Jedro

Sodišče druge stopnje je v nasprotju z določbo 358. člena ZPP obšlo pomembne dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ter brez obravnave in brez ocene izpovedb prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, tudi samo ugotovilo nekatera odločilna dejstva, ki ne predstavljajo dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje. Kršitev 358. člena ZPP predstavlja v reviziji uveljavljano bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je tudi vplivala na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odškodnine v višini 19.305,12 EUR (4,528.638,35 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova nezakonito odtegnjenega dela plače toženi stranki za december 2001 v višini 213,74 EUR (51.220,60 SIT) in za januar 2002 v višini 104,50 EUR (25.042,70 SIT) (2. točka izreka). Nato je v 1. in 2. točki izreka ugotovljeni terjatvi medsebojno pobotalo do višine nezakonito odtegnjenega dela plače toženi stranki za december 2001 in januar 2002 (3. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila (4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je torej tožbenemu zahtevku tožeče stranke po temelju v celoti po višini pa v pretežnem delu ugodilo ter toženi stranki naložilo povrnitev stroškov sodnega postopka tožeči stranki. Ugotovilo je, da je tožena stranka z izstavljanjem fiktivnih faktur s fiktivno specifikacijo blaga omogočila razknjiženje blaga v skladišču pri tožeči stranki in s tem odtujitev blaga, zaradi česar je bila tožeča stranka oškodovana za znesek v višini 19.305,12 EUR (4,528.638,35 SIT), in je glede na to, da so podani vsi štirje temeljni elementi odškodninske odgovornosti, tožeči stranki dolžna nastalo škodo povrniti. Tožena stranka je bila v času nastanka škode zaposlena pri tožeči stranki in je za tožečo stranko podjetju S. izstavljala fakture. Poleg originalnih računov, ki jih je izstavila podjetju S., pa je tožena stranka izdajala še fiktivne račune, ki so bili prav tako naslovljeni na podjetje S., vendar jih naslovniku ni nikoli posredovala, pri čemer je bila skupna vrednost blaga na fiktivnih fakturah vedno enaka vrednosti storitev na originalnih računih. Z izdajanjem fiktivnih faktur je tožena stranka prikazala, da je bilo blago, ki je bilo na njih navedeno, prodano podjetju S., s tem pa povzročila, da se je to blago, ki ga ob inventuri tožeče stranke tudi ni bilo v skladišču, na podlagi računalniškega programa tožeče stranke razknjižilo. Z navedenim protipravnim ravnanjem je tožena stranka ustvarila pogoje za odtujitev blaga v skladišču tožeče stranke, ki je bilo tudi dejansko odtujeno, s tem pa je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je zaradi odtujitve blaga nastala tožeči stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo stroškov postopka toženi stranki. V obrazložitvi sodbe je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), na podlagi katere mora delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu škodo, slednjo povrniti, ter je tudi pravilno izpostavilo, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjene vse štiri temeljne predpostavke, vendar pa teh materialnopravnih izhodišč ni pravilno upoštevalo in je napačno zaključilo, da so temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke podane. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, vendar pa zgolj iz protipravnosti tega ravnanja ni mogoče sklepati na vse ostale elemente odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo v višini vrednosti blaga, ki je bilo navedeno na fiktivnih fakturah, ob inventuri pa ga ni bilo v skladišču, obstoji vzročna zveza, saj izvedeni dokazi ne kažejo v to smer. Sodišče prve stopnje je zgolj nekritično sledilo mnenju izvedenca finančne stroke, da je tisti, ki je ponarejal fakture, odgovoren tudi za manjko artiklov v skladišču in se pri tem še izrecno sklicevalo na izvedenčevo materialnopravno razlogovanje o odškodninski odgovornosti. Zgolj sklepanje o tem, da je toženec odtujeval artikle tožeče stranke, ker je ponaredil fakture (brez upoštevanja dejstev, da dostopa do skladišča ni imela zgolj tožena stranka, da inventure pri tožeči stranki niso bile natančne, da tožena stranka formalno ni bila poslovodja trgovine ter da noben dokaz ne kaže na to, da je tožena stranka odtujevala blago) še ne zadostuje za ugotovitev odškodninske odgovornosti. Prav tako ni dokazano, da bi bila glede na zadolžitve v zvezi z delom, ki ga je tožena stranka opravljala, prav ona odgovorna za manjko v skladišču ali za odtujevanje blaga iz skladišča s strani drugih oseb.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka vztraja, da je sodišče prve stopnje sporno razmerje ugotovilo do te mere, da ni nobenega dvoma o obstoju vseh štirih temeljnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V kolikor pa revizijsko sodišče meni, da dosedanje ugotovitve ne zadostujejo za odločitev v smeri spremembe izpodbijane sodbe, pa tožeča stranka podredno in iz previdnosti predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je odločitev sodišča druge stopnje prenagljena in brez opore v dokaznem postopku. Iz revizijskih navedb izhaja tudi očitek kršitve 358. člena ZPP. Tožeča stranka namreč navaja, da stališče sodišča druge stopnje o pomanjkanju dokazov o obstoju vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalimi posledicami za tožečo stranko kaže na potrebo po dopolnitvi dokaznega postopka v tej smeri, kar lahko naredi le sodišče prve stopnje, ter da je bila tožeči stranki kršena pravica do sodelovanja v dokaznem postopku pri dodatnem utemeljevanju svojih stališč in navedb, pri tem pa se pokaže tudi dvom v delo in stališča izvedenca, kar pa je mogoče odpraviti le z dodatnimi vprašanji izvedencu ali morebiti celo s postavitvijo drugega izvedenca. Zaradi neupoštevanja določb ZPP o dokaznem postopku pa je po prepričanju tožeče stranke sodišče druge stopnje sprejelo tudi napačno odločitev.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP). To pomeni, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen če samo opravi obravnavo in dokaze ponovno izvede ali dokazni postopek dopolni. Na seji sodišče ne more izvajati dokazov, lahko pa samo izvedene listinske dokaze ponovno oceni. Iz drugih izvedenih dokazov pa lahko le drugače zaključuje na obstoj oziroma neobstoj nekega drugega dejstva. Sodišče druge stopnje lahko tako spremeni odločbo sodišča prve stopnje, če ne opravi obravnave, le: - če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze, - če je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, odločba pa se opira na ta dejstva, oziroma, - če je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo (358. člen ZPP).

