Jedro

Ugotovitev o omejitvi rabe nepremičnine parc. št. x k.o. S. in njeno tudi po presoji sodišča druge stopnje ustrezno numerično oceno (10 %) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za razlaščeno zemljišče. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) odškodnina za razlaščeno nepremičnino obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Glede slednje v zakonu ni omejitev, kolikšen delež lahko predstavlja glede na celotno določeno odškodnino za razlaščeno nepremičnino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da odslej v tem delu glasi: „ I. Predlagateljica je dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati nasprotnemu udeležencu za nepremičnino parc. št. y k.o. S., ki je bila nasprotnemu udeležencu razlaščena na podlagi odločbe Upravne enote P., št. 352-16/2011-10 z dne 15. 11. 2011, odškodnino v znesku 1.903,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2012 dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagateljica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna predlagateljica nasprotnemu udeležencu plačati odškodnino za nepremičnino parc. št. y k.o. S., ki je bila nasprotnemu udeležencu razlaščena na podlagi v izreku podrobneje navedene odločbe Upravne enote P. z dne 15. 11. 2011, v znesku 2.019,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka), ter odločilo, naj se odškodnina nakaže na v izreku prvostopnega sklepa naveden transakcijski račun nasprotnega udeleženca (II. točka izreka). Prvostopno sodišče je odločilo še o skupnih stroških postopka, ki znašajo 498,53 EUR, in jih v skladu s 104. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v celoti trpi predlagateljica (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji zakoniti zastopnici iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje predlagateljica. Nasprotuje zlasti višini odškodnine zaradi manjvrednosti parc. št. x k.o. S. in stroškov nasprotnega udeleženca v upravnem postopku. Navaja, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je v celoti oprlo na izvedensko mnenje cenilke M.T., ki mu je predlagateljica nasprotovala in predlagala sodišču, da določi novega cenilca kmetijske stroke, ki bi lahko ocenil utemeljenost navedb nasprotnega udeleženca, da je zaradi razlastitve nepremičnine parc. št. y k.o. S. omejena raba parc. št. x iste k.o.. Predlagateljica se ne strinja z izračunom odškodnine, ki ga je podala izvedenka, ki tudi ni izvedenka kmetijske stroke, ocenjevala pa je manjvrednost kmetijskega zemljišča. Ob tem izvedenka po prepričanju pritožnice, razen dostopa z druge javne ceste, za manjvrednost sploh ni navedla razlogov. Poleg tega izračun škode zaradi omejene rabe druge nepremičnine ne more predstavljati enostavno 10 % vrednosti te druge nepremičnine, ki jo lahko nasprotna stranka po mnenju pritožnice povsem enako obdeluje in izkorišča, kot jo je pred razlastitvijo. Prvostopni zaključek, da je raba parcele nedvomno omejena, po prepričanju pritožnice nima osnove v listinah v spisu in ga tudi ni moč preizkusiti; v spisu ni podatkov o dejanski rabi zemljišča in o tem, kako je bila ugotovljena 10 % omejitev rabe. Iz izvedenskega mnenja, ki mu je predlagateljica v celoti nasprotovala, je razvidno, da določena odškodnina v nesorazmernem delu predstavlja zatrjevano manjvrednost druge parcele, ne pa vrednosti razlaščene nepremičnine. Tudi za vrednost kvadratnega metra kmetijskega zemljišča določena višina odškodnine je po prepričanju pritožnice pretirano visoka. Pritožnica nadalje izpostavlja, da v odškodnino ne sodijo potni stroški in nadomestilo za porabo časa za udeležbo v upravnem postopku, s čimer je izvedenka presegla svojo pristojnost, sodišče pa ji je nekritično sledilo. V nepravdnem postopku namreč sodišče odloča le o odškodnini za razlaščeno nepremičnino, ne pa tudi o stroških upravnega postopka. Predlagateljica nasprotuje tudi prvostopni odločitvi o (zamudnih) obrestih. Primarno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 37. členom ZNP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa pri določitvi odškodnine v delu, v katerem so bili upoštevani tudi stroški nasprotnega udeleženca v upravnem postopku, zmotno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odškodnino za nasprotnemu udeležencu v korist predlagateljice razlaščeno nepremičnino določalo tudi na podlagi cenilnega poročila sodne cenilke za strokovno področje gradbeništva. Strokovnemu področju cenilke predlagateljica po prejemu sklepa o postavitvi cenilke ni nasprotovala, zato tega ni več mogla utemeljeno uveljavljati v pripombah na cenitev niti to ne more biti upoštevna pritožbena graja (smiselna uporaba 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

7. Postavljena cenilka je v svojem cenilnem poročilu, ki ga je podala po opravljenem ogledu razlaščene nepremičnine in okolice, pojasnila, da je bila pred rekonstrukcijo ceste raba kmetijskega zemljišča mogoča v celoti. Zaradi dvignjene ceste po rekonstrukciji pa raba ostalega zemljišča (parc. št. x k.o. S. - gre za preostalih 13.840 m², ki še po razlastitvi obravnavanega dela zemljišča ostajajo v lasti nasprotnega udeleženca) ni več mogoča v celoti oziroma je otežena. Izvoz direktno na cesto ni več mogoč, ampak je potrebno uporabljati pot v lasti občine. Opisane ugotovitve sodne cenilke sovpadajo z zatrjevanji nasprotnega udeleženca v odgovoru na predlog, v katerem je le-ta poudarjal nastale dodatne težave ob razlastitvi (neprimerno obliko parcele in spremenjen režim transportne poti, ki je sedaj prestavljena k nepreglednemu ovinku), ter vse navedeno podkrepil s kopijo zemljiškokatastrskega prikaza s spremembami in opombami iz leta 2010, tem trditvam pa predlagateljica pred izdelavo cenilnega poročila niti ni nasprotovala. Upoštevaje vse navedeno je cenilka ocenila, da je na opisan način raba parcele št. x k.o. S. omejena v obsegu 10 %, čemur je sodišče prve stopnje tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem utemeljeno sledilo (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 3). Za svoje pavšalne trditve v pripombah na cenilno poročilo, da naj bi bila pot za dostop na izvorno parcelo urejena, zaradi česar se dostop do nje ne poslabša in njena raba ni omejena, namreč nasprotna udeleženka ni predložila nobenega dokaza razen ortofoto posnetka. Ob tem je opozoriti na opombo v cenilnem poročilu, da iz ortofoto posnetka višinska razlika ni vidna (list. št. 26 spisa). Po vsem obrazloženem je neutemeljena smiselna pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere pritožnica graja nepravilnost prvostopnega zaključka o omejitvi rabe parc. št. x k.o. S. Izpodbijani prvostopni zaključek je upoštevaje vse zgoraj obrazloženo tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilen, zanj je imelo sodišče prve stopnje glede na procesno aktivnost strank (podane trditve in zanje ponujeni dokazi, pomanjkanje nasprotnih dokazov) v spisu tudi ustrezno in dovolj obsežno dejansko podlago.

8. Zgoraj opisano ugotovitev o omejitvi rabe nepremičnine parc. št. x k.o. S. in njeno tudi po presoji sodišča druge stopnje ustrezno numerično oceno (10 %) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za razlaščeno zemljišče. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) odškodnina za razlaščeno nepremičnino obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo(1) in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Glede slednje v zakonu ni omejitev, kolikšen delež lahko predstavlja glede na celotno določeno odškodnino za razlaščeno nepremičnino, zato je neutemeljena pritožbena graja, da določena odškodnina za razlaščeno nepremičnino parc. št. y k.o. S. v nesorazmernem delu predstavlja zatrjevano manjvrednost druge parcele (parc. št. x), ne pa vrednosti razlaščene nepremičnine.

9. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji določene višine odškodnine za vrednost kvadratnega metra kmetijskega zemljišča (1,30 EUR), ki jo pritožnica prvič graja šele v pritožbi, pri tem pa ne navede nobenih argumentov za svoje stališče, da naj bi bila ta vrednost določena previsoko. Ob tem sodišče druge stopnje le pripominja, da je bila glede na podatke v spisu (priloga A3) v cenilnem poročilu, pridobljenem v postopku pridobivanja nepremičnine pred odločbo o razlastitvi, odškodnina za m² zemljišča določena v dosti višjem znesku (5,299 EUR).

10. Utemeljena pa je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je v okviru odškodnine za razlaščeno nepremičnino upoštevalo tudi stroške nasprotnega udeleženca v upravnem postopku, za kar v zakonu(2) ni imelo pravne podlage. Ker je pri tem prvostopno sodišče v celoti nekritično sledilo cenilnemu poročilu v spisu (list. št. 28 spisa), njegova odločba pa se v tem delu opira samo na ta dokaz, je sodišče druge stopnje v skladu z drugo alinejo 358. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP izpodbijani sklep spremenilo tako, da po cenilki izračunanih stroškov nasprotnega udeleženca v upravnem postopku (116,60 EUR) pri določitvi odškodnine ni upoštevalo oz. jih je odštelo od vsote na prvi stopnji sicer pravilno določene odškodnine (kot je bilo že obrazloženo zgoraj) v skupni višini 2.019,80 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava znaša tako odškodnina za nasprotnemu udeležencu z odločbo o razlastitvi z dne 15. 11. 2011 razlaščeno nepremičnino (le) 1.903,20 EUR. V tej smeri je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Pravilna je prvostopna odločitev, da od tako določene odškodnine nasprotnemu udeležencu pripadajo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (konkretno od 23. 8. 2012), kar je tudi v skladu s sodno prakso(3). Nepravdno sodišče lahko o obliki oz. višini odmene za razlaščeno nepremičnino odloča šele, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem - s pravnomočno odločbo o razlastitvi. Upoštevajoč splošno pravilo sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti je razlastitvena upravičenka (predlagateljica) prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, zato je nasprotni udeleženec od naslednjega dne dalje upravičen do zakonskih zamudnih obresti. V zvezi s pritožbeno grajo, da je bila odškodnina določena po cenah na dan odločitve, zato naj predlagateljica še ne bi prišla v zamudo že s pravnomočnostjo razlastitvene odločbe, sodišče druge stopnje pripominja, da zamuda v skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ nastopi takrat, ko dolžnik obveznosti ne izpolni v roku, določenem za izpolnitev. Upoštevaje pravilo sočasnosti izpolnitve je bil v konkretnem primeru ta rok takrat, ko je predlagateljica prejela nasprotno izpolnitev, torej najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, s katero je predlagateljica pridobila lastninsko pravico na razlaščeni nepremičnini. Na to pa nima nobenega vpliva trenutek določanja odškodnine. Predlagateljica med postopkom ni zatrjevala, da le-ta ne bi bil pravilen, niti ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je v relativno kratkem obdobju od pravnomočnosti razlastitvene odločbe (22. 8. 2012) do določitve odškodnine v izpodbijanem sklepu (4. 2. 2014) ocenjena vrednost razlaščene nepremičnine bistveno spremenila. Ob tem je vendarle pripomniti, da je glede na podatke v spisu nasprotni udeleženec posest te nepremičnine izgubil že v letu 2007, ko je bila le-ta dejansko uporabljena za rekonstrukcijo državne ceste. Ker pa je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa očitno pomotoma začetek teka zamudnih obresti določilo od 23. 8. 2011 namesto pravilno od 23. 8. 2012 (kot sicer izhaja iz obrazložitve tega dela prvostopne odločitve - točka 4), je sodišče druge stopnje tudi v tem delu poseglo v izpodbijani sklep in ga ustrezno spremenilo. V ostalem je drugostopno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).

Op.št.(1): Iz izpodbijanega sklepa je mogoče jasno razbrati dejansko rabo razlaščene in preostale nepremičnine (kmetijsko zemljišče), le-ta je bila v cenilnem poročilu v spisu še podrobneje razdelana (list. št. 26 spisa: v naravi je v pretežnem delu njiva, manjši del na vzhodu je pašnik ob robu gozda).

Op.št.(2): Že omenjeni drugi odstavek 105. člena ZureP-1. Op.št.(3): Sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2011 in II Ips 15/2011.