Jedro

Tožnikove navedbe, da zaradi omejitev in prevelikega napora trpi njegovo zdravje in se boji, da se bo še poslabšalo, oškodovan pa je tudi finančno ter da glede na izdano zdravniško spričevalo lahko opravlja delo varnostnik – komercialist, ne izkazujejo verjetnega obstoja terjatve. Poleg tega tudi ni izkazano, da bi pri tožniku z izvršitvijo odločbe toženca, da je zmožen za delo z omejitvami in v skrajšanem delovnem času, prišlo do težko nadomestljive škode. Predlog za izdajo začasne odredbe tako ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se začasno zadrži izvršitev odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 9. 2. 2012. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zoper prvostopno odločbo toženca vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je zdravljenje zaključeno. Ni pa zahteval dela s skrajšanim delovnim časom ali z omejitvami, saj je želel delati poln delovni čas brez omejitev. Z drugostopno odločbo so mu vzete osnovne pravice do dela in prepovedana vožnja z avtomobilom, čeprav specialisti v dokumentaciji ne navajajo omejitev pri delu. Po opravljenem pregledu pri specialistu medicine dela je dobil zdravniško spričevalo za delo varnostnik – komercialist s polnim delovnim časom brez omejitev. Predlog za izdajo začasne odredbe je podal zaradi nezakonite odločbe druge stopnje. Toženec mu še vedno ni odmeril nadomestila tako, da čuti finančno prikrajšanje, saj prejema plačo le za 4 ure. Zdravstveno stanje se mu slabša in zelo psihično trpi. Po izvršitvi odločbe mu nastaja težko nadomestljiva škoda in obstaja verjetnost, da bo nastala nepopravljiva škoda za njegovo zdravje, družino, izničila pa se bo tudi njegova uspešnost v službi. Meni, da obstajajo zadostni razlogi za izdajo začasne odredbe. Rad bi delal, ne pa koristil usluge, kot jih koristijo mnogi invalidsko upokojeni. Predlaga, da se razporedi na njegovo prejšnje delovno mesto komercialista na terenu s polnim delovnim časom brez omejitev tako, kot zahteva njegovo zdravstveno stanje in izdano zdravniško spričevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi določbe 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), po kateri lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke, med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Skladno s 4. odstavkom iste določbe 70. člena ZDSS-1 je sodišče upoštevalo še določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07 – Uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZIZ). Ta določa, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve ter eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik za izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Glede na takšno pravno podlago in ureditev glede pogojev za izdajo začasne odredbe, v obravnavani zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. V sporu o glavni stvari, ko gre za presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca št. ... z dne 9. 2. 2012 v zvezi s tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 23. 9. 2011, tožnik v zvezi s citiranim upravnim aktom ni izkazal verjetnega obstoja težko nadomestljive škode in tudi ne, da bi bila terjatev verjetno izkazana. Navedbe, na katere se tožnik v zvezi z obstojem terjatev opira v predlogu za izdajo začasne odredbe, da zaradi omejitev in prevelikega napora trpi njegovo zdravje in se boji, da se mu bo še poslabšalo, oškodovan pa je tudi finančno ter, da glede na izdano zdravniško spričevalo lahko opravlja delo varnostnik – komercialist, ne izkazujejo verjetnega obstoja terjatve.

Enako pa ni izkazano, da bi pri tožniku prišlo do težko nadomestljive škode z izvršitvijo dokončne odločbe toženca z dne 9. 2. 2012, s katero ga je razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na drugem fizično lahkem, pretežno sedečem delu, ne na terenu, brez vožnje motornih vozil v službene namene, kjer ni potreben binokularen in globinski vid, ne pri delih, kjer obstaja možnost poškodbe preostalega očesa, s krajšim delovnim časom 4 ure od 11. 8. 2011 dalje. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi lahko prišlo do škode in do poslabšanja zdravstvenega stanja v nasprotnem primeru, če tožnik ne bi opravljal dela, ustreznega njegovemu zdravstvenemu stanju in ugotovljeni delovni zmožnosti v citirani odločbi. Ta temelji na izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje kot izvedenskemu organu toženca, ki je upoštevala celotno medicinsko dokumentacijo in ugotovitve posameznih specialistov. Ugotovljeno zdravstveno stanje ter preostala delovna zmožnost temelji torej na objektivnih dokazih in dejanskem stanju, ugotovljenem na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije.

Delo ustrezno ugotovljeni delovni zmožnosti, konkretno pravico do dela s krajšim delovnim časom, mora delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Sloveniji, zagotoviti delodajalec (101. člen, 7. odstavek 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Gre za obveznost, ki je določena z zakonom, pod kakšnimi pogoji in za katero delo je delavec zmožen in torej kakšno delo mu mora delodajalec zagotoviti, pa je določeno z upravnim aktom, v obravnavani zadevi z odločbo toženca z dne 9. 2. 2012. Glede na navedeno so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožniku odvzeta osnovna pravica do dela. Za pritožbeno rešitev zadeve pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da v dokumentaciji specialisti ne navajajo potrebe po omejitvah pri delu. Takšne navedbe se lahko kvečjemu nanašajo na odločitev o glavni stvari v zvezi z odločbo, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, to je odločbo z dne 9. 2. 2012. Odmera nadomestila oz. delne invalidske pokojnine pa ni predmet tega postopka, ampak je, kolikor o delni invalidski pokojnini še ni bilo odločeno, stvar upravnega postopka pri tožencu.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.