Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil udeleženec na zdravljenje sprejet 18.6.2020, napačno pa zaključilo, da je bil predlog za podaljšanje podan prepozno in zato predlog psihiatrične bolnišnice štelo za nov predlog ter uvedlo nov postopek o zadržanju, ter ga vodilo na osnovi določil o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. člen ZDZdr in naslednji). Ker je večina določb ZDZdr o postopku v primeru sprejema na zdravljenje na podlagi predloga (40. člen in naslednji) identičnih z odločbami o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. člen ZDZdr in naslednji), pri vodenju postopka ni bilo napak ali pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je sprejem udeleženca na zdravljenje v Psihiatrično bolnišnico ... utemeljen. Udeleženec se na zdravljenju, na oddelku pod posebnim nadzorom, zadrži do 18.9.2020. 2. Pritožuje se udeleženčev zastopnik. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da zadržanje udeleženca na varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice ni utemeljeno in se le-ta odpusti iz tega oddelka, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je tako iz izvedenčevega mnenja kot izpodbijane odločbe razvidno, da je zadržanje udeleženca na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice za 2 meseca odrejeno iz razloga, da bi se mu v tem času uredila nastanitev v domu starejših občanov (v nadaljevanju DSO), kar pa ni zakonsko podan razlog, zaradi katerega bi bila oseba lahko prisilno zdravljena v psihiatrični bolnišnici. Ni razloga, da bi udeležencu zato, ker nima svojcev, ki bi mu uredili nastanitev v DSO, v nedogled podaljševali zdravljenje v bolnišnici. Izboljšanje stanja se ne pričakuje, zato ne gre za zdravljenje. Za udeleženčeve koristi bi bilo lahko poskrbljeno na drug način – bodisi z ambulantnim zdravljenjem, nadzorovano obravnavo, ob hkratnem spremljanju stanja pritožnika s strani patronažnih/negovalnih služb. Sodišče ni preverilo, ali bi bile v konkretnem primeru možne druge oblike pomoči izven zaprtega oddelka bolnišnice, kot to zahteva 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Treba bi bilo preveriti še možnost ostalih oblik zdravljenja in pomoči. Pritožnik nenazadnje ni povsem nekritičen do svoje patologije, saj iz razgovora z njim izhaja, da se zaveda pešanja spomina. Ni izkazano, da udeleženec ogroža svoje zdravje. Izvedeni dokazi kažejo, da bi udeleženec potreboval kakšno obliko pomoči na domu (negovalka, patronažna služba), enako kot velika večina prebivalcev njegove starosti. Iz razgovora z njim je razvidno, da je še vedno dobro pogovorljiv; nekoliko mu sicer peša kratkoročni spomin, sicer pa je krajevno in časovno še vedno dobro orientiran. Kljub začetnim znakom demence ne ogroža nikogar – niti sebe, niti drugih. Do sedaj je živel sam in sam skrbel za svoje gospodinjstvo. Ob pomoči negovalne in patronažne službe bi to lahko počel tudi v bodoče. Zgolj zato, ker nima domačih, ki bi mu pri tem pomagali, družba pa mu ne zagotovi občasne nege na domu (menjava urinskega katetra, topoli obrok ipd.), gre za zlorabo instituta zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Udeleženec je bil na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ... sprejet na osnovi odločbe, izdane v postopku, ki se je vodil na predlog Centra za socialno delo X. S sklepom Okrajnega sodišča v X. Pr 33/2020 z dne 16.3.2020, potrjenim s sklepom VSL I Cp 588/2020, je bilo odločeno, da se udeleženec na oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... sprejme za čas enega meseca od dneva sprejema. Iz zdravniške dokumentacije bolnišnice (listina A1) je razvidno, da je bil udeleženec na zdravljenje sprejet 18.6.2020; s sklepom sodišča določen rok zdravljenja se je torej iztekel 18.7.2020. 5. Z dne 2.7.2020 priporočeno na pošti oddanim predlogom1 je Psihiatrična bolnišnica ... predlagala podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom. Predlog je bil podan več kot 14 dni pred potekom časa zdravljenja, določenega s sklepom sodišča; torej – upoštevajoč prvi odstavek 70. čl. ZDZdr – pravočasno2. Skladno z drugim odstavkom 70 čl. ZDZdr bi v postopku podaljšanja udeleženčevega zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom sodišče moralo uporabiti določbe ZDZdr o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (določbe 40. do 52 člena).

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil udeleženec na zdravljenje sprejet 18.6.2020, napačno pa zaključilo, da je bil predlog za podaljšanje podan prepozno in zato predlog psihiatrične bolnišnice štelo za nov predlog ter uvedlo nov postopek o zadržanju, ter ga vodilo na osnovi določil o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. čl. ZDZdr in naslednji).

7. Ker je večina določb ZDZdr o postopku v primeru sprejema na zdravljenje na podlagi predloga (40. čl. in naslednji) identičnih z odločbami o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. čl. ZDZdr in naslednji), pri vodenju postopka ni bilo napak ali pomanjkljivosti. Kot krajevno pristojno sodišče je prvostopenjsko sodišče udeležencu postavilo odvetnika po uradni dolžnosti in angažiralo izvedenca psihiatrične stoke, ki je podal mnenje o udeleženčevem zdravstvenem stanju. Razpisan je bil narok, katerega sta se oba – sodni izvedenec in odvetnica – udeležila. Na njem je izvedenec podal mnenje o zdravstvenem stanju udeleženca, udeleženec pa je bil zaslišan (s pomočjo video zveze zaradi varovanja pred okužbo s koronavirusom). Tako v primeru sprejema na podlagi predloga, kot pri sprejemu v nujnih primerih sodišče: - presodi obstoj pogojev za zdravljenje brez privolitve (prvi odstavek 39. čl. ZDZdr) in odloči ali se udeleženec sprejme ali zadrži ali odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom (v obeh primerih čas zadržanja ne sme biti daljši od šestih mesecev); - odredi sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda; ali osebi odredi nadzorovano obravnavo (prvi odstavek 65. čl. ter prvi, drugi in tretji odstavek 48. čl. ZDZdr).

8. Predmet obravnavanja je torej s 70. čl. ZDZdr predvidno podaljšanje udeleženčevega – s sklepom sodišča predvidenega – zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ...3. Smiselno je treba uporabljati določbe ZDZdr o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. To pomeni, da mora biti ponovno presojen obstoj pogojev za zdravljenje brez privolitve (prvi odstavek 39. čl. ZDZdr). Čas zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom je lahko podaljšan največ za šest mesecev.

9. Na podlagi zakonske določbe, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 39. čl. ZDZdr), je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno: – če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavno).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: - da udeleženec huje ogroža svoje zdravje: ne jemlje zdravil, ne upošteva napotitve na nujne zdravniške preglede, ni sposoben rokovanja s katetrom, vprašljivo je njegovo prehranjevanje; - da je to ogrožanje posledica duševne motnje – sindroma starostne demence z vedenjskimi in psihotičnimi spremembami, zaradi česar ima hudo motno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja; - da navedenih vzrokov ogrožanja zaenkrat glede na udeleženčevo nekritičnost do svoje patologije ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, ampak jih je mogoče preprečiti le na ta način, da udeleženec ostane na zdravljenju, se mu omeji svoboda gibanja in stik z zunanjim svetom, pa tudi tako, da sprejme predpisano terapijo.

11. Ni utemeljena pritožbena trditev, da ni upoštevan tretji odstavek 39. čl. ZDZdr, ker ni preverjeno, ali je udeleženčevo ogrožanje samega sebe odvrnljivo z drugimi oblikami pomoči – z ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo. To je bilo storjeno že v predhodnem postopku Pr 33/2020. V obravnavani zadevi je izvedenec ugotovil, da psihični status udeleženca ni bistveno drugačen od takratnega, da je stanje njegovih kognitivnih sposobnosti nespremenjeno. To pomeni, da samostojnega življenja izven bolnišnice, za kakršnega se zavzema pritožba, udeleženec brez škode za svoje zdravje ni sposoben; tudi v primeru občasne nege na domu (menjava urinskega katera, topoli obrok) ne. Ambulanto zdravljenje in nadzorovana obravnava nista ukrepa, s katerima bi bilo mogoče odvrniti udeleženčevo ogrožanje samega sebe. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da je udeleženec kritičen do svoje patologije, ker se pešanja spomina zaveda. Udeleženčeve sposobnosti razumevanja so zaradi demence tako okrnjene, da bi brez stalne prisotnosti tretje osebe ponovno nastopile zdravstvene in socialne težave, kakršne so obstajale pred hospitalizacijo4. Takšno je strokovno mnenje, zato drugačni pritožbeni trditvi – o udeleženčevem dobrem samostojnem funkcioniranju – ni mogoče slediti. Zgolj občasna pomoč negovalke, patronažne službe je lahko ustrezna pomoč drugim starostnikom, udeleženec pa zaradi motene presoje realnosti potrebuje stalno prisotnost tretje osebe.

12. Pri presoji pritožbenega očitka, da je pritožnik v varovanem oddelku bolnišnice pridržan iz razloga, da bi se uredila nastanitev v DSO, se zastavlja vprašanje, ali so podani pogoji za premestitev udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča (76. čl. ZDZdr). Pritožbeno sodišče meni, da je odgovor na zastavljeno dilemo negativen. Izvedenec možnosti izboljšanja udeleženčevega kognitivnega funkcioniranja ni izključil. Da bi bilo bolnišnično zdravljenje zaključeno, ni izpovedal. Govoril je le o udeleženčevi perspektivi, torej predvideni nastanitvi v DSO v bodočnosti, po zaključku zdravljenja. Pritožnik se za premestitev ne zavzema, izpostavlja pa izvedenčevo ugotovitev, da pomembnega izboljšanja udeleženčevega zdravstvenega stanja ni pričakovati. Na pritožbeni očitek, da gre za zlorabo instituta zdravljenja v bolniškem oddelku pod posebnim nadzorom pa velja opozoriti, da se takó pri zdravljenju v varovanem oddelku bolnišnice kot pri oskrbi v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda zagotavljata pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. čl. Ustave RS in pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. čl. Ustave RS5. 13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi druge točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 30. čl. ZDZdr in 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) pritožba zavrnjena.

1 Predlog je bil sodišču s strani pošte dostavljen 3.7.2020. 2 S prvim odstavkom 70 čl. ZDZdr je določeno, mora direktor psihiatrične bolnišnice – če ugotovi potrebo po nadaljnjem zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom – podaljšanje zadržanja predlagati najmanj 14 dni iztekom pred s strani sodišča določenega roka. 3 Sklep Okrajnega sodišča v X. opr. št. Pr 33/2020 z dne 16.3.2020, potrjen s sklepom VSL I Cp 588/2020 z dne 20.3.2020 4 Natančno so opisane v zadevi Pr 33/2020 5 Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-477/18-19.