Jedro

Zakonski pogoj za odreditev privedbe obtoženca, da je bil obtoženi pravilno vabljen, je bil izpolnjen z vabili na prejšnje naroke za glavno obravnavo pred izdajo prve odredbe o privedbi, ki ni bila uspešna in jo je sodišče ponovilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega T.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obtoženega T.K., zoper katerega je vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja goljufije, po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor.

Zagovornik obtoženega T.K. je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. in 11. točki prvega odstavka 371. člena in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da obtoženec na glavno obravnavo dne 26.2.2008 ni bil pravilno vabljen v skladu z določbami 117. in 118. člena ZKP, ker na novem naslovu prebivališča v L., ki ga je zagovornik sporočil sodišču dne 1.2.2008, po neuspešni osebni vročitvi ni dobil nobenega obvestila vročevalca, kdaj in kje lahko prevzame vabilo na glavno obravnavo. Dne 26.2.2008, ko je bil razpisan narok, je bil na zdravljenju v T., kar je zagovornik sporočil sodišču kot opravičilo za obtoženčev izostanek. Zahteva kot nestrokovno in neverodostojno izpodbija izvedensko mnenja dr. J.Ž., da zdravstveno stanje obtoženca ni oviralo prihoda na glavno obravnavo, ugovarja pa tudi utemeljenosti obtožnice. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da s trditvijo, da obtoženec ni prišel na glavno obravnavo iz zdravstvenih, torej opravičenih razlogov, in da je nasprotno izvedensko mnenje neutemeljeno, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo je treba zavrniti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obtožencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Po določbah prvega, drugega in četrtega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP sodišče odredi pripor, če se obtoženec, ki je v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Sodišče je sklep o priporu sprejelo dne 26.2.2008 na naroku za glavno obravnavo, na katerega obtoženec ni prišel. V pisnem odpravku sklepa je odločitev utemeljilo s tem, da privedba obtoženca na glavno obravnavo ni bila izvršena, ker policisti niso našli obtoženca ne na naslovu v L., ki ga je sodišču sporočil zagovornik, ne na prejšnjem naslovu H. pri L. Zagovornik je na naroku pojasnil, da mu je prejšnji dan obtoženec telefonsko pojasnil, da je na zdravljenju v T. in se glavne obravnave ne bo udeležil. Da se obtoženec očitno izmika prihodu na glavno obravnavo je sodišče zaključilo na podlagi dejstva, da ga je na prejšnje naroke večkrat neuspešno vabilo, izostanke pa je opravičeval z zdravstvenimi težavami, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi se jih lahko udeležil. Pritožbeno sodišče je zagovornikovo pritožbo, s katero je izpodbijal sklep o odreditvi pripora, z enakimi razlogi, kot jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti, zavrnilo.

Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 7.2.2008, na katerega obtoženec ni prišel, zaradi tega preložilo obravnavo na 26.2.2008 ter odredilo privedbo obtoženca. Na narok dne 7.2.2008 obtoženec ni prišel, čeprav je bil o glavni obravnavi obveščen, saj je dne 5.2.2008 poslal sodišču opravičilo, vendar pa vabila na glavno obravnavo za ta dan ni prejel. Sodišče je vabilo poslalo po pooblaščenem vročevalcu detektivu J.T., ker obtoženec sodnih pisanj po pošti ni sprejemal, vendar pa tudi detektiv kljub večkratnim poskusom vročitve na obeh naslovih obtoženca ni uspel dobiti ne na naslovu v L., ki ga je sodišču sporočil zagovornik dne 1.2.2008, ne na prejšnjem naslovu H. (obvestilo detektiva na listni št. 128). Sodišče je odredilo tudi privedbo na glavno obravnavo dne 7.2.2008, ki ni bila izvršena, ker policija obtoženca ni našla na nobenem od omenjenih obeh naslovov (obvestili Policijske postaje L.C. na listni št. 130 in Policijske postaje L.V. na listni št. 131). Iz opombe pooblaščenega vročevalca izhaja, da ga je obtoženčeva žena obvestila, da se je obtoženec z naslova H. odselil. Tudi vročitev vabila na glavno obravnavo dne 18.12.2007 po pošti je bila neuspešna, ker obtoženec kljub dvema obvestiloma o poštni pošiljki ponjo ni prišel (pošiljka pripeta k listni št. 104). Tudi vročitev po pooblaščenem vročevalcu ni bila uspešna, ker je bil obtoženec na zdravljenju v tujini, kot mu je to povedala obtoženčeva žena (pripomba vročevalca v prilogi listne št. 107 in obvestilo na listni št. 107). Tudi vabil za glavno obravnavo dne 6.9. in 25.10.2007, ki jih je sodišče poslalo po pošti, obtoženec ni prevzel, čeprav je bil obveščen o sodni pošiljki. Iz izvedenskega mnenja na listni št. 115 izhaja, da zdravstveno stanje obtoženca ni preprečevalo njegove navzočnosti na glavnih obravnavah. Glede na tako ravnanje obtoženca, ki kljub temu, da je bil pravilno vabljen na štiri prejšnje naroke za glavno obravnavo, nanje ni prišel, ampak je izostanek opravičeval z neutemeljenimi razlogi, obtoženca pa tudi ni bilo mogoče dobiti na nobenem od naslovov, s katerima je sodišče razpolagalo, je povsem utemeljeno za zagotovitev navzočnosti obtoženca na glavni obravnavi dne 7.2.2008 sodišče odredilo, da se ga privede v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP. Ker že ta privedba ni bila uspešna, jo je sodišče ponovilo tudi za narok dne 26.2.2008. V takem primeru je zakonski pogoj pravilnega vabljenja obtoženca izpolnjen z vabili na prejšnje naroke za glavno obravnavo pred izdajo prve odredbe o privedbi. Zahteva zato nima prav, da bi moralo sodišče tudi za narok dne 28.2.2008 obtožencu po pošti ali po pooblaščenem vročevalcu poslati vabilo in v primeru, da mu ga ne bi uspelo vročiti, obtožencu pustiti sporočilo, kje vabilo lahko prevzame. V obravnavanem primeru bi bilo tako vabljenje očitno povsem nesmiselno glede na to, da je bil obtoženec o naroku obveščen, pa se ga ni hotel udeležiti. Vrhovno sodišče pri oceni obtoženčevega ravnanja ni moglo prezreti, da se je obtoženec izmikal vročitvi obtožnice, ki mu je bila vročena po dveh neuspešnih poštnih vročitvah in štirih obvestilih o pošiljki, vročena šele po pooblaščenem detektivu. Tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico je bil poslan po pošti trikrat, šestkrat je bil obtoženec obveščen o pošiljki, pa ponjo ni prišel tako, da mu je bil sklep vročen po pooblaščenem vročevalcu po tem, ko mu ga je sedemkrat neuspešno poskusil vročiti, pa ga je prevzela obtoženčeva žena. Podobno je bilo z neuspešnimi vročitvami odredbe za postavitev izvedenca in izvedenskega mnenja. Vrhovno sodišče zato nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitev izpodbijanih sklepov, da se obtoženec izmika ne le prihodu na glavno obravnavo, ampak z izmikanjem prevzema sodnih pisanj nasploh zavlačuje postopek.

Navedbe zahteve o neverodostojnosti in nestrokovnosti izvedenskega mnenja dr. J.Ž. uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Obširni razlogi zahteve o tem, da je obtožnica neutemeljena in tudi formalno pomanjkljiva, se ne morejo uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP.

Zahteva izrecno uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, torej da je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna in po 11. točki istega odstavka, torej da imata sklepa take pomanjkljivosti in napake o odločilnih dejstvih, da bi ju bilo treba razveljaviti, ter kršitev kazenskega zakona, vendar pa je ne opredeli v smislu 372. člena ZKP. Nobene od teh kršitev postopka ali kazenskega zakona zahteva ne obrazlaga, zato jih ni mogoče preizkusiti v okviru določb prvega odstavka 424. člena ZKP.

Ker zahteva zagovornika obtoženega T.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.