoda znašala približno dva takratna osebna dohodka na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Čeprav pojem večje škode v pravilniku ni bil določen, se je uveljavila sodna praksa, da gre za večjo škodo tudi v primeru, če jo je bilo po splošnih kriterijih mogoče vrednotiti kot tako. Ob upoštevanju določila 27. točke 63. člena in ob upoštevanju okoliščine, da je šlo za znaten znesek, je taka ocena tudi v obravnavanem primeru utemeljena.

Navedbe revizije o vlogi Š. se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanje in so za obravnavano zadevo nepomembne, saj zaradi tega razloga, po določilu tretjega odstavka 385. člena, revizije ni mogoče vložiti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.