Jedro

Lastnik stanovanjske hiše ni aktivno legitimiran za tožbo za izselitev iz stanovanjske hiše, v kateri živi nekdo skupaj s svojo materjo, ki ima dosmrtno osebno služnost stanovanja. V takem primeru ne pridejo v poštev določbe Stanovanjskega zakona, temveč paragrafa 521 in 522 ODZ. Služnostna pravica rabe stanovanja je osebna pravica, ki daje nosilcu te pravice pravico uporabe stanovanja tako za svoje potrebe, kot tudi za potrebe družinskih članov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanjske hiše ... in iz hiše odstraniti vse svoje predmete v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe in tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 19.600,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je oprlo odločitev sodišča prve stopnje na določilo Stanovanjskega zakona, temveč bi moralo odločitev opreti na določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih glede na določbo čl. 159 tč. 2 Stanovanjskega zakona. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na napačna določila Stanovanjskega zakona, to je določbe čl. 155 in 58. Toženec trdi, da ima v sporni stanovanjski hiši status uporabnika. Nadalje toženec navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled sporne stanovanjske hiše in zaslišati mater pravdnih strank R. A., saj toženec živi v sporni hiši v soglasju z njo, ki ima služnostno pravico uporabe spornih prostorov. Izselitev toženca bi bila možna le skupno z materjo pravdnih strank in ko bo slednji preskrbljeno primerno stanovanje za čas adaptacije. Pravica do služnosti stanovanja tudi ne pomeni, da nosilec pravice ne bi smel stanovanje uporabljati še s kom drugim. Odločitev sodišča je napačna, ker se tožencu nalaga izselitev iz celotne sporne hiše, kljub temu, da toženec uporablja le posamezne prostore v tej hiši. Toženec se sklicuje tudi na sostanovalsko razmerje. Tožnik se ne more sklicevati na druge prostore po najemni pogodbi ne samo zaradi tega, ker so neprimerni za bivanje temveč tudi zaradi tega, ker je bila pogodba sklenjena le z očetom pravdnih strank.

Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da se je dolžan izseliti iz prostorov stanovanjske hiše ..., katere lastnik je tožnik, pri čemer je svojo odločitev oprlo na določbo čl. 155 in 58 Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 18/91-I). Taka odločitev je materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je tožnik postal lastnik sporne stanovanjske hiše na podlagi darilne pogodbe ter da imata starša na podlagi te pogodbe in aneksa, služnost dosmrtnega stanovanja. Ker pozitivnopravni predpisi ne urejajo tega vprašanja še vedno veljajo v takem primeru določila ODZ (pp. 521 in 522). Pravica stanovanja je posebna vrsta rabe katerega predmet so stanovanjski prostori. Služnostna pravica rabe stanovanja je osebna pravica, ki daje nosilcu te pravice pravico do uporabe stanovanja tako za svoje potrebe kot tudi za potrebe svojih družinskih članov. Ta pravica preneha s smrtjo služnostnega upravičenca. Ker sodišče prve stopnje kljub izpovedi toženca da živi skupaj z materjo ni ugotavljalo, ali toženec živi z materjo in v katerih prostorih živi, je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Zaradi tega je bilo utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 370 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje z zaslišanjem matere pravdnih strank ugotoviti, ali toženec živi skupaj z materjo in v katerih prostorih in če slednja soglaša z toženčevim bivanjem. V kolikor bo ugotovilo, da toženec živi v prostorih, na katerih ima toženčeva mati pravico dosmrtnega bivanja in z njenim soglasjem, potem bo moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnik ni aktivno legitimiran za tak zahtevek. Ker je kot že omenjeno temelj zahtevka pogodba, v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določil Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS 35/82) kot trdi toženec v pritožbi.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi s tem, da bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožnika, da precizira tožbeni zahtevek in v njem natančno navede, iz katerih prostorov se je toženec dolžan izseliti.

Izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 ZPP.