Jedro

V razpisnih pogojih je jasno opredeljeno, da se pri opredelitvi lastne delovne sile na kmetiji upošteva samo tiste osebe, ki so člani kmetije, pri tem pa je bilo v razpisu posebej navedeno, da morajo biti člani enega ali več gospodinjstev, ki so prijavljena v okviru te kmetije in so vpisani v registru kmetijskih gospodarstev. Ker tožnikova vloga tega pogoja ni izpolnjevala, je bila pravilno zavrnjena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja zavrnila tožnikovo vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev programa Razvoja podeželja sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe na področju rastlinske pridelave. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 6. 2011 vložil popolno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe na področju rastlinske pridelave, ki so bile razpisane z javnih razpisom. Kot prvi pogoj prvostopni organ navaja, da mora kmetijsko gospodarstvo, ki je vpisano v register kmetijskih gospodarstev manj kot eno leto od dneva objave javnega razpisa, ustvariti primeren bruto prihodek iz kmetijskih dejavnosti, to pa je v višina ene bruto minimalne plače na zaposlenega v letu pred letom objave javnega razpisa, v letu 2009 je to 7.111,48 €. Na podlagi prijavnega obrazca prvostopni organ ugotavlja, da ta v obravnavanem primeru znaša 3.447,00 €.

Razen tega prvostopni organ navaja še, da morajo biti po IV. poglavju javnega razpisa vstopni pogoji izpolnjeni že ob vložitvi vloge, razen v posebej določenih primerih. Kadar kot kmetijsko gospodarstvo nastopa kmetija, planina ali skupni pašnik, mora kmetijsko gospodarstvo zagotavljati obseg dela iz naslova opravljenih kmetijskih, gozdarskih ali dopolnilnih dejavnosti vsaj v višini ene polne delovne moči (PDM), od tega vsaj 0,5 PDM iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Pri opredelitvi lastne delovne sile na kmetiji se upoštevajo samo osebe, ki so člani kmetije. To pomeni, da morajo biti člani enega ali več gospodinjstev, ki so prijavljeni v okviru te kmetije, in so vpisani v registru kmetijskih gospodarstev. Pri pregledu tožnikove vloge je prvostopni organ ugotovil, da je bil na dan oddaje vloge v registru kmetijskih gospodarstev vpisan nosilec kmetijskega gospodarstva, to je tožnik, ki se je opredelil z 0,5 PDM. V vlogi je bila navedena še A. kot član kmetijskega gospodarstva in opredeljena z 0,5 PDM, vendar pa iz registra kmetijskih gospodarstev ni razvidno, da bi bila A. članica tega kmetijskega gospodarstva, kar pomeni, da tožnikovo kmetijsko gospodarstvo ne dosega 1 PDM. Po obrazloženem je prvostopni organ tožnikovo vlogo zavrnil. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z odločbo št. 33117-8/2011/3 z dne 7. 5. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ se sicer ne strinja s prvostopno ugotovitvijo, da tožnikova vloga ne izpolnjuje pogoja primernega bruto prihodka iz kmetijskih dejavnosti, saj ta po ugotovitvah drugostopnega organa znaša 72.426,70 €. Tudi drugostopni organ pa je enako kot prvostopni ugotovil, da tožnikova vloga ne izpolnjuje drugega zahtevanega pogoja, to je zagotavljanja vsaj 1 PDM, saj A. v registru kmetijskih gospodarstev ni navedena kot članica gospodinjstva. Drugostopni organ se ne strinja z navedbami, ki jih je tožnik podal v pritožbi, da bi morali pri izračunu PDM upoštevati tudi njegovo ženo A. Pri opredelitvi lastne delovne sile na kmetiji se namreč upoštevajo samo tiste osebe, ki so člani kmetije. To pomeni, da morajo biti člani enega ali več gospodinjstev, ki so prijavljene v okviru te kmetije, in so vpisane v registru kmetijskih gospodarstev. Po 21. členu Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev se podatki o članih kmetije prevzemajo iz evidence gospodinjstev na podlagi podatkov gospodinjstev, ki jih je na vlogi navedel nosilec, in katerih en ali več članov se na kmetiji ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

Tožnik v vloženi tožbi glede na to, da je drugostopni organ popravil ugotovitev prvostopnega organa, da na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu ni ustvarjen zadosten prihodek, napada še ugotovitev, o kateri sta skladna tako prvostopni kot drugostopni organ, to je, da ni zagotovljena 1 PDM. Tožnik zatrjuje, da mu ni bila dana možnost, da se o bistvenem elementu obravnavane zadeve izjasni, kot to določa četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Upravna organa nista upoštevala, da je član njegove kmetije tudi njegova žena. Ne strinja se s tem, da je edino dokazno sredstvo za ugotavljanje tega dejstva register kmetijskih gospodarstev. Pri tem se sklicuje na 140. in 141. člen ZUP. Zatrjuje, da je s svojo izjavo jamčil za resničnost podatkov. Povsem logično je, da žena živi z možem. Sklicuje se tudi na 47. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), 14. člen Ustave RS ter 165. in 188. člen ZUP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj so bili za to izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP. Sporno vprašanje, kdo je član kmetijskega gospodarstva, je bilo ugotovljeno na podlagi drugega odstavka 4. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1 in ob uporabi 21. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev). Tako je bilo ugotovljeno, da A. ni članica tožnikovega gospodarstva, saj je bila na dan vložitve vloge tožnika na javni razpis vpisana na drugem kmetijskem gospodarstvu. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Meni, da ni bila podana podlaga za odločanje v skrajšanem postopku, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP. Vztraja pri tem, da bi bilo glede dejstva, ali je A. članica njegovega kmetijskega gospodarstva, odločati na podlagi dokazov, ki bi jih moral organ v ta namen izvesti. O tem dejstvu bi nato morala upravna organa odločiti na podlagi proste presoje dokazov.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi vlogi, ki jo je ta vložil na podlagi javnega razpisa za ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev – ukrep 121 za naložbe na področju rastlinske pridelave, objavljenega v Uradnem listu št. 110/2010 dne 31. 12. 2010. Okoliščina ali dosega tožnikovo kmetijsko gospodarstvo primeren bruto prihodek iz kmetijske dejavnosti, kar je pogoj po predmetnem razpisu, v obravnavani zadevi ni več sporna, saj je drugostopni organ ugotovil, da tožnikova vloga ta pogoj izpolnjuje. Zato se sodišče do tega vprašanja ni več opredeljevalo, in se je tako ukvarjalo z drugo sporno okoliščino, to je ali tožnikova kmetija zagotavlja obseg dela iz naslova opravljanja kmetijskih dejavnosti v višini 1 PDM. Tožnik je v vlogi navedel, da sta člana njegovega kmetijskega gospodarstva on sam in njegova žena A., ki prispevata vsak po 0,5 PDM. Kot izhaja iz javnega razpisa, se pri opredelitvi lastne delovne sile na kmetiji upošteva samo tiste osebe, ki so člani kmetije. To pomeni, da morajo biti člani enega ali več gospodinjstev, ki so prijavljena v okviru te kmetije in so vpisani v registru kmetijskih gospodarstev. V zadevi ni sporno, da je bil v času oddaje vloge kot član tožnikove kmetije vpisan samo tožnik. Vendar pa tožnik zatrjuje, da bi bilo mogoče to okoliščino dokazovati tudi z drugimi dokazi, razen tega pa to izhaja tudi iz njegove izjave.

Drugi odstavek 4. člena ZKme-1 določa, da so člani ali članice kmetije fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let. Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev določa, da se podatki o članih kmetije prevzemajo iz evidence gospodinjstev na podlagi podatkov gospodinjstvih, ki jih je na vlogi navedel nosilec in katerih en ali več članov se na kmetiji ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

Upoštevajoč zgoraj navedeno je izpodbijana odločitev tudi po presoji sodišča pravilna. V razpisnih pogojih je jasno opredeljeno, da se pri opredelitvi lastne delovne sile na kmetiji upošteva samo tiste osebe, ki so člani kmetije, pri tem pa je bilo v razpisu posebej navedeno, da morajo biti člani enega ali več gospodinjstev, ki so prijavljena v okviru te kmetije in so vpisani v registru kmetijskih gospodarstev. Ker tožnikova vloga tega pogoja ni izpolnjevala, je bila pravilno zavrnjena.

Po obrazloženem so vse tožnikove navedbe, s katerimi skuša izpodbiti takšno odločitev neutemeljene. Vlagatelj mora za odobritev sredstev po predmetnem javnem razpisu izpolnjevati v razpisu določene pogoje. Eden od pogojev je tudi, da so člani gospodinjstev, ki se upoštevajo pri opredelitvi lastne delovne sile, vpisani v registru kmetijskih gospodarstev. Tako so neutemeljene tožnikove navedbe, da bi mu moral upravni organ omogočiti dokazovanje spornega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi v skladu z določili ZUP in sklicevanje na ZZZDR, ki sicer ureja razmerja med zakonci, ne pa, kdo je član kmetijskega gospodarstva. Glede na to tudi tožbenim navedbam o kršitvi zgoraj navedenih določil ZUP ni mogoče pritrditi, niti da je kršeno določilo 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom). Prav slednje je namreč tisto, ki terja, da se razpisni pogoji za vse prijavitelje enako upoštevajo. Za pridobitev sredstev po predmetnem razpisu je bilo treba izpolnjevati z razpisom določene pogoje, ker tožnikova vloga zgoraj navedenega razpisnega pogoja ni izpolnjevala, je bila pravilno zavrnjena.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.