Jedro

Neobstoj premoženja dolžnika po določbah ZFPPIPP ni ovira za vodenje in (uspešen) zaključek odpusta obveznosti dolžnika.

Določba 399. člena ZFPPIPP točno navaja, kdaj odpust obveznosti ni dovoljen, če zanj obstojajo štiri taksativno naštete ovire, med katere pa ne sodi ovira že začetega kazenskega postopka, ki pa še ni končan s pravnomočno sodbo za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, številka Bpp 619/2013/9 z dne 30. 5. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja z dne 26. 3. 2013 prosilke A.A. (tožnice v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči, v postopku osebnega stečaja in odpusta obveznosti kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prosilka dne 26. 3. 2013 vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč zaradi postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Navaja listine, ki jih je prošnji priložila in določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določajo objektivni pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči. Prosilka želi njeno dodelitev v obliki oprostitve plačila predujma za postopek osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Prosilka je brezposelna oseba brez dohodkov in brez premoženja. Iz predloga za odpust obveznosti izhaja, da ima prosilka kot upnica tudi prijavljeno ločitveno pravico za plačilo zarubljenega dela dohodka v stečaju zoper B. d.d. in C. ter ima še prijavljeno prednostno terjatev v stečaju zoper D. v višini okoli 50.000 EUR. Avgusta 2012 je dobila poplačano prednostno terjatev iz stečajnega postopka nad družbo D. v višini 5.100 EUR. Edini interes prosilke je, da se v okviru stečajnega postopka izvede postopek odpusta tistih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Do leta 2000 je bila direktorica Avto hiše E. Podjetje je šlo v stečaj, sama pa je bila porok pri nekaterih posojilnih pogodbah, tako da danes iz tega naslova dolguje banki F. okoli 70.000 EUR z obrestmi vred. Zoper njo so v teku še trije gospodarski spori, katerih vrednost težko oceni. Ima še dolg iz naslova osebnega kredita in sicer v višini 30.000 EUR. Dolgovi tako znašajo najmanj 130.000 EUR.

2. Tožena stranka je po uradni dolžnosti na kazenskem vpisniku OŽ Celje izvedela, da je bila zoper prosilko že vložena pravnomočna obtožnica zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ v zvezi s čl. 25 KZ (obtožnica ODT Celje, št. Kt/1/1268/99 z dne 1. 10. 2007). Postopek se vodi pod št. I K 61787/2010. Iz obtožnice izhaja, da naj bi prosilka kot zastopnica Avto hiše E., pri banki F. d.d. vložila prošnjo za izdajo garancije in kreditov in je pri navedeni banki v Celju sklenila več pogodb o izdaji garancije ter kreditne pogodbe. Oškodovana banka je na podlagi listinskih dokazil Avto hiši E. izplačala garancijo v višini 12,000.000 SIT ter kredite v višini 10,000.000 SIT, 12,000.000 SIT in 13,000.000 SIT. Banka F. se ni mogla poplačati, ker ji je prosilka izročila 30 podpisanih akceptnih nalogov, opremljenih z neveljavnim žigom Avto hiše E., niti na podlagi že dne 22. 4. 1999 odstopljenih terjatev, za katere je bilo ves čas zatrjevano, da so izterljivi v skupnem znesku 20,294.931,00 SIT. Banka jih ni mogla vnovčiti, razen v znesku 1,221.871,00 SIT, ker so bile terjatve bodisi že poravnane, kompenzirane ali pa sploh niso obstajale. To ni bilo mogoče niti z realizacijo sklenjenih pogodb in izročene lastne menice v vrednosti 47,900.292,00 SIT z datumom 2. 12. 1999. Avto hiša E. pa tudi sicer ni poravnala svojih obveznosti do oškodovane banke F., ki je tako z dejanjem oškodovana za skupno 38,475,822,58 SIT, to je 160.566,76 EUR. Prosilki se očita še več dejanj poslovne goljufije v sklopu enega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Iz zapisnika z dne 7. 1. 2013 izhaja, da prosilka kot porok Avto hiše E., katero podjetje je šlo v stečaj in katerega direktorica je bila, dolguje banki F. okoli 70.000 EUR z obrestmi. Tožena stranka je mnenja, da njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku odpusta teh obveznosti, ni v skladu z načelom pravičnosti in morale.

3. V skladu s 399. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) se sicer odpust obveznosti ne dovoli, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno že obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Res je, da v tem primeru še ni bila izdana pravnomočna sodba. Glede na to, da je postopek v teku, in da je obtožnica pravnomočna, obstaja verjetnost, da bo morebiti nastopila ovira za odpust obveznosti in je tako prošnja prosilke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu s 24. členom ZBPP, očitno nerazumna kot preuranjena, ker še ni znana odločitev kazenskega sodišča. Prošnja prosilke je tako v nasprotju z načelom pravičnosti, predvsem morale, ker je zoper njo v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije (kjer naj bi oškodovanim nastala velika premoženjska škoda), po že pravnomočni obtožnici, prosilka pa želi dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja oziroma odpusta istih obveznosti. V nadaljevanju se še sklicuje na novejšo prakso Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, ki se nanaša na ugotovitev, da pri prosilcu, ki nima nobenega premoženja in drugih dohodkov, namen osebnega stečaja ne bi bil dosežen.

4. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljena je razlaga tožene stranke, da prosilka ne bi mogla uspeti s stečajnim postopkom in odpustom obveznosti, ker ne razpolaga s finančnimi sredstvi, in je v kazenskem postopku, ki bo končan v njeno škodo. Vsak je nedolžen do pravnomočne obsodbe. Tožena stranka je s tem, ko je napovedala izhod iz kazenskega postopka, grobo kršila njene pravice in s tem posegla v njeno ustavno pravico domnevne nedolžnosti. Tožnica ima v stečajnem postopku priznanih prednostnih terjatev v višini 10.473,82 EUR in stroškov postopka 35.391,77 EUR. Poročilu stečajnega upravitelja ni nihče oporekal, zato meni, da obstaja realna možnost, da bodo te terjatve tudi plačane in bi predstavljale stečajno maso. Postopek stečaja nasproti B. d.d. ni zaključen in meni, da bi priznana terjatev iz naslova zarubljenega osebnega dohodka v višini cca. 50.000 EUR, morala biti plačana iz stečajne mase B. d.d.. V nadaljevanju navaja še sodnico, ki se na Okrožnem sodišču v Ljubljani ukvarja s stečajnimi postopki in se sklicuje na njena stališča. Tožena stranka je tudi ignorirala druge okoliščine, ki so določene v 24. členu ZBPP, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, ali da je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena. Osebni stečaj bi bil pravičnejši zaradi enakomernega poplačila upnikov, za tožnico pa bi pomenilo predvsem to, da bi se zaustavilo naraščanje sodnih stroškov z raznimi izvršilnimi sredstvi, ki so neuspešni, njej pa povzročajo materialno škodo, ker mora na postopke odgovarjati in najemati odvetnika. V primeru, da do odpusta obveznosti ne bi prišlo kot to prejudicira tožena stranka, pa se za upnike ne bi nič spremenilo, saj bi dolg ostal še vedno v veljavi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno navaja dejanske in pravne razloge, kot v izpodbijani odločbi in poudarja določbo 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, če je zahteva prosilca v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Kot je že navedla v točki 12 izpodbijane odločbe, odpust teh dolgov do banke F. ni v skladu z načelom pravičnosti in morale, saj je v teku kazenski postopek zoper tožnico prav zaradi nastanka teh dolgov. Pojem pravičnosti namreč presega pojem prava in pravnih norm. Dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku odpusta obveznosti, prav zaradi katerih je prosilka v kazenskem postopku, bi po mnenju tožene stranke kazala na nek izkrivljen odnos oziroma na zavračanje temeljnega koncepta spoštovanja družbenih vrednot, kot sta pravičnost in morala. Morala se namreč kaže v človekovem odnosu do sveta, do drugih ljudi in se manifestira v motivaciji postopanja. Ni v skladu z moralo, da tožnica pridobi še brezplačno pravno pomoč v obliki plačila predujma za postopek stečaja in odpusta obveznosti, glede katerih je v teku kazenski postopek, ki pa ne izvira iz nujnih življenjskih stroškov temveč so vsi posledica najemanja velikih kreditov. Predlaga, da sodišče samo odloči o stvari, če meni, da je izpodbijana odločba nepravilna, ker narava predmetnega primera to dopušča in podatki v spisu dajejo za to zanesljivo podlago. Tožena stranka je pridobila vse podatke o prosilkinem finančno – premoženjskem stanju in vse podatke glede ugotavljanja objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP. V stečajnem postopku je treba postopati hitro in prednostno, sodišče pa ima na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) možnost in predvsem dolžnost, da samo odloči o predmetni stvari.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala o tožničini prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Presojala je objektivni pogoj po določbi 24. člena ZBPP, in ker tega po mnenju tožene stranke tožnica ne izpolnjuje, se ni spuščala še v nadaljnjo presojo finančnega, to je subjektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je poleg določb 24. člena ZBPP tudi ZFPPIPP, ki določa namen osebnega stečaja, za katerega pa je potreben obstoj premoženja dolžnika, neobstoj premoženja pa je razlog za končanje postopka osebnega stečaja. V obravnavanem primeru je med strankama postopka nesporno, da v času odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, tožnica ni imela nobenega premoženja. Tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da obstojajo izgledi za to, da bo pridobila priznane prednostne terjatve v višini 10.473,82 EUR in stroške postopka v višini 35.391,77 EUR (končni seznam preizkušenih terjatev z dne 2. 4. 2012), kar bi predstavljajo stečajno maso. Gre namreč za bodoča denarna sredstva, ki pa še ne predstavljajo obstoječe stečajne mase. To velja tudi za denarni znesek v višini 50.000 EUR iz naslova zarubljenega osebnega dohodka, ki naj bi bil plačan iz stečajne mase B. d.d. Kot je tožena stranka glede tega vprašanja pravilno obrazložila v izpodbijani odločbi, je pogoj za začetek osebnega stečaja ne samo trajna insolventnost, pač pa tudi obstoj stečajne mase, ki je opredeljena v 224. in 389. členu ZFPPIPP. Namen stečajnega postopka je namreč poplačilo upnikov, ne zgolj to, da se dolžniku pustijo dolgovi in nastanejo stroški in je tako obstoj stečajne mase dejanska predpostavka za začetek postopka osebnega stečaja. Iz navedb tožnice izhaja, da nima nobenega premoženja, je brez zaposlitve, živi v najemniškem stanovanju, za katerega ne plačuje najemnino, kar vse skupaj z zgoraj navedenimi okoliščinami kaže na to, da uvedba osebnega stečaja nima dejanske in s tem tudi ne pravne podlage. V tem delu je tako utemeljena odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja.

8. Glede odpusta obveznosti pa se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 16/2013 z dne 30. 5. 2013, ki je v razlogih navedlo, da se znotraj enega postopka, ki se lahko začne le z izpolnitvijo procesne predpostavke plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (šesti odstavek 383.a člena ZFPPIPP), za plačilo katerega že ZFPPIPP izrecno predvideva možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 383.a člena ZFPPIPP), zasledujeta dva cilja. Poleg osebnega stečaja, tudi namen razbremenitve dolžnika iz primeža prezadolženosti, čemur služi institut odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku. Nadalje iz te sodbe izhaja, da neobstoj premoženja dolžnika po določbah ZFPPIPP ni ovira za vodenje in (uspešen) zaključek odpusta obveznosti dolžnikov. Tožena stranka je odločitev za neodobritev brezplačne pravne pomoči v postopku odpusta obveznosti utemeljila s tem, da prošnja tožnice ni v skladu z načelom pravičnosti in morale, ker je glede istih dolgov, ki jih ima tožnica do upnika banke F., zoper tožnico v teku tudi kazenski postopek na podlagi pravnomočne obtožnice zaradi suma storitve kaznivega dejanje poslovne goljufije. Določba 399. člena ZFPPIPP točno navaja, kdaj odpust obveznosti ni dovoljen, če zanj obstojajo štiri taksativno naštete ovire, med katere pa ne sodi ovira že začetega kazenskega postopka, ki pa še ni končan s pravnomočno sodbo za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu (1. točka 399. člena ZFPPIPP). Pri odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti tožena stranka preverja le obstoj ovir predhodne kaznovanosti in predhodnih odpustov obveznosti (1. in 3. točka 399. člena ZFPPIPP), ki se opravi z vpogledom v evidence. Ker je v tem primeru sporno samo to, da je zaradi poslovne goljufije zoper tožnico vložena že pravnomočna obtožnica (to naj bi bilo po presoji tožene stranke v nasprotju s pravičnostjo in moralo), ki pa ni takšen razlog, da se tožnici ne bi odobrila brezplačna pravna pomoč ob izpolnitvi še drugih zakonskih pogojev.

9. Sodišče je tožbi ugodilo po določbi četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (nepravilna uporaba materialnega prava) in zadevo po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo ponovno odločila v skladu s stališči, ki so navedeni v tej sodbi.