Jedro

Iz besedila določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ ne izhaja, da bi enoletni zastaralni rok veljal zgolj za upravnikove terjatve do gospodinjstev, kakor je to izrecno določeno v 1. točki 1. odstavka 355. člena OZ, ki se nanaša na terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. 1 In 2005/00080, z dne 02. 11. 2005 razveljavi za glavnico v višini 61.900,00 SIT (sedaj 258,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.195,00 SIT od 02. 08. 2003 do plačila, od 9.983,00 SIT od 05. 09. 2003 do plačila, od 10.640,00 SIT od 04. 10. 2003 do plačila, od 10.302,00 SIT od 03. 11. 2003 do plačila, od 11.353,00 SIT od 08. 12. 2003 do plačila in od 10.427,00 SIT od 31. 12. 2003 do plačila, in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne in - v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 169,88 EUR v 8-ih dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi v nespremenjenem delu 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna v 8-ih dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,60 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. 1 In 2005/00080 z dne 02. 11. 2005 (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v 8-ih dneh tožeči stranki povrniti 391,49 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude pa po poteku izpolnitvenega roka tečejo zamudne obresti v višini zakonske obrestne mere (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. 0001 In 2005/00080 z dne 02. 11. 2005 v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo nastale pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Tožena stranka pritožbenemu sodišču podrejeno predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

Pritožba je deloma utemeljena.

Tožena stranka sodišču prve stopnje uvodoma očita, da ni ne obravnavalo ne odločilo o procesnih ugovorih tožene stranke, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po stališču pritožbe gre v tem primeru za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem v zvezi navaja, da je tožeča stranka predložila pripravljalno vlogo z dne 10. 05. 2007 po preteku prekluzivnega roka iz 2. odstavka 452. člena ZPP, zato sodišče prve stopnje te in nadaljnje pripravljalne vloge ne bi smelo upoštevati. Po presoji pritožbenega sodišča odločitev o procesnem ugovoru pravdne stranke v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni odločitve o odločilnem dejstvu, temveč lahko pomeni le kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je pravdna stranka z ugovorom uveljavljala. Tožena stranka je, kot rečeno, uveljavljala kršitev 2. odstavka 453. člena ZPP, kar bi lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ta pa v sporih majhne vrednosti ni pritožbeni razlog, saj se sme odločba v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Iz enakega razloga kot zgoraj pritožbeno sodišče tudi ni presojalo toženčeve pritožbene navedbe, da tožeča stranka za nobeno od listin, ki jih je predlagala v dokaz, ni navedla, na kaj se nanaša, in tudi ni navedla, katere svoje navedbe s tako predloženimi listinami dokazuje. Že pritožnik sam pravilno ugotavlja, da bi šlo v tem primeru za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi nepravilna uporaba zakonskih določil direktno vplivala na zakonitost in pravilnost napadene sodbe. Kot rečeno, relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v sporih majhne vrednosti ni pritožbeni razlog.

Tožena stranka v pritožbi smiselno zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno oprlo na določbe Stanovanjskega zakona (SZ). Tudi v pritožbi vztraja, da gre v obravnavani zadevi za poslovni prostor, Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih pa ne določa pojma upravnika, ko gre za poslovne prostore. Na ta pritožnikov očitek je odgovorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, kjer je uporabo SZ v konkretnem primeru utemeljilo na določbi njegovega 23. člena, ki določa, da se določbe, ki se nanašajo na upravljanje v večstanovanjskih hišah, smiselno uporabljajo tudi za lastnike prostorov v večstanovanjskih hišah. Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na to določbo.

V nadaljevanju tožena stranka izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je dejstvo, da tožena stranka ni podpisala pogodbe o upravljanju, neupoštevno. V pritožbi smiselno zatrjuje, da se o upravljanju večstanovanjske hiše odloča s pogodbo o medsebojnih razmerjih, za katero se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. Temu pritožbenemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Sporna pogodba namreč ni pogodba o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem, ki jo sklenejo lastniki v večstanovanjski hiši (1. odstavek 22. člena SZ), temveč pogodba o opravljanju upravniških storitev, ki jo sklenejo lastniki z upravnikom (2. odstavek 28. člena SZ). Za sklenitev slednje pa se ne zahteva soglasje vseh lastnikov večstanovanjske hiše, temveč zadošča, da pogodbo z upravnikom sklenejo solastniki, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše (1. odstavek 31. člena SZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba z upravnikom sklenjena s potrebno večino, zato je tudi pravilno zaključilo, da velja tudi za toženo stranko kot eno od etažnih lastnikov v tej večstanovanjski stavbi (primerjaj tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 809/2008, z dne 30. 09. 2008).

Pritožnik napada tudi stališče sodišča prve stopnje, da ključ delitve stroškov izhaja že iz samih vtoževanih računov, ta ključ pa je določen v odvisnosti od deleža nepremičnine, ki je v lasti tožene stranke, napram celotni stavbi. S tem v zvezi tožena stranka smiselno zatrjuje, da je priznavanje razdelilnega ključa glede na delež nepremičnine v stavbi v nasprotju z določili SZ, ki določajo, da se razdelilni ključ določi v pogodbi o medsebojnih razmerjih. Pri tem pa pritožnik spregleda določbo 13. člena pogodbe o opravljanju upravniških storitev, iz katere izhaja, da imajo uporabljeni kriteriji za delitev obratovalnih stroškov pravno podlago ravno v pogodbi o urejanju medsebojnih razmerij. Ta pritožbeni očitek je bilo treba kot neutemeljenega zavrniti.

Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da jo je sodišče prve stopnje v vtoževanem obdobju nepravilno štelo za lastnico nepremičnine. Navaja, da se po izrecni določbi 1. odstavka 49. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini zahteva vpis v zemljiško knjigo, in dodaja, da je svojo lastninsko pravico na objektu vpisala šele kasneje, vendar ne po svoji krivdi, saj je šlo za neurejena pravna razmerja drugih etažnih lastnikov. Iz teh pritožbenih navedb jasno izhaja, da se je tožena stranka že pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi štela za lastnico sporne nepremičnine, zato ni mogoče slediti njenemu sklicevanju na določbo 1. odstavka 49. člena SPZ, saj je njen edini namen izogniti se plačilu stroškov upravljanja, ki jih dolguje. Pritožbeno sodišče je zato ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

S pritožbenimi navedbami o pridobitvi uporabnega dovoljenja in o neupravičenem zaračunavanju stroškov skupnih naprav tožena stranka zgolj ponavlja trditve, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, in o katerih je že pravilno odločilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na dolžino zastaralnega roka. Pritožnik v tem delu pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa enoletni zastaralni rok za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitev upravljanja in druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Iz besedila zgoraj omenjene določbe namreč ne izhaja, da bi enoletni zastaralni rok veljal zgolj za upravnikove terjatve do gospodinjstev, kakor je to izrecno določeno v 1. točki 1. odstavka 355. člena OZ, ki se nanaša na terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi že ugotovilo, da bi, upoštevajoč določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena in določbo 2. odstavka 355. člena OZ, ob vložitvi tožbe nastopilo zastaranje terjatev po računih, ki so zapadli v plačilo v letu 2003 in znašajo v seštevku glavnice 61.900,00 SIT oziroma 258,30 EUR. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede teh terjatev napačno uporabilo določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena v zvezi z 2. odstavkom 355. člena OZ in zato napačno odločilo, da je imel upravnik pravico do izterjatev stroškov tudi v tem znesku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v 1. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. 1 In 2005/00080, z dne 02. 11. 2005 razveljavilo za glavnico v višini 61.900,00 SIT (sedaj 258,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.195,00 SIT od 02. 08. 2003 do plačila, od 9.983,00 SIT od 05. 09. 2003 do plačila, od 10.640,00 SIT od 04. 10. 2003 do plačila, od 10.302,00 SIT od 03. 11. 2003 do plačila, od 11.353,00 SIT od 08. 12. 2003 do plačila in od 10.427,00 SIT od 31. 12. 2003 do plačila, in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi zmagala le delno, je pritožbeno sodišče upoštevalo doseženi uspeh, pri čemer je ugotovilo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela 70 %, tožena stranka pa 30 %. Stroške pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov pravdnih strank, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki je priznalo 200 odvetniških točk za tožbo, 200 odvetniških točk za 1. pripravljalno vlogo, 200 odvetniških točk za zastopanje na naroku 13. 12. 2007 in 20 odvetniških točk za končno poročilo stranki. Ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo nagrade za posvet s stranko, ker je ta nagrada že zajeta v nagradi za sestavo tožbe, nagrade za poročilo stranki, ker je stranka nagrado za to opravilo priglasila dvakrat, in nagrade za sestavo stroškovnika, ker do te nagrade po odvetniški tarifi ni upravičena. Skupno je pritožbeno sodišče tožeči stranki tako priznalo 620 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 341,50 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še stroške sodnih taks v znesku 55,51 EUR in 2 % materialne stroške v višini 6,83 EUR. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 403,84 EUR. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo 200 odvetniških točk za 1. pripravljalno vloge, 150 odvetniških točk za 2. pripravljalno vlogo, 200 odvetniških točk za zastopanje na naroku 13. 12. 2007 in 40 odvetniških točk za čas odsotnosti iz pisarne. Skupno je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 590 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 324,97 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi stroške sodnih taks v znesku 27,75 EUR (prej 6.650,00 SIT), potne stroške na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj (2 krat 29 km krat 0,29 EUR) v višini 16,82 EUR in 2 % materialne stroške v višini 6,50 EUR. Pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 376,04 EUR. Upoštevajoč uspeh v pravdi, gredo tožeči stranki stroški v višini 282,69 EUR, toženi stranki pa stroški v višini 112,81 EUR. Po opravljenem pobotu tako tožena stranka tožeči stranki dolguje 169,88 EUR, zato je pritožbeno sodišče 2. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 169,88 EUR v 8-ih dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP. Pritožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do delnega povračila pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost, pri tem pa je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 258,30 EUR, to je znesek, s katerim je pritožnik s pritožbo uspel. Pritožbeni stroški tožene stranke tako zajemajo 125 odvetniških točk za pritožbo in 20 odvetniških točk za končno poročilo stranki, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 79,87 EUR, ter materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 1,60 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov plačila sodne takse za pritožbo, saj iz spisa ne izhaja, da bi to sodno takso plačala. Prav tako ji ni priznalo nagrade odvetniku za posvet s stranko, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 81,47 EUR. V zadevi je tožeča stranka argumentirano odgovorila na pritožbo, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške, ki jih je s tem v zvezi imela. Kot vrednost spornega predmeta je pritožbeno sodišče upoštevalo znesek 588,22 EUR, to pa je znesek, s katerim je tožeča stranka v pravdi uspela, in tako tožeči stranki priznalo priglašenih 200 odvetniških točk za odgovor na pritožbo in 20 odvetniških točk za končno poročilo stranki, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 121,18 EUR. Prav tako ji je priznalo 2 % materialne stroške v višini 2,42 EUR in stroške sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 28,74 EUR, ni pa ji priznalo nagrade za pregled listin, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Pritožbeni stroški tožeče stranke tako znašajo 152,34 EUR. Po opravljenem pobotu tako tožena stranka tožeči stranki dolguje še 70,60 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tožena stranka dolžna v 8-ih dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,60 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.