Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka tožnici odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI oziroma Tajnik VIZ VI, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Računovodja VI. Toženka je v izreku in obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla le pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008, ter da je v skladu z določbo 25. člena te pogodbe z njo prenehal veljati le del pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005, ki se nanaša na zaposlitev tožnice na delovnem mestu Pisarniški referent V. Vendar pa je toženka v izreku in nato še v obrazložitvi odpovedi jasno in nedvoumno zapisala, da podaja redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga tožnici, zaposleni za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur, na delovnem mestu Tajnik VIZ VI, šifra DM ... v obsegu 50 % in na delovnem mestu Računovodja VI, šifra DM ... v obsegu 50 % od 1. 9. 2008 dalje

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 23. 2. 2023 in z dne 29. 3. 2023 (točka I izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna v 8 dneh plačati tožnici 149,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2022 do plačila (točka II izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 50,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2022 do plačila pa je zavrnilo (točka III izreka). V točki IV izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je prenehanje delovnega razmerja z dne 7. 10. 2022 nezakonito in se razveljavi; (2) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 9. 2022 nezakonita in se razveljavi; (3) da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 7. 10. 2022, ampak traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od 1. 2. 2023 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, ko se sodno razveže; (4) da je toženka dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 2. 2023 do dneva odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje; (5) tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 8. 10. 2022 do 31. 1. 2023 obračunati bruto razliko nadomestila plače za čas od oktobra 2022 do januarja 2023 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, po odvedbi prispevkov in davkov pa tožnici izplačati ustrezne neto zneske; (6) tožnici za mesec februar 2023 in marec 2023 obračunati nadomestilo plače v višini 953,73 EUR bruto za delovno mesto Računovodja VI in 917,07 EUR bruto za delovno mesto Tajnik VIZ VI oziroma skupno 1.870,80 EUR, po odvedbi prispevkov in davkov pa tožnici izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za prejeto mesečno denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 653,68 EUR neto; (7) tožnici za čas od 1. 4. 2023 do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati nadomestilo plače v višini 991,89 EUR bruto mesečno za delovno mesto Računovodja VI in 953,75 EUR bruto mesečno za delovno mesto Tajnik VIZ VI oziroma v višini določeni glede na vsakokratno uskladitev vrednosti 35. in 36. plačnega razreda po ZSPJS oziroma spremembo plačne lestvice, upoštevajoč z napredovanji že dosežena plačna razreda tožnice na obeh delovnih mestih, po odvedbi prispevkov in davkov pa tožnici izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za prejeto mesečno denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 653,68 EUR neto; (9) tožnici iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence vplačati mesečno premijo v višini določeni za 9. premijski razred od 8. 10. 2022 do dneva odločitve sodišča prve stopnje; (10) tožnici iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati 5 povprečnih bruto plač pri toženki iz zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča, vse v 8 dneh pod izvršbo ter (11) tožnici izplačati denarno povračilo namesto reintegracije v skupni višini 31.660,20 EUR bruto, pripadajoči neto znesek pa ji izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točki III in IV izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje nekdanje ravnateljice toženke A. A., ki bi izpovedala o njunem dobrem sodelovanju v letih od 2006 do 2021. Takoj po prihodu nove ravnateljice toženke B. B. v septembru 2021 se je tožničin položaj spremenil, saj je v obdobju enega leta prejela več opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in zatem še odpoved. Tožnica je bila pri toženki zaposlena 27 let in v tem času ni bilo očitkov o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi in ne le pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI, ki je bilo z aneksom prevedeno v delovno mesto Tajnik VIZ VI. Iz redne odpovedi izhaja, da toženka tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008 za delovno mesto Tajnik VIZ VI, zato ni mogoče ugotoviti, da je toženka odpovedala tudi pogodbo o zaposlitvi št. ... za delovno mesto Računovodja V, z aneksom prevedeno v Računovodja VI. Če ima delavec sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, mora delodajalec odpovedati obe (VIII Ips 101/2018). Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz vsebine sklenjenega Sporazuma o plačilu in soglasju za pobot z dne 19. 12. 2022 izhaja, da sta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja upoštevaje prenehanje delovnega razmerja v celoti. Ta ugotovitev predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj ravnateljica toženke s tožnico ni mogla sodelovati, odpoved pa je povračilni ukrep na tožničino opozarjanje pristojnih organov na odpravo kršitev zaradi nepriznanja polletne delovne uspešnosti, kar po 90. členu ZDR-1 ni utemeljen odpovedni razlog. Sodišče je glede očitanih kršitev iz opozoril in redne odpovedi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. V zvezi z očitkom iz prvega pisnega opozorila in sicer, da je tožnica brez ustreznega navodila predsednice sveta zavoda posredovala na zasebna elektronska naslova nekdanje ravnateljice A. A. in sedanje ravnateljice B. B. izsek iz še nepotrjenega zapisnika 2. seje sveta zavoda toženke, navaja, da s svojim ravnanjem ni odstopila od obstoječe prakse posredovanja izseka zapisnika o delovni uspešnosti pred potrditvijo zapisnika osebam, na katere se delovna uspešnost nanaša. Posebnih navodil s strani toženke oziroma predsednice sveta zavoda ni dobila, zato ji ni mogoče očitati, da je kršila navodila delodajalca, niti ni bila predhodno opozorjena, da mora z obstoječo prakso prenehati. Glede očitka, da je prekoračila pooblastila in prekomerno posegla v delo ravnateljice toženke, v okvir njene organizacijske in nadzorne funkcije, ter ravnala v nasprotju z navodili ravnateljice, ker je nadzirala prihode in odhode delavca C. C., ter 9. 6. 2022 v šolsko dokumentacijo o izplačilih plač zaposlenih brez vednosti ravnateljice shranila natisnjeno elektronsko sporočilo z dne 8. 6. 2022, ki je bilo namenjeno ravnateljici, meni, da delavec, ki je zadolžen za obračunavanje plač, vodi evidenco dokumentov, katerih vsebina se nanaša na delovni čas zaposlenih in na obračun plač. Gre za običajno prakso, ki služi sledljivosti in lažjemu razumevanju ob pregledih za nazaj in morebitnih nadzorih pristojnih organov. Glede očitka, da je zavrnila odrejeno digitalizacijo knjižnice, je razlaga sodišča prve stopnje, da navedena obveznost sodi v okvir drugih del na delovnem mestu Tajnik VIZ VI po navodilih in odredbah ravnateljice preširoka, saj po vsebini ne gre za delo, ki bi sodilo v okvir tega delovnega mesta in delovnega mesta Računovodja VI. Tega dela tožnica v preteklosti ni bila dolžna opravljati. Zavrnitev dnevnega vnašanja opravljenih del v posebno aplikacijo, z navedbo, koliko časa tožnica nameni posameznemu delovnemu opravilu, po prepričanju pritožbe ni bila neupravičena. Sicer pa je bilo to odrejeno izključno tožnici, obveznosti evidentiranja toženka tudi ni imela predpisane v nobenem internem aktu. Kršitev je treba presojati z vidika spoštovanja pravil, ki pri toženki veljajo za vse zaposlene. Ker je bila obveznost naložena le tožnici, se poraja dvom, ali je šlo za izvajanje nadzorstvene pravice delodajalca nad tožnico, saj se je po prepričanju tožnice nad njo vršil nezakonit pritisk in ustvarjalo zastrašujoče delovno okolje, ker sta imeli tožnica in ravnateljica problematično medsebojno komunikacijo. Nelogične in neprepričljive so navedbe toženke, da ravnateljica toženke ni bila seznanjena s tožničinim delom, saj je izpovedala, da na njeno delo ni imela pripomb. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se pri ostalem administrativno tehničnem kadru pri toženki (hišnik in čistilka) vidi opravljeno delo, pri tožnici pa ne, saj so bili rezultati tožničinega dela vidni in sicer so bili plačani računi, odposlani dopisi, napisani zapisniki sej, vpisana prejeta pošta, kadrovska korespondenca, itn. Glede na naravo tožničinega dela je merjenje časa, ki ga nameni posameznemu opravilu, neživljenjsko in za delodajalca brez vrednosti. Tožnica je upravičeno predlagala koriščenje viška ur, kar se ne more razlagati kot izsiljevanje. Ravnateljica bi lahko odklonila tožničine predloge glede koriščenja viškov ur, če je menila, da tožnica dela ne opravlja preko polnega delovnega časa. Ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica naklepno pripravila napačna soglasja za zaposlene oziroma učence, saj toženka za to ni predložila dokazov v skladu s 7. in 212. členom ZPP, dokazno breme pa je bilo na njej v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je navedbe o tem toženka dala šele v odgovoru na tožbo, zato se tožnica v okviru zagovora ni imela možnosti braniti, sodišče prve stopnje pa je z navedeno trditvijo utemeljevalo zakonitost odpovedi. Sodišče bi moralo navedeno okoliščino v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZPP ugotoviti na podlagi izvedenih dokazov. Napačno je ocenjena verodostojnost izpovedi zakonite zastopnice toženke. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da vprašanje ponareditve podpisa ni relevantno za odločanje, tožnica meni, da so posamezne navedene okoliščine relevantne za oceno verodostojnosti ravnateljice. Sodba je v točkah II, III in IV izreka sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede sorazmernega dela regresa navaja, da bi bila tožnica, če bi bila zaposlena pri toženki celotno koledarsko leto, upravičena do 1.274,43 EUR, torej do 200,00 EUR več od zneska 1.074,43 EUR, ki ga je prejela. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica upravičena do izplačila regresa za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v III. in IV. točki pa je tožničin tožbeni zahtevek glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrnilo, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožba uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Izrek sodbe ni sam s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje v točki II izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2022, v točki III in IV izreka pa tožbeni zahtevek za plačilo višjega zneska regresa in ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezane reparacijske zahtevke zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici priznalo sorazmerni del regresa (oziroma zahtevane razlike regresa) za čas, ko je bila (še) zaposlena pri toženki, torej pred prenehanjem delovnega razmerja, zato odločitev ni v nasprotju z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja v točki IV izreka, niti z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka za plačilo višjega zneska regresa, saj tožnica ni bila celotno koledarsko leto 2022 zaposlena pri toženki in ji zato ne pripada celoten znesek regresa za leto 2022. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba namreč neutemeljeno navaja, da iz vsebine sklenjenega sporazuma o plačilu in soglasja za pobot z dne 19. 12. 2022 (priloga B44) ne izhaja, da sta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja upoštevaje prenehanje delovnega razmerja v celoti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta stranki v sporazumu uvodoma ugotovili, da je tožnica zaposlena na delovnih mestih Tajnik VIZ VI v obsegu 50 % in Računovodja VI v obsegu 50 %, da je tožnica iz naslova regresa za letni dopust za leto 2022 prejela celoten regres, število preostalih neizkoriščenih dni dopusta za posamezno delovno mesto, višino preveč izplačanega regresa in odškodnine za neizkoriščene dneve dopusta, tožnica pa je podala soglasje za pobotanje preveč izplačanega regresa z odškodnino za neizkoriščeni letni dopust. Navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje jasno dokazuje, da so bila s sporazumom dokončno urejena medsebojna razmerja, tudi zaradi ugotovitve o preveč izplačanem regresu, ki je po naravi stvari lahko le posledica dejstva, da je tožnici delovno razmerje prenehalo pred koncem koledarskega leta. Zato je nastopila dolžnost vračila sorazmernega dela regresa v smislu določbe prvega odstavka 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po katerem ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, v zvezi s četrtim odstavkom 131. člena istega zakona, da ima delavec, ki ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, pravico do sorazmernega dela regresa. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici dolžna plačati sorazmerni del regresa, in sicer glede na datum prenehanja delovnega razmerja tožnice (7. 10. 2022) 9/12 le-tega, je glede na znesek regresa, ki je tožnici pripadal za leto 2022 (in sicer 1.274,43 EUR), priznalo še 149,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2022 do plačila, višji znesek v višini 50,01 EUR pa utemeljeno zavrnilo. Pravilno je namreč ugotovilo, da je tožnica za leto 2022 že prejela 1.074,43 EUR, kot je navajala sama tožnica v postopku na prvi stopnji - list. št. 25/2 spisa, od uveljavljane razlike 200,00 EUR pa ji glede na obdobje zaposlitve pripada še 9/12 tega zneska.

7. Ni podana kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje priče A. A., nekdanje ravnateljice toženke, ki naj bi izpovedala o sodelovanju s tožnico v letih od 2006 do 2021. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da za odločitev v tej zadevi ni relevantno, kako je tožnica sodelovala s predhodno ravnateljico, kakšen odnos je imela z njo, ali je spoštovala njena navodila oziroma nasploh njen odnos do dela ter zaposlenih v času opravljanja funkcije prejšnje ravnateljice. Očitane kršitve delovnih obveznosti se namreč ne nanašajo na zgoraj navedeno obdobje, temveč na leto 2022, ko je funkcijo ravnateljice opravljala aktualna ravnateljica B. B. 8. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca delavčeva kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka tožnici odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI oziroma Tajnik VIZ VI, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Računovodja VI. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v izreku in obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla le pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008 (priloga A1), ter da je v skladu z določbo 25. člena te pogodbe z njo prenehal veljati le del pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005 (priloga A3), ki se nanaša na zaposlitev tožnice na delovnem mestu Pisarniški referent V. Vendar pa je toženka v izreku in nato še v obrazložitvi odpovedi (priloga A7) jasno in nedvoumno zapisala, da podaja redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga tožnici, zaposleni za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur, na delovnem mestu Tajnik VIZ VI, šifra DM ... v obsegu 50 % in na delovnem mestu Računovodja VI, šifra DM ... v obsegu 50 % od 1. 9. 2008 dalje. Zato je tudi po stališču sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici za pogodbi za obe delovni mesti (čeprav je bilo v odpovedi nepravilno navedeno, na podlagi katere pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica zaposlena na teh dveh delovnih mestih). Ker sta bili torej odpovedani obe pogodbi o zaposlitvi, ni odločilno pritožbeno sklicevanje tožnice na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 101/2018, saj je toženka ravnala v skladu s stališčem, ki izhaja iz navedenega judikata (da je potrebno v primeru, ko ima delavec z delodajalcem sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, odpovedati obe). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo razloge za zaključek, da med strankama ob podaji in prejemu odpovedi ni bilo nobenega dvoma, da je odpoved podlaga za prenehanje delovnega razmerja v celoti, kot sta smiselno povzeli v sklenjenem sporazumu z dne 19. 12. 2022 (priloga B44). Pomisleki tožnice s tem v zvezi so se pojavili šele v okviru tega sodnega postopka kot oblika procesne taktike.

10. V zvezi z očitkom iz prvega pisnega opozorila z dne 7. 4. 2022, da je tožnica brez ustreznega navodila predsednice sveta zavoda posredovala na zasebna elektronska naslova nekdanje ravnateljice A. A. in sedanje ravnateljice B. B. izsek iz še nepotrjenega zapisnika 2. seje sveta zavoda toženke, pritožba pravilno opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica s strani toženke oziroma s strani predsednice sveta toženke ni prejela navodil glede postopka posredovanja zapisnikov sej sveta zavoda toženke. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica opravljala delo zapisnikarice sveta zavoda ter bila pri opravljanju tega dela podrejena predsednici sveta zavoda D. D. Ker po izpovedi tožnice (ki ji je sodišče sledilo) s svojim ravnanjem ni odstopila od prakse posredovanja zapisnikov prejšnjih let (toženka v zvezi s slednjim ni zatrjevala drugače), po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče šteti, da je tožnica ravnala v nasprotju z navodili delodajalca v smislu določbe 34. člena ZDR-1, po kateri mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma da je kršila 19. člen pogodbe o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi, ki jo je imela sklenjeno za delovno mesto Tajnik VIZ VI, v skladu s katerim je bila tožnica dolžna delo opravljati vestno in v skladu z navodili toženke. Ne glede na navedeno pa je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so utemeljeni vsi (nadaljnji) trije očitki iz (drugega) pisnega opozorila z dne 7. 7. 2022, podana pa je tudi kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katere je toženka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

11. Glede prvega očitka iz pisnega opozorila z dne 7. 7. 2022 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica nadzirala prihode in odhode ter oblike prihodov in odhodov delavca C. C. in se je sama odločila vložiti elektronsko korespondenco z ravnateljico v zvezi s tem v šolsko dokumentacijo o izplačilih plač zaposlenih. Pravilno je zaključilo, da ravnateljica kot poslovodni organ v skladu z drugim odstavkom 4. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) izvršuje vse pravice in dolžnosti delodajalca, v okvir katerih sodi tudi nadzorstvena funkcija delodajalca ter da ravnateljica odgovarja za zakonitost dela in poslovanja toženke oziroma za izvajanje zakonskih pravic in dolžnosti delodajalca, ne pa tožnica. Zato je tožnica s tem, ko je nadzirala ure prihoda in odhoda ter oblike prihodov in odhodov za delavca C. C. delovala izven okvira delovnih mest Računovodja VI in Tajnik VIS VI. Pravilno je štelo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila prvi odstavek 33. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec dolžan vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, ter že zgoraj navedeni prvi odstavek 34. člena ZDR-1. Glede na to, da ne gre za dela in naloge v okviru delovnih mest, za katere je tožnica imela sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnica kot delavka, zadolžena za obračunavanje plač, dolžna voditi evidenco dokumentov, na podlagi katerih se obračunava plača oziroma nadomestilo plače oziroma da gre za običajno prakso, ki služi sledljivosti izplačil, ki je tudi v interesu toženke z vidika zagotavljanja transparentnosti poslovanja.

12. V zvezi z drugim očitkom iz pisnega opozorila z dne 7. 7. 2022, in sicer, da je tožnica zavrnila odrejeno digitalizacijo knjižnice, pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo, da navedena obveznost sodi v okvir drugih del na delovnem mestu Tajnik VIZ VI po navodilih in odredbi ravnateljice, oziroma da gre za preširoko razlago, ker naj po vsebini ne bi šlo za delo, ki bi sodilo v okvir tega delovnega mesta oziroma delovnega mesta Računovodja VI. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica v skladu s sistematizacijo delovnih mest pri toženki dolžna kot zaposlena na delovnem mestu Tajnik VIZ VI opravljati poleg izrecno določenih nalog v okviru kadrovskih, tajniških in administrativnih del oziroma poslov tudi druga dela po navodilih in odredbah ravnateljice. V okviru digitalizacije bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica sodelovala v procesu digitalizacije knjižnice, tj. pri elektronskem popisu gradiva pri toženki kot administrativna delavka. Pravilno je štelo, da je popis gradiva pri toženki oziroma digitalizacija knjižnice opravilo, ki spada v sklop administrativno tajniških del. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica delo neopravičeno odklonila v smislu določbe drugega odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnica tega dela v preteklosti ni bila dolžna opravljati. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbe Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa glasbene šole (Ur. l. RS, št. 74/2023), po katerem je v glasbeni šoli, glede na število oddelkov, področje vodenja knjižnice obveznost ravnatelja, v primeru šole z najmanj 12 oddelki, kar je toženka v spornem času bila, pa lahko ravnatelj imenuje pomočnika ravnatelja, katerega obveznost je vodenje knjižnice. Po citiranem pravilniku torej knjižnico lahko vodi tudi pomočnik ravnatelja, vendar pa to ne vpliva na tožničine zadolžitve, ki jih ima na podlagi sklenjene pogodbe za delovno mesto Tajnika VIZ VI. Tudi sicer pa te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 317. člena ZPP).

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje glede neutemeljenosti tretjega očitka iz pisnega opozorila z dne 7. 7. 2022, in sicer, da je tožnica 30. 6. 2022 zavrnila pisno navodilo ravnateljice, da dnevno vnaša opravljena dela v aplikacijo, česar tožnica ni opravila niti po ustni odredbi 24. 8. 2022, kar je bilo razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni zanikala zavrnitve takšnega opravila po navodilu ravnateljice z dne 30. 6. 2022 in z dne 24. 8. 2022. Ker je tožnica to opravilo zavrnila, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica v zvezi s tem podpisala tudi pisno izjavo o seznanitvi z nalogo in njenem zavračanju z dne 24. 8. 2022, saj za obstoj kršitve zadošča neupravičena zavrnitev delovne naloge. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnica dolžna opravljati tudi druga dela po odredbi oziroma navodilu ravnateljice, navodilo o dnevnem evidentiranju opravljenih del pa predstavlja drugo delo po odredbi oziroma navodilu ravnateljice pri toženki, katerega ima v okviru pravic iz delovnega razmerja delodajalec pravico odrediti, saj v skladu s 4. členom ZDR-1 delavcu daje navodila za delo in nad opravljanjem dela delavca vrši nadzor.

14. Pritožba takšno zahtevo ravnateljice za dnevno evidentiranje opravljenega dela neutemeljeno šteje za izvajanje nezakonitega pritiska na tožnico in ustvarjanje zastrašujočega delovnega okolja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da ravnanje ravnateljice ne izpolnjuje zakonskih znakov trpinčenja na delovnem mestu po 7. členu ZDR-1. Toženka je v sodnem postopku dokazala utemeljene in dopustne razloge za odreditev evidentiranja dnevno opravljenega dela, saj ravnateljica ni bila seznanjena z delom, ki ga je dnevno opravila tožnica, oziroma s tem, koliko časa je tožnica porabila za posamezna opravila. Tožnica je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem ni hotela seznanjati, poleg tega je pogosto ostajala na delovnem mestu preko svojega delovnega časa in koristila nadure, čeprav ji te niso bile nikoli odrejene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi evidenca opravljenega dela jasneje orisala sliko tožničinega dela po času, kar bi po potrebi omogočalo reorganizacijo njenega dela. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno razlogovalo, da odreditev te naloge utemeljuje tudi dejstvo, da je tožnica ostajala na delovnem mestu preko delovnega časa ter posledično zahtevala sklenitev podjemne pogodbe za opravljanje dela izven delovnega časa. Odreditev evidentiranja opravljenih nalog je toženka utemeljila tudi s poskusom digitaliziranja določenih opravil, zaradi česar je potrebovala podatke, koliko časa tožnici vzamejo določena opravila. Glede na vse navedeno torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bili rezultati tožničinega dela javno vidni, oziroma da je bila ravnateljica toženke seznanjena s tožničinim delom, ker je izpovedala, da na tožničino delo ni imela pripomb. Upoštevaje zgoraj navedeno, ko tožnica ni seznanjala ravnateljice z opravljenim delom, pritožba neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se za ostalo administrativno tehnično osebje (hišnik in čistilka) vidi opravljeno delo, pri tožnici pa ne. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je glede na naravo tožničinega dela merjenje časa, ki ga nameni posameznemu opravilu, neživljenjsko in za toženko brez vrednosti, ter da bi lahko ravnateljica odklonila možnost izrabe viška ur, če je menila, da tožnica dela ne opravlja preko polnega delovnega časa. Za odločitev tudi ni bistveno, da toženka takšnega evidentiranja ni imela določenega v splošnem aktu, saj to ne pomeni, da ravnateljica toženke takšnega navodila ni smela podati tožnici, tožnica pa ga je bila dolžna spoštovati.

15. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica sploh ni seznanila ravnateljice, da je že pripravila (napačna) soglasja, niti tega ni storila po tem, ko ji je 24. 8. 2022 odredila pripravo novih soglasij, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da takšne izjave zakonite zastopnice toženke ni upoštevalo v smislu širjenja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč zgolj v smislu pojasnila ravnateljice, zakaj je tožnici 24. 8. 2022 ponovno, tokrat ustno, odredila evidentiranje opravljenega dela. Pritožba torej neutemeljeno izpostavlja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica naklepno pripravila napačna soglasja za zaposlene oziroma učence, ker naj toženka za to ne bi predložila dokazov v skladu s 7. in 212. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje take ugotovitve niti ni podalo. Za zakonitost izpodbijane odpovedi namreč zadošča, da je tožnica 24. 8. 2022 ponovno odklonila odrejeno evidentiranje opravil, česar pritožba niti ne zanika. Upoštevaje navedeno pri napačnih soglasjih tudi ne gre za okoliščino, glede katere bi morala biti tožnici dana možnost zagovora pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj odpoved na tem očitku ne temelji. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno izpovedi ravnateljice toženke s stališčem, da so njena pojasnila v posameznih delih povem nelogična oziroma neživljenjska; sodišče prve stopnje je s tem v zvezi presodilo diametralno nasprotno, kar sodišče druge stopnje v celoti sprejema, dokazna ocena je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

16. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je odločitev toženke povračilni ukrep zaradi tožničine zahteve za odpravo kršitev z dne 22. 8. 2022, ki je bila istega dne vročena toženki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo utemeljenost kršitev iz pisnega opozorila z dne 7. 7. 2022 in ponovno kršitev glede odrejenega neevidentiranja dnevnih opravil tožnice dne 24. 8. 2022, kakor tudi izpolnjenost drugega pogoja za odpoved - nemožnost nadaljevanja dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zato ni utemeljeno stališče pritožbe, da je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker ravnateljica ni mogla sodelovati s tožnico, ter da je odpoved povračilni ukrep na tožničino opozarjanje pristojnih organov na odpravo kršitev zaradi nepriznanja polletne delovne uspešnosti. Ker so dokazane kršitve iz leta 2022, ni relevantno sklicevanje pritožbe na tožničino uspešno delo v vseh predhodnih letih zaposlitve pri toženki.

17. Sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantne (360. člen ZPP). Ker niso podane s pritožbo uveljavljane kršitve niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).