Jedro

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP.

Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju (npr. odnos do dela, do sodelavcev itd.). Glede na navedeno obdobja poslovnega sodelovanja strank, ki je temeljilo na pogodbi civilnega prava, ni mogoče enačiti s poskusnim delom, ki je institut delovnega prava.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

331.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pri toženki opravljal delo z vsemi elementi delovnega razmerja od 17. 7. 2023. Odpoved z dne 5. 3. 2024 je zato prepozna, saj poskusno delo lahko traja najdlje 6 mesecev. Sodišče je kršilo 108. člen ZPP, ker ga ni pozvalo k dopolnitvi tožbe. Tožnik ni bil seznanjen z nadrejenim, ki bo spremljal poskusno delo. Toženka mu ni predstavila vsebine delovnih nalog, nikoli ni izrazila nezadovoljstva z njegovim delom in mu ob nepravilnostih ni dala ustreznih navodil za delo. Tožnik ni bil seznanjen z notranjimi pravili poslovanja. Očitek o manjku ur v novembru 2023 je neprimeren, saj je za toženko opravljal delo v času izobraževanja v oktobru 2023. Z dolžnostjo vpisa ur na projektu za december 2023 ni bil seznanjen, četudi bi bil, pa je ne bi mogel izpolniti, ker ni imel dostopa do aplikacije za vpis ur. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali naj bi bila poznanstva s posameznimi ljudmi toženkina vrednota, ki je tožnik ni spoštoval. A. A. je poznal, zato je ob srečanju z njim pri toženki reagiral tako, kot reagira običajno ob srečanju z znancem. Nadrejeni ni tožnika nikoli opozoril na neprimernost obnašanja in ga ni podučil, naj ne vstopa v pisarno sodelavcev. Očitka o spanju na delovnem mestu sodišče ni obravnavalo z vidika migrenskega napada. Tožnik je pripravil ustrezno analizo cen. Nepravilna je tudi odločitev o odškodninskem zahtevku. Vse priče so zaposlene pri toženki, zato njihove izpovedi niso verodostojne. Glasno okrcanje B. B., četudi pri tem ni izrekla nobenih žaljivk, je na tožnika vplivalo negativno. C. C. in D. D. s tožnikom nista opravila letnega razgovora. Tožnik ob odhodu od toženke ni ravnal grobo, če bi vedel, da je E. E. noseča, pa bi bil še bolj previden. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu vodja projektov. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je toženka podala dne 5. 3. 2024 iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela (5. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), in z razlogi, s katerimi je utemeljilo, da toženka ni trpinčila tožnika (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi

6.Neutemeljena je v pritožbi večkrat uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki naj bi bila podana zaradi nepopolne obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh ključnih trditev strank, navedlo je razloge o vseh odločilnih dejstvih ter podalo temeljito in prepričljivo oceno izvedenih dokazov. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.

7.Na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 19. 6. 2023, je bil tožnik zaposlen pri toženki od 1. 10. 2023 dalje za nedoločen čas in s 6-mesečnim poskusnim delom. V pritožbi vztraja, da je odpoved z dne 5. 3. 2024 prepozna, saj je pri toženki opravljal delo z vsemi elementi delovnega razmerja od 17. 7. 2023 dalje, poskusno delo pa na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDR-1 lahko traja najdlje 6 mesecev. Pritožbena navedba ni utemeljena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju od 17. 7. 2023 do 30. 9. 2023 opravljal delo za toženko kot samostojni podjetnik posameznik. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da za navedeno obdobje ni uveljavljal tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja s toženko. Ker takšne pravne posledice ne more doseči zgolj s trditvami o obstoju elementov delovnega razmerja in sklicevanjem na listine (pogodba o zaposlitvi, pogodba o poslovnem sodelovanju, izkazi o beleženju delovnega časa), v pritožbi neutemeljeno navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev in listin, s katerimi je dokazoval nezakonitost s toženko sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju.

8.Pritožba napačno zatrjuje kršitev 108. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo zato, ker tožnika ni pozvalo k dopolnitvi tožbe v smislu navedbe datuma, od katerega dalje zahteva delovno razmerje. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP.

9.Nepravilna je pritožbena navedba, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, ker je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi 19. 6. 2023, na drugi strani pa je pritrdilo zakonitosti njene odpovedi z dne 5. 3. 2024, čeprav je bila prekoračena 6-mesečna poskusna doba. Ni namreč odločilno, kdaj je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, temveč da sta se stranki v njej dogovorili, da sklepata delovno razmerje od 1. 10. 2023 dalje in sta ga tako tudi realizirali. To obenem pomeni, da je dogovorjeno 6-mesečno poskusno obdobje začelo teči 1. 10. 2023, zato je bila odpoved dne 5. 3. 2024 podana pravočasno.

10.Prepozno podajo odpovedi pritožnik zmotno utemeljuje z navedbo, da je toženka v vsakem primeru lahko ocenjevala njegovo delo že od 17. 7. 2023 dalje. Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju (npr. odnos do dela, do sodelavcev itd.). Glede na navedeno obdobja poslovnega sodelovanja strank, ki je temeljilo na pogodbi civilnega prava, ni mogoče enačiti s poskusnim delom, ki je institut delovnega prava.

11.Pritožba napačno navaja, da tožnik ni bil seznanjen z nadrejenim, ki naj bi spremljal poskusno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mu je bil sprva kot nadrejeni dodeljen C. C., od 8. 11. 2023 dalje pa Martin Letonje (zakonita zastopnika toženke). Pri tem se ni oprlo le na njuni izpovedi, temveč tudi na tožnikove trditve ter listine, v katerih je med drugim D. D. označil za "mentorja", izrazil zavedanje, da poroča njemu, ga prosil za navodila ... Prvostopenjski zaključek, da je tožnik vedel, kdo je njegov nadrejeni, ki bo spremljal poskusno delo, je zato pravilen.

12.Do tožnikovega očitka, da mu toženka ni predstavila vsebine delovnih nalog, se je sodišče prve stopnje opredelilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje napačno. Kot je pravilno razlogovalo, je že iz samih tožbenih navedb razvidno, da je opravljal naloge na projektih, ki mu jih je odredil D. D., sodeloval je na tedenskih sestankih … Toženka ga je torej ustrezno vključila v delovni proces, glede na dogovor ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pa naj bi vsa dela vodje projekta prevzel postopoma (po opravljenem strokovnem izpitu in pridobljenih ustreznih referencah). Zmotno je tudi pritožnikovo sklicevanje, da mu niso bila znana pričakovanja, ki se bodo spremljala in ocenjevala. Jasno je, da se pri poskusnem delu spremlja izvrševanje delovnih nalog, ki so predmet pogodbe o zaposlitvi in ki jih delavcu odredi nadrejeni, s tem pa je neločljivo povezana tudi ocena (ne)ustreznosti vključitve delavca v delovno okolje.

13.Po pritožbeni navedbi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da toženka ni nikoli izrazila nezadovoljstva z delom tožnika in da mu ob nepravilnostih ni podala ustreznih navodil za delo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz razlogov prvostopenjskega sodišča, s katerimi se je opredelilo do posameznih očitkov v oceni poskusnega dela, razvidno, da je toženka tekom delovnega razmerja predočila tožniku nepravilnosti, ki jih je zