Jedro

Toda sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sama priprava terena za asfaltiranje z grobim nasutjem gramoza ni nevarna stvar. Tudi izstopanje iz kabine osebnega avtomobila, ki ima samo dvoje prednjih vrat, ni nevarna dejavnost in jo ljudje vsakodnevno izvajajo. V reviziji tožnik povezuje izstopanje iz avtomobila na grobo nasuta in neravna tla, vendar tudi v takem primeru nevarnost ni povečana, če tisti, ki izstopa, ve, da tla niso ravna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je že drugič razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za nesrečo, ki se je pripetila tožniku na delu dne 6.9.1993. Prisodilo mu je odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.000.000 tolarjev in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 800.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.000.000 tolarjev in za strah 200.000 tolarjev, skupaj torej 2.000.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 12.10.1999 do plačila. Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določilo o tem, da mora po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št.29/77-57/89) tožena stranka dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Zato meni, da tožnik ni dolžan dokazovati, da je škoda nastala brez njegove krivde in da bi morala tožena stranka dokazati, da ni odgovorna za nastalo škodo. Navaja pravno stališče, ki je objavljeno v knjigi B. Strohsacka: Odškodninsko pravo, po katerem gre za dejavnost s povečano nevarnostjo v primeru, ko je elektroenergetski inšpektor tožil svojo delovno organizacijo zaradi škode, ki jo je utrpel, ko mu je spodrsnilo na zaledenelem, neravnem in brezpotnem terenu, pokritem s snegom. Po njegovem je nevarna dejavnost tudi izstopanje iz avtomobila z zadnjega sedeža skozi prva vrata na neurejenem, neravnem gramoznem terenu tovarniškega dvorišča, z večjim številom kamnov različnih velikosti. Tožniku pri tem dogodku ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, torej nobene krivde. Meni, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo iz dveh razlogov: po sklenjeni pogodbi o zavarovanju odškodninske odgovornosti podjetja in po polici o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, saj je rabo osebnega avtomobila šteti za povečano nevarnost, raba avtomobila pa ni samo vožnja na motorni pogon, temveč vključuje tudi vstop in izstop iz avtomobila. Ker je torej sestop iz osebnega avtomobila s samo prednjimi vrati, z zadnjega sedeža, dejanje s povečano nevarnostjo, zlasti kadar se izvaja na neravnem in gramoziranem dvorišču, tožnik trdi, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Dodaja, da sam ni kriv za poškodbo in da te ni mogoče pripisati golemu naključju. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča, tako da ugodi tožnikovi pritožbi in mu prisodi odškodnino v znesku 2.000.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1995 do plačila.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker je po tretjem odstavku 370. člena revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, povzema ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in sicer: - da je bil tožnik v delovnem razmerju v S. P. kot varnostni inženir in je v času poškodbe opravljal dela v okviru svojih del in delovnih nalog; - da se je 6.9.1993 s službenim vozilom pripeljal na dvorišče tovarne zaradi pregleda oz. nadzora priprav za asfaltiranje platoja - dvorišča pred gasilskim domom; - da je bilo dvorišče neravno, nasuto z grobim gramozom in velikimi kamni, ki so bili s stroji nekoliko poteptani, pri hoji pa se je podlaga nekoliko vdirala; - da je tožnik vedel za tako stanje, saj je opravljal kontrolo; - da je tožnik pri izstopu iz avtomobila z zadnjega sedeža skozi prva vrata z levo nogo stopil na gramozno podlago in zdrsnil na večjem kamnu, premera približno 10 cm ter se poškodoval. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določila ZOR o povračilu škode. Ta določila uporablja tudi revizijsko sodišče, čeprav je 1.januarja 2002 začel veljati Obligacijski zakonik (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01), ker je v 1060. členu OZ določeno, da se določbe novega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Za to, da nastane odškodninska obveznost, morajo biti kumulativno podane naslednje štiri predpostavke: škodno ravnanje ali škodno dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter odgovornost tožene stranke. V konkretni zadevi ni spora o tem, da bi bila tožena stranka odgovorna za škodo, če bi bila odškodninsko odgovorna organizacija, ki je pri njej zavarovala svojo odgovornost. Sporno pa je, ali je S. P., to je podjetje, v katerem je bil zaposlen tožnik, odgovorna za tožnikovo škodo. ZOR predvideva odgovornost na podlagi krivde (subjektivna odgovornost) in samo v izjemnih primerih, ko od stvari ali dejavnosti izvira večja škodna nevarnost za okolico, uzakonja objektivno odgovornost (154. člen ZOR). Ker za škode pri delu ali v zvezi z delom noben zakon ne predpisuje drugače, je treba tudi v primeru, če delavec pretrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, uporabiti pravila o subjektivni odgovornosti gospodarske družbe ali delovne organizacije, če je škoda posledica opustitev pri delu njenih delavcev; ali pravila o objektivni odgovornosti, če je škoda nastala zaradi nevarne stvari ali pri opravljanju nevarne dejavnosti. Tožnik ne zatrjuje, da bi bil kdo kriv za njegovo poškodbo, zatrjuje pa objektivno odgovornost njegovega delodajalca oz. tožene stranke. Toda sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sama priprava terena za asfaltiranje z grobim nasutjem gramoza ni nevarna stvar. Tudi izstopanje iz kabine osebnega avtomobila, ki ima samo dvoje prednjih vrat, ni nevarna dejavnost in jo ljudje vsakodnevno izvajajo. V reviziji tožnik povezuje izstopanje iz avtomobila na grobo nasuta in neravna tla, vendar tudi v takem primeru nevarnost ni povečana, če tisti, ki izstopa, ve, da tla niso ravna. To pa je tožnik nedvomno vedel, saj je bil zaposlen kot varnostni inženir in je opravljal kontrolo izvedenih del, tako da je bil seznanjen s stanjem in je lahko vplival na organizacijo kontrole, pa tudi na kraj, kje se bo avtomobil ustavil in bo izstopil. Tako se izkaže, da tožnik ni dokazoval in ni dokazal elementov subjektivne odgovornosti njegovega delodajalca, za objektivno odgovornost pa ni pravne podlage, ker škoda ni nastala zaradi nevarne stvari in ker tožnik ni opravljal nevarne dejavnosti. Tožnik v reviziji sicer poudarja, da ni kriv, toda to ni pomembno, ker zakon ne predpisuje odgovornosti tožene stranke za naključje.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, sodišče pa tudi ni našlo druge kršitve materialnega prava. Zato je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).