Jedro

Ker je postopek osebnega stečaja urejen kot en postopek, znotraj katerega je kot poseben postopek previden tudi postopek odpusta obveznosti, mora organ za BPP pri presoji vsake posamične prošnje za brezplačno pravno pomoč za osebni stečaj upoštevati, da je razumnost predloga osebnega stečaja (lahko) tudi v možnosti odpusta obveznosti dolžniku in doseganju pravnih učinkov le-tega, pri čemer pa neobstoj premoženja dolžnika pri določbah ZFPPIPP ni ovira za vodenje in (uspešen) zaključek odpusta obveznosti dolžniku.

Zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč za začetek osebnega stečaja zaradi neobstoja premoženja prosilca (dolžnika) je v nasprotju z interesi, ki se zasledujejo z institutom brezplačne pravne pomoči (zagotovitev pravice do socialne države in načela enakosti), kot tudi z interesi, ki se zasledujejo v osebnem stečaju, katerega del je (lahko) tudi odločanje o odpustu obveznosti.

Pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja po 24. členu ZBPP se s presojo pogoja za odpust obveznosti po 4. točki 399. člena ZFPPIPP presega pravni standard očitne nerazumnosti zadeve, saj tega pogoja pri odločanju o začetku odpusta obveznosti ni dolžno presojati niti sodišče, pristojno za odločanje v postopku osebnega stečaja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 219/2012-5 z dne 11. 12. 2012 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 1678/2012 z dne 16. 10. 2012, in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 722,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 1678/2012 z dne 16. 10. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila revidentovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja, ker njegov predlog za uvedbo osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti nimata verjetnih izgledov za uspeh oziroma sta očitno nerazumna. Revident je prosil, da se mu odobri brezplačna pravna pomoč v postopku osebnega stečaja in se ga oprosti plačila vseh stroškov postopka. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je iz uradnih evidenc in pisne izjave prosilca ugotovila, da prosilec nima premoženja večje vrednosti, kar pomeni, da pogoji za sprožitev osebnega stečaja niso podani, saj je obstoj stečajne mase pogoj za realizacijo namena osebnega stečaja, o čemer se je sodna praksa s tega področja že večkrat izrekla. Prav tako pa v postopku osebnega stečaja ne bi prišlo do odpusta obveznosti, saj je revident v zadnjih treh letih pred uvedbo osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjski stanjem, s čimer niso izpolnjeni pogoji za odpust obveznosti skladno s 399. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

2. Sodišče prve stopnje ob sklicevanju na razloge tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je pogoj za začetek osebnega stečaja ne samo trajna insolventnost, temveč tudi obstoj stečajne mase, med strankama pa ni sporno, da revident nima nobenega premoženja. Tožena stranka ni prekoračila pristojnosti odločanja v zvezi z očitno nerazumnostjo revidentovega predloga za začetek postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti, saj ima za takšno presojo podlago v 24. členu ZBPP. Revident ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti, saj iz njegovih navedb izhaja, da so dolgovi nastali v letih 2009, 2010 in 2011. S temi dolgovi je glede na svojo premoženjsko in socialno stanje v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so bile v očitnem nesorazmerju z njegovim premoženjskim stanjem.

3. Revident dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da so ugotovitve tožene stranke v zvezi z nastankom njegovih obveznosti v letih 2009 do 2011 napačne. Tožena stranka je prekoračila svoje pristojnosti po 24. členu ZBPP, saj je dejansko opravila meritorno presojo in ugotavljala dejanske okoliščine ter tolmačila pravno podlago v zadevi, za katero je pristojno stečajno sodišče. Priglaša revizijske stroške.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju: „kako daleč segajo pooblastila organa za brezplačno pravno pomoč pri presoji (objektivnega) pogoja po 24. členu ZBPP za upravičenost do brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja in odpusta obveznosti stečajnega dolžnika“. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru izpodbijana sodba in odločba organa za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za osebni stečaj temeljita na dveh spornih stališčih: da je revidentova zahteva za začetek osebnega stečaja očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago in je kot taka očitno nerazumna, saj revident nima premoženja večje vrednosti, iz sodne prakse sodišč, pristojnih za odločanje o stečajnem postopku, pa izhaja, da je obstoj stečajne mase predpostavka za začetek osebnega stečaja; da revident nima izgledov za uspeh v postopku, ker ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti, ker je v zadnjih treh letih pred uvedbo osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjski stanjem (4. točka 399. člena ZFPPIPP).

9. V določbah 24. člena ZBPP so predpisani objektivni pogoji, pod katerimi se lahko brezplačna pravna pomoč odobri. Kot objektivni pogoj se upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki kažejo, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Med drugim se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

10. Presoja upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči torej vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačna pravna pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja, ki jo organu za BPP nalaga navedena določba ZBPP in jo je organ za BPP dolžan izvesti, pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, v kateri je sledilo odločitvi organa za BPP, s stališčema iz 8. točke te obrazložitve, preseglo pravni standard očitne nerazumnosti revidentovega predloga za začetek osebnega stečaja in posledično napačno presodilo revidentovo izpolnjevanje objektivnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči po določbi 24. člena ZBPP.

12. Vrhovno sodišče meni, da je pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za osebni stečaj treba presojo razumnosti oziroma verjetnih izgledov za uspeh v postopku osebnega stečaja in odpusta obveznosti opraviti skozi prizmo sistemske ureditve in samega namena teh dveh institutov ter instituta brezplačne pravne pomoči. 13. Po določbi 397. člena in prvega odstavka 398. člena ZFPPIPP se postopek za odpust obveznosti izvede znotraj postopka osebnega stečaja, pod pogojem, da je dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vložil predlog za odpust obveznosti. Postopek osebnega stečaja je torej urejen kot en postopek, znotraj katerega pa je kot poseben postopek predviden tudi postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.(1)

14. Vrhovno sodišče se ob takšni sistemski uvrščenosti instituta odpusta obveznosti v okvir postopka osebnega stečaja ne strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v kateri je sledilo odločitvi organa za BPP, da je obstoj premoženja stečajnega dolžnika (revidenta), iz katerega bi bilo možno poplačilo njegovih upnikov, predpostavka za razumnost začetka postopka osebnega stečaja. Znotraj enega postopka, ki se lahko začne le z izpolnitvijo procesne predpostavke plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (šesti odstavek 383. a člena ZFPPIPP), za plačilo katerega že ZFPPIPP izrecno predvideva možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 383. a člena ZFPPIPP), se namreč zasledujeta dva cilja. Poleg osnovnega cilja oziroma namena osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP), se v postopku osebnega stečaja zasleduje tudi namen razbremenitve dolžnika iz primeža prezadolženosti, čemur služi institut odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku.(2)

15. Organ za BPP mora zato pri presoji vsake prošnje za brezplačno pravno pomoč za osebni stečaj upoštevati, da je razumnost predloga osebnega stečaja (lahko) tudi v možnosti odpusta obveznosti dolžniku in doseganju pravnih učinkov le tega(3), pri čemer pa neobstoj premoženja dolžnika po določbah ZFPPIPP ni ovira za vodenje in (uspešen) zaključek odpusta obveznosti dolžniku.

16. Vnaprejšnje zavračanje prošenj za brezplačno pravno pomoč za začetek osebnega stečaja zaradi neobstoja premoženja prosilca (dolžnika) namreč vodi v izvotlitev z zakonom predvidene možnosti odpusta obveznosti in njegovih učinkov. Pri tem pa ni mogoče zanemariti, da sta tako institut odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaj kot sama brezplačna pravna pomoč, instrumenta socialne države(4). Ker je postopek osebnega stečaja že sam po sebi namenjen razreševanju slabega finančnega položaja, v katerem se je znašel dolžnik (gre za postopek zaradi insolventnosti), je pogojevanje dodelitve brezplačne pravne pomoči za vodenje tega postopka z obstojem premoženja dolžnika po presoji Vrhovnega sodišča v navzkrižju tako z namenom, ki se zasleduje z institutom brezplačne pravne pomoči (zagotovitev pravice do socialne države in načela enakosti), kot tudi z interesi, ki se zasledujejo v osebnem stečaju, katerega del je (lahko) tudi odločanje o odpustu obveznosti.

17. V zvezi s stališčem, da je revidentova zahteva za začetek osebnega stečaja očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ter kot taka očitno nerazumna, Vrhovno sodišče meni, da iz sodne prakse drugostopenjskih sodišč, pristojnih za odločanje v stečajnem postopku (npr. Cst 20/2011, Cst 289/2011, Cst 182/2011), res izhaja, da je za dosego namena osebnega stečaja potreben obstoj premoženja dolžnika, neobstoj premoženja pa je razlog za končanje postopka osebnega stečaja. Vendar pa je pri tem treba upoštevati okoliščine vsakega posamičnega primera v zvezi z vprašanjem, ali je bil v postopku osebnega stečaja predlagan tudi odpust obveznosti oziroma katere ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP so bile v konkretnem primeru podane.

18. V obravnavanem primeru, ko je po podatkih spisa revident na zapisnik na naroku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja sicer podal tudi predlog za odpust obveznosti, je organ za BPP pri presoji razumnosti revidentovega predloga za osebni stečaj sicer pravilno presojal tudi okoliščine v zvezi z možnostjo uspeha s predlogom odpusta obveznosti. Vendar pa sta tako organ za BPP kot tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri presoji pogojev za odpust obveznosti (399. člen ZFPPIPP) presegla pravni standard očitne nerazumnosti zadeve kot objektivnega kriterija za odobritev brezplačne pravne pomoči po ZBPP.

19. Po določbi 399. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ni dovoljen, če zanj obstajajo taksativno naštete ovire, in sicer: 1.) če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano, 2.) če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000 evrov, 3.) če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene in od pravnomočnosti sklepa o odpustu teh obveznosti še ni preteklo deset let, 4.) če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

20. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da po določbi prvega, drugega in tretjega odstavka 400. člena ZFPPIPP sodišče, pristojno za odločanje o predlogu za odpust obveznosti stečajnega dolžnika (v nadaljevanju pristojno sodišče), pri odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti preverja le obstoj ovir predhodne kaznovanosti in predhodnih odpustov obveznosti (1. in 3. točka 399. člena ZFPPIPP), ki se opravi z vpogledom v evidence, ne da bi ob tem presojalo, ali obstajajo ovire za odpust obveznosti iz 2. ali 4. točke 399. člena ZFPPIPP. Presojo, ali je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (pogoja iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP), pristojno sodišče opravi le na ugovor stečajnega upravitelja ali upnika v že začetem postopku odpusta obveznosti (prvi odstavek 402. člena in prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP).

21. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje, ki je sledilo odločitvi organa za BPP, utemeljilo očitno nerazumnost revidentovega predloga za odpust obveznosti in na tej podlagi revidentu zavrnilo brezplačno pravno pomoč zaradi neizpolnjevanja pogoja (iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP), ki ga pri odločanju o začetku odpusta obveznosti ni dolžno presojati niti pristojno sodišče. S takšno presojo pa sta tako organ za BPP kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi po mnenju Vrhovnega sodišča presegla okvire pravnega standarda očitne nerazumnosti revidentovega predloga za odpust obveznosti v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP.

22. Ker je bilo po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati pravno mnenje Vrhovnega sodišča v tej sodbi.

K II. točki izreka: Ker je revident z revizijo uspel, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in o stroških revizijskega postopka. Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu revidentki priznalo stroške v uveljavljani višini v znesku 300,00 EUR, povečani za 20 % DDV (60,00 EUR), skupaj torej 360,00 EUR. Stroški revizijskega postopka pa temeljijo na določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so odmerjeni na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi. Na podlagi tarifne številke 3300 se revidentu prizna 282,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar z 20 % DDV skupaj znaša 362,40 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentu povrniti stroške postopka v višini 722,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Op. št. (1): Ivanjko Š.: Novosti v insolvenčnih postopkih, Podjetje in delo, št. 6-7/2007, str. 1172. Op. št. (2): Ude L.: Osebni stečaj (stečaj nad premoženjem fizičnih oseb – nepodjetnikov), Podjetje in delo, št. 8/1997, str. 1352. Op. št. (3): Glej določbo 409. člena ZFPPIPP.

Op. št. (4): Kot je poudarilo že Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998, sta ustavni zahtevi po socialni državi (2. člen Ustave RS) in enakost pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) tisti, ki terjata, da država tudi revnim strankam omogoči sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni ogrožen njihov eksistenčni minimum.