8. V predmetni zadevi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 4. točke 258. člena ZPP. To je mogoče le v primerih zmotne uporabe materialnega prava, ko se sodišče druge stopnje strinja z dejanskim stanjem, ugotovljenim s strani sodišča prve stopnje. Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov pa lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP). Če sodišče druge stopnje samo uporabi dokaze, ki niso bili dejanska podlaga za odločitev na prvi stopnji (čeprav so bili v postopku na prvi stopnji izvedeni), prav tako ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, ker za to ni podlage v 347. in 358. členu ZPP. Če se ne strinja z dokaznim zaključkom v sodbi sodišča prve stopnje, ali če meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, mora postopati v skladu z določbo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04).

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek o tem, da je tožena stranka, s tem, ko je izdajala fiktivne fakture, ravnala protipravno, in ker je s svojim protipravnim ravnanjem ustvarila pogoje za odtujitev blaga v skladišču tožeče stranke, ki je bilo tudi dejansko odtujeno, je s tem podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je zaradi odtujitve blaga v skladišču nastala tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, soglašalo, ni pa se strinjalo z ugotovitvijo o obstoju vzročne zveze in je z drugačno razlago dokazov zaključilo, da ta ni podana. Sodišče druge stopnje se je namreč zadovoljilo že z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi si tožena stranka odtujeno blago tudi fizično prilastila, s tem pa je v nasprotju z določbo 358. člena ZPP obšlo pomembne dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki tega dejstva sploh ni štelo za odločilnega. Poleg tega je prav tako v nasprotju z določbo 358. člena ZPP brez obravnave in brez ocene izpovedb prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, tudi samo ugotovilo nekatera odločilna dejstva, ki ne predstavljajo dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje (npr. da inventure pri tožeči stranki niso bile natančne).

10. Glede na navedeno revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim navedbam, da je odločitev sodišča druge stopnje prenagljena in brez opore v dokaznem postopku. Navedene kršitve 358. člena ZPP predstavljajo v reviziji uveljavljano bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je tudi vplivala na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP je zato v tem delu revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo, zadevo pa vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno odločiti o pritožbi tožene stranke in če bo štelo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov, bo moralo razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pri tem bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati tudi določbo 30. člena ZDSS-1. 11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.