Jedro

V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.

Tožnik je v spornem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (točka I izreka) delno razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo akontacije dohodnine od dosojenega neto zneska odškodnine v višini 4.645,54 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 110,65 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.645,54 EUR neto, na to pa plačati akontacijo dohodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 7. 8. 2010 do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 315,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 619,15 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo ter sklep o stroških postopka (I. in III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter odloči, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki povrne njene stroške postopka. Navaja, da slovensko odškodninsko pravo ne pozna posebne odškodninske terjatve zaradi neizrabljenega počitka. Ker je v tem delu sodba neobrazložena, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do stališča tožene stranke, da je terjatev zastarala. Ta ugovor je tožena stranka podala ob spremembi oziroma zvišanju tožbenega zahtevka, kar je tožnica storila v pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2015. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Posebna ureditev delovnega časa, ki jo je glede na navedeni Direktivi 89/391/IGS in 2003/88/ES določila Republika Slovenija, vključuje tudi posebni misijski dopust. Tudi do tega se sodba sodišča ne opredeli oziroma to spregleda, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč ne obrazloži, zakaj v tem kontekstu poseben dopust ni relevanten, čeprav pomeni nadomestni počitek iz 17. člena Direktive 2003/88/ES. Izpodbijana sodba ni povsem natančno oziroma vsebinsko celovito povzela priče A.A., ki je izrecno izpovedal tudi o tedenskem počitku oziroma v tem smislu o celotnem prostem dnevu. Opozarja, da je potrebno biti v bazi v pripravljenosti za primer napada, zato se tisti dan ne opravlja nalog, ki jih sicer vojaki opravljajo, potrebno pa je vstati, se obleči in tudi iti na postroj in prosti dan na misiji ni enak prostemu dnevu doma. Na te specifike življenja na misiji je tožena stranka opozorila, saj meni, da tedenski počitek na vojaških misijah v tujini ne more imeti enake izraznosti, kot jo ima doma. Neresna je izpoved tožnika, da si prost dan na misiji v B. (tujina), torej na vojnem območju, predstavlja kot domač prost dan, ko si doma z družino in ko dela kar hoče. Poveljnik kontingenta A.A. je izpovedal, da tožnik ni opravljal dela v enoti C., ki je zagotavljala 24-urno delovanje, prav zato, da ostalim enotam, tako tudi tožnikovi enoti (štabni sektor) ni bilo treba zagotavljati 24-urne prisotnosti. Tožnik pa je tudi sam izpovedal, da ni izvajal dežurstva. Navedena priča je tudi izpovedala, da mora poveljnik zagotoviti, da se pripadniki spočijejo, saj gre za večmesečno opravljanje nalog in tega človek ne zmore brez potrebnega počitka. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek. V pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2016 je tožnik utesnil zahtevek, pri čemer je tožena stranka navedla, da ne gre za umik po izpolnitvi zahtevka, pač pa za neutemeljeno vtoževan znesek v višini 854,22 EUR. Sodba sodišča prve stopnje o navedeni spremembi sicer ni izrecno odločila, čeprav 1. točka obrazložitve izpodbijane sodbe govori o modifikaciji tožbenega zahtevka. O drugem delnem umiku sodišče prve stopnje ni odločilo, v tem delu je sodba nejasna in nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ga je dejansko povišalo. Tožniku je prisodilo 4.645,54 EUR neto kot neto odškodnino in brez ustreznega zahtevka samo odločilo, da se na ta znesek, in ne od tega zneska, plača akontacija dohodnine. Navaja, da tožnik na misiji (pred odhodom na dopust) ni prebil celih 15 tednov, temveč 14. Skupaj torej ne gre za 22 dni, temveč za 21 dni, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno dosodilo obresti. Glede teh je tožena stranka podala svoj ugovor, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožba je bila vložena 4. 4. 2013, v tožbi pa so zakonske zamudne obresti zahtevane od 7. 8. 2010 dalje, zato triletni rok ob vložitvi tožbe ni potekel. Je pa tožena stranka ugovarjala zvišanemu tožbenemu zahtevku, torej le glede zvišanega dela tožbenega zahtevka in zakonskih zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka, kar pa ni enako. Tožeča stranka bi bila lahko od obresti opravičena šele od vložitve tožbe 4. 4. 2003, saj pred tem tožene stranke ni nikoli pozvala k plačilu vtoževane terjatve. Ker v primeru vtoževane terjatve rok za izplačilo ni določen, z vrnitvijo tožnika z misije pa je zatrjevana obveznost šele zapadla (165. člen OZ), kar pa ne predstavlja zamude dolžnika, saj zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. V zvezi s stroški postopka navaja, da prvi in drugi umik tožbe nista bila posledica kakršnekoli izpolnitve zahtevka. Prvi delni umik je predstavljal okoli 6 % vtoževanega zneska, drugi delni umik po vmesnem zvišanju pa je predstavljal nekaj čez 15,5 % tožbenega zahtevka. Zato je v zvezi z ugotavljanjem uspeha sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče deloma prekoračilo tožbeni zahtevek, sicer pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil z ukazom z dne 19. 1. 2010 (A1), popravljenim z ukazom z dne 6. 8. 2010 (A2), napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne operacije D. od 2. 2. 2010 do 6. 8. 2010 in razporejen na formacijsko dolžnost višji podčastnik. V času napotitve na misijo je izrabil posebni dopust od 23. 5. 2010 do 12. 6. 2010. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni letnega dopusta.

6. Pritožbeno sodišče se glede pravice do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki izhaja tudi iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom (v nadaljevanju: Direktiva). Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče Evropske Unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov "delovni čas" in "počitek" v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na namen Direktive. Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

7. Glede tedenskega počitka Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) v skladu s 5. členom Direktive določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) v 97f. členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo "praviloma". Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik), v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (drugi odstavek 8. člena Pravilnika). Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na okoliščine izvajanja misije D. v E. (tuijina), oziroma opozarjanje na to, da gre za vojno območje, kjer pripadniki ne morejo imeti povsem prostega dne v trajanju 24 ur. Pri tem tudi ni pomembno, da je tožena stranka tožniku zagotovila odsotnost oziroma poseben "misijski" dopust, ker gre za različna instituta.

8. V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991, Uradni list RS, št. 42/1997 in naslednji; URS), ker naj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi šlo za posebno odškodninsko terjatev. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, pravilno upoštevalo, da gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre torej za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v navedenem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vrednost urne postavke za delo v tujini. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da tedenski počitek na vojaških misijah v tujini ne more imeti enake izraznosti, kot jo ima v domovini. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, na podlagi izpovedi tožnika, prič ter listinske dokumentacije v spisu, da je bil tožnik v celotnem času misije prost samo takrat, ko je bil na izrednem dopustu. V B. namreč pripadniki Slovenske vojske niso imeli nobenega prostega dneva počitka, vsak dan je bil delovni dan in vsak dan so bili v uniformi, prosti čas je bil le v času obroka. Na podlagi izpovedi priče F.F. ter tožnika, da je tožnik v času, ko je bil na misiji v E. (tujina), vsak dan opravljal delo in ni imel niti enega prostega dne v celem tednu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vojakom tedenski počitek na delu v Združenem operativnem centru (C.) ni bil zagotovljen. Tudi če gre za B. (tujina) kot vojno območje, to ne vpliva na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da mora imeti vojak na takšni misiji zagotovljen tedenski počitek. Izpoved priče A.A. ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, saj se ta izpoved nanaša na dejstvo, da naj bi imeli pripadniki Slovenske vojske na misiji dovolj počitka za stalno opravljanje nalog na misiji, kar pa ne pomeni, da bi jim bil zagotovljen tedenski počitek, ki bi neprekinjeno trajal 24 ur.

10. Zato je sodišče prve stopnje tožniku za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka prisodilo odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene in protispisne navedbe tožene stranke, da je tožnik (kvečjemu) upravičen do 14 dni letnega dopusta za 14 tednov in ne do 15 dni za 15 celih tednov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik prišel na misijo dne 2. 2. 2010. Ob upoštevanju celih tednov na misiji, je tožnik do 23. 5. 2010, ko je odpotoval v domovino na dopust, dopolnil 15 tednov delovne obveznosti oziroma bivanja na misiji. Že 19. 5. 2010 je bilo namreč izpolnjenih polnih 15 tednov dela na misiji. Glede drugega dela misije in sicer od vrnitve z dopusta 12. 6. 2010 pa do 6. 8. 2010, pa tožena stranka niti ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da gre za 7 celih tednov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo višino oziroma osnovo, od katere je tožniku prisodilo znesek denarne odškodnine oziroma povračila. Tožnik je namreč imel na misiji neto plačo 5.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšna plača pomeni urno postavko v višini 29,89 EUR, to pa je pomnožilo z 8 ur dela dnevno, ter prišlo do odškodnine v znesku 5.260,64 EUR. Ker je tožnik zahteval manj in sicer 4.645,54 EUR, mu je toliko tudi dosodilo. Bistveno pa je, kar opozarja pritožba, da tožnik ni zahtevka postavil tako, da bi na znesek odškodnine zahteval odvod akontacije dohodnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi obračun in odvod akontacije dohodnine, je prekoračilo tožbeni zahtevek. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo ter na podlagi 357. člena ZPP razveljavilo tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki pomeni odločitev ultra petitum, torej prekoračitev tožbenega zahtevka.

11. Pritožba pa neutemeljeno navaja, da naj bi zastaral obrestni del zahtevka. Tožnik je že s tožbo z dne 4. 4. 2013 uveljavljal plačilo zamudnih obresti od denarnega nadomestila od zneska EUR, ki tečejo od prvega dne po vrnitvi z misije, torej v obravnavani zadevi od 7. 8. 2010 dalje do plačila. S kasnejšimi modifikacijami zahtevka tožnik obrestnega zahtevka ni spreminjal oziroma ga ni umaknil oziroma postavil na novo, zato zahtevek ni zastaral. 12. Tudi glede odločitve o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izhodiščno vrednost tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik podal ter upoštevalo, da je uspel s 94 % prvotno postavljenega zahtevka. Zato je tudi v tem delu v celoti pravilno odločilo o stroških postopka.

13. Ker razen v zgoraj navedenem obsegu niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Zaradi delnega uspeha s pritožbo je tožena stranka upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo v višini 1/3 celotnega uspeha. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT) mu je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 213,00 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar glede na uspeh znaša 110,65 EUR.