Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kupec ima po določbi 468. člena OZ pravico v primeru stvarne napake izbrati jamčevalni zahtevek, vendar je pri tej izbiri omejen s splošnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), zato lahko to pravico uresniči le tako, da zaradi stvarne napake izbere takšen jamčevalni zahtevek, ki je glede na pomen te napake sorazmeren (ustrezen) varstvu interesa, ki ga je imel ob sklenitvi pogodbe.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 17.721,25 EUR (s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi), ker je presodilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da pomivalni stroj (ki ga je tožeči stranki prodala tožena stranka) ob prevzemu ni imel stvarnih napak. Zato tožeča stranka po presoji sodišča ni imela pravice do odstopa od pogodbe in do povračila kupnine ter do povrnitve premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi odprave napak. Prvostopno sodišče je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.499,68 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov in navedla, da je bilo zanjo, kot specializirano podjetje za proizvodnjo dietetičnih izdelkov za bolnike, bistvenega pomena, da na očiščeni posodi ni več glutena. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je argumentacijo podalo zgolj na prvem odstavku (najverjetneje pravilno: 1. točki) 459. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in se sklicevalo na ponudbo, ki naj bi lastnosti stroja opredeljevala dokaj splošno. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenca tudi v delu, ko odgovarja na vprašanja izven njegove stroke, to je, da je stvar kupca, da opravi ustrezno izbiro. Tožeča stranka je dokazala obstoj očitnih in skritih napak, predvsem pa stvar ni namenjena rabi, ki je bila toženi stranki znana, ni imel niti lastnosti za običajno rabo. Pritožba večkrat ponovi, da je bilo toženi stranki znano, za kakšen namen tožeča stranka kupuje predmetni stroj, in kakšne lastnosti mora imeti, tožena stranka ji je svetovala nakup tega stroj. Četudi to ne bi bilo dokazano, pa med strankama ni sporno, da mora stroj zagotoviti popolno dezinfekcijo, da ne pride do kontaminacije brezglutenske, pšenične in hipoproteinske moke. Da se je tožena stranka zavedala, za kakšne potrebe kupuje tožeča stranka stroj, izhaja tudi iz izpovedi priče Ž.T., komercialista tožene stranke. Mnenje izvedenca, da je stvar kupca, da izbere pravilno stvar, na katero se sodišče ne bi smelo upreti, je tudi absolutno materialnopravno zmotno. Tožena stranka bi morala tožečo stranko vsaj opozoriti, da stroj ni primeren za tehnološki proces tožeče stranke. Če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, kar pa je bilo prodajalcu znano ali mu bi moralo biti znano, in če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno in molče dogovorjene oziroma predpisane, gre za stvarno napako. Takšna je bila tudi v konkretnem primeru. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do pripombe tožeče stranke, da izvedenec strojne stroke ni ustrezno usposobljen, da odgovori na vprašanja, ali posoda po pranju še vsebuje sledi glutena, vzel ni niti brisa oprane posode, opravil je štiri teste čiščenja zgolj na podlagi vizualnega opažanja. Izvedenec ugotavlja, da zadnja faza pranja ne zagotavlja zadostne opranosti, katero zahteva toženkin proces, pa je sodišče to mirno prezrlo. Da izvedenec kot strojnik ne more zadovoljivo odgovoriti na vprašanje, ali lahko pomivalni stroj zagotovi temeljito pranje brez sleherne sledi glutena, je na zaslišanju povedal celo sam izvedenec, vendar se prvostopno sodišče na to ni odzvalo z imenovanjem novega izvedenca oziroma na drug ustrezen način. Sodišče ni pojasnilo, zakaj se na prvi del mnenja popolnoma opre, drugega pa v celoti zavrne, čeprav sta oba dela „enako splošna in strokovno (ne) argumentirana“. Zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi sodbe nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju. Glede ugotovitve prvostopnega sodišča, da je do težav pri obratovanju pralnega stroja prihajalo zaradi neustrezne infrastrukture, pritožba navaja, da neustrezna infrastruktura ni izhajala iz sfere tožeče stranke. Pripravljena je bila po navodilih tožene stranke. Edina meritorna ugotovitev v zvezi s tem je navedba o topli vodi, v zvezi s katero iz izvedeniškega mnenja izhaja le, da pomivalni stroj potrebuje dalj časa za ogrevanje vode, če je priključen na mrzlo vodo, nikakor pa to ni povezano s samo kvaliteto čiščenja in funkcionalnostjo stroja, podaljša se le čas čiščenja. Pa četudi bi bilo izkazano, da bi bila infrastruktura napačno pripravljena (pa ni bila), bi to še vedno ne vplivalo oziroma ne smelo vplivati odločilno na glavno funkcionalnost stroja, saj tudi ob povsem ustrezni priključitvi ne bi dosegal potrebnega posebnega namena, za katerega je bil kupljen. Stroj ima še vedno razbita vrata, napake niso bile odpravljene. Izvedensko mnenje je tudi glede vrat stroja samo s seboj v nasprotju, sodišče se je povsem neutemeljeno oprlo samo na del, kjer izvedenec ugotavlja, da gre le za estetsko napako, čeprav v točki 6.3. mnenja izvedenec zapiše, da bi bila vdrtina tudi vzrok zadržanju vrat v zgornji poziciji. „Brisi na snažnost“, odvzeti iz stroja in iz opranega orodja ter kalupov, so vsebovali presežno število aerobnih mezofilnih bakterij. „V brisu 1 je na orodju bila ugotovljena bakterija Bacilus cereus, kar mikrobiološko ne ustreza Pravilniku o posebnih ukrepih pri zastrupitvah in infekcijah oseb s hrano in o njihovem preprečevanju, kaj šele bolnikom s presnovnimi motnjami.“ Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je za neutemeljeno, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožeča stranka svojo tožbo temeljila na trditvah, da je imel pomivalni stroj, ki ga je kupila od tožene stranke, stvarne napake, da je že ob dostavi ugotovila, da so bila vrata pomivalnega stroja vdrta, po priklopu pomivalnega stroja pa so ugotovili, da stroj ni zadrževal vode, da je ni grel, da uporabljene vode ni izplakoval, in da je iz stroja smrdelo po kanalizaciji. To so bile tiste stvarne napake, ki jih je tožeča stranka ugotovila ob dostavi in montaži stroja, in o katerih je toženo stranko kot prodajalca obvestila in zahtevala odpravo napak. Ker po navedbah tožeče stranke tožena stranka ni grajanih napak odpravila, je tožeča stranka z dopisom 23.10.2009 odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo kupnine ter povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi dostave stroja z napakami. Sodišče, ki je na trditveno podlago pravdne stranke vezano, je na takšni tožbeni dejanski podlagi ugotavljalo, ali je stroj imel res takšne napake, kot jih je tožeča stranka v tožbi zatrjevala.
Zgoraj povzete stvarne napake, ki jih je tožeča stranka grajala, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče uvrstiti le med napake, ki jih ima stvar glede lastnosti, ki so potrebne za običajno rabo, to je med stvarne napake iz 1. točke 459. člena OZ. Med običajne lastnosti za pomivalni stroj je gotovo potrebno uvrstiti lastnost, da stroj zadržuje vodo, da jo greje in da jo izplakuje. Za te napake pa je sodišče ugotovilo, da jih pomivalni stroj ob pregledu, ki ga je dne 16.11.2012 opravil izvedenec strojne stroke, ni imel več, saj je stroj vodo grel, posoda je bila pri vseh poskusih pranja oprana in čista, vdrtina na vratih je le estetska napaka in na funkcionalnost stroja ne vpliva, odtok vode iz stroja pa ni ustrezno izveden, ker je speljan neposredno v kanalizacijsko infrastrukturo, kar pa ni mogoče opredeliti kot napako stroja. Teh ugotovitev, razen tiste v zvezi z vrati stroja, tožeča stranka s pritožbo tudi ne izpodbija.
Pritožba kot ključni očitek prvostopni sodbi izpostavlja, da dobavljeni stroj ni bil primeren za tehnološki proces tožeče stranke. V skladu s 459. člena OZ gre za stvarno napako tudi, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, kar je bilo prodajalcu znano, ali bi mu moralo biti znano (2. točka 459. člena), ali če stvar nima lastnosti, ki so bile med pogodbenima strankama izrecno ali molče dogovorjene oz. predpisane (3. točka 459. člena). V obeh primerih gre za stvarno napako, ko stvar nima pogodbeno dogovorjenih lastnosti. Tožeča stranka je v pritožbi obširno navedla, kakšna je njena dejavnost, in katere so tiste lastnosti, ki bi jih stroj prav zaradi njene dejavnosti moral imeti, to je, da zagotavlja popolno dezinfekcijo, da ne pride pri pranju posode in orodja do kontaminacije z ostanki različnih vrst moke. Vendar, kot je bilo že zapisano, je tožeča stranka tožbo na vrnitev plačane kupnine in na povrnitev škode temeljila na povsem drugačni dejanski podlagi. V tožbi je sicer navedla, da je bila tožena stranka seznanjena z njeno dejavnostjo, ker so medsebojno sodelovali že prej, vendar pa tožbe ni oblikovala tako, da bi zatrjevala, da pomivalni stroj ni imel takšnih lastnosti, ki so glede na dejavnost tožeče stranke potrebne. Tako v tožbi ni navedla, da bi se stranki dogovorili za posebne lastnosti, ki naj bi jih stroj imel; ni navedla, da naj bi iz konkludentnih dejanj prodajalca izhajale molče dogovorjene lastnosti (in iz katerih dejanj naj bi to izhajalo) oziroma, da bi prodajalec moral vedeti, kakšne lastnosti naj bi stroj za to dejavnost moral imeti; predvsem pa sploh ni navedla, kakšne naj bi te lastnosti bile. Zato tudi ni za izkaz, da je stroj imel stvarno napako, ker ni imel dogovorjenih lastnosti, predlagala nobenih ustreznih dokazov. Svoje tožbe tudi kasneje, med postopkom, ko je sama opravljala preizkuse oprane posode glede na specifičnost svoje dejavnosti, ni spremenila. Zato se v pritožbi ne more sklicevati na te pogodbeno dogovorjene oziroma molče dogovorjene lastnosti, ker gre za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). In zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker se je sodišče pri ugotavljanju, ali je stroj imel stvarno napako, oprlo na 1. točko (sicer napačno zapisano: prvi odstavek) 459. člena OZ.
Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče brez podlage zavrnilo del izvedenskega mnenja, drugi del pa pri svoji odločitvi uporabilo, zaradi česar naj bi bila sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče se je oprlo le na tisti del izvedeniškega mnenja o pregledu stroja, ki je bil opravljen v prisotnosti obeh strank in na katerem so opravili več testov pranja stroja. Razloge za takšno odločitev je v izpodbijani sodbi tudi zapisalo (v točki 13). Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnalo pravilno, ko se ni oprlo na tisti del izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenec podal svoj izvid na podlagi ogleda stroja (ki je bil vseskozi v posesti tožeče stranke), opravljenega brez obvestila toženi stranki in v njeni odsotnosti dne 19.11.2012, in to takrat, ko je bil stroj s strani tožeče stranke že odklopljen, in ko je bilo na njem zaznati napake, ki jih v predhodnem poskusu ni bilo opaziti. V pisnem izvidu je izvedenec tudi podrobno opisal, da je svoja opažanja zapisal na podlagi zagotovil direktorice tožeče stranke, da gre za isto posodo, kot so jo prali na predhodnem ogledu, čeprav mu ni bilo razumljivo, kako je mogoče, da sledov madežev na predhodnem ogledu ni bilo. Tako opravljen ogled tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more imeti takšne dokazne vrednosti, da bi izpodbila predhodne ugotovitve izvedenca, opravljene na preizkusu stroja ob prisotnosti obeh strank, kateri na sam postopek in ugotovitve preizkusa tudi nista imeli pripomb.
V zvezi z neustreznostjo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca strojne stroke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo na tožeči stranki dokazno breme za trditev, da ima stroj stvarno napako. Ta pa je za svoje trditve predlagala zgolj zaslišanja prič (delavcev) in zastopnice tožeče stranke. Na tako postavljene tožbene trditve, da ima stroj stvarne napake, to je da nima primernih lastnosti za običajno rabo, se je tožena stranka branila z dokaznim predlogom, da se imenuje izvedenec strojne stroke. Da bi se ugotovilo, ali stroj ni imel pogodbeno dogovorjenih lastnosti, kot to izpostavlja pritožba, pa ji je pritrditi, da izvedenec strojne stroke ne bi bil ustrezno usposobljen. Vendar pa tožeča stranka ni tožbe temeljila na teh zahtevanih pogodbenih lastnostih, za katere bi, s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, morala (tožeča stranka!) predlagati izvedenca drugačne in ne strojne stroke.
Pritožbeno opozarjanje na ugotovitve prvostopnega sodišča glede neustrezne infrastrukture (priključkov stroja na omrežja) za odločitev o sporu ni pravno relevantno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pomivalni stroj ni bil obremenjen (po tem, ko je tožena stranka grajane napake odpravljala) s stvarno napako, zaradi katere bi lahko tožeča stranka odstopila od pogodbe. Zato tudi ugotavljanje, v čigavi sferi je bila „infrastruktura“ za pomivalni stroj, ne predstavlja pravno pomembnega dejstva, ki bi lahko na odločitev imelo vpliv.
V zvezi s pritožbenim očitkom, da naj bi bilo izvedensko mnenje samo s seboj v nasprotju v delu, ki se nanaša na poškodbo na vratih stroja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v točki 12 izpodbijane sodbe dovolj jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo prvemu izvidu izvedenca, da gre le za estetsko napako stroja, ki ne vpliva na funkcionalnost stroja. Če bi bil izvid nejasen ali nepopoln, kot to izhaja iz pritožbenega očitka, bi stranka morala za razjasnitev zanjo spornih vprašanj predlagati ustrezne dokaze, ki naj bi jih sodišče izvedlo. Vendar pa pritožba tudi ne zatrjuje, da bi tožeča stranka ponudila dokazne predloge, katerim sodišče ni sledilo.
Tudi opozarjanje pritožnika, da napaka v zvezi z vrati ni bila odpravljena, po mnenju pritožbenega sodišča ne more omajati pravilne odločitve prvostopnega sodišča, da tožeča stranka kot kupec ni imela zaradi takšne napake pravice izbrati kot jamčevalni zahtevek tistega, ki ima najtežje posledice, to je odstop od pogodbe. Kupec ima po določbi 468. člena OZ pravico v primeru stvarne napake izbrati jamčevalni zahtevek, vendar je pri tej izbiri omejen s splošnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), zato lahko to pravico uresniči le tako, da zaradi stvarne napake izbere takšen jamčevalni zahtevek, ki je glede na pomen te napake sorazmeren (ustrezen) varstvu interesa, ki ga je imel ob sklenitvi pogodbe, to je interesa, da bo pogodba pravilno izpolnjena. Če je prodajalec izpolnil svojo obveznost z napako (kar je nedvomno tudi udrtina na vratih stroja), pa v konkretnem primeru, ko po neizpodbiti ugotovitvi prvostopnega sodišča ta napaka na funkcioniranje stroja ne vpliva, bi kupec (ki je napako sicer pravilno grajal) lahko izbral takšen zahtevek, s katerim bi zaščitil svojo pravico do pravilne izpolnitve, ne pa zahtevek, s katerim bi v celoti onemogočil pravico drugega pogodbenika do realizacije pogodbe. Za takšno stvarno napako bi bil po mnenju pritožbenega sodišča ob poštenem izvrševanju jamčevalnih pravic nedvomno primeren zahtevek za znižanje kupnine, ne pa odstop od pogodbe.
Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker tudi ni zasledilo kršitev postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP ni tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, priznalo pravice do povrnitve pritožbenih stroškov; na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP pa tudi toženi stranki ni priznalo pravice do povrnitve njenih stroškov, saj z odgovorom na pritožbo (v katerem je razglabljala, kako bi morala biti organizirana proizvodnja tožeče stranke, da ne bi bilo nevarnosti prenosa glutena na druge proizvode) v ničemer ni pripomogla k rešitvi pritožbe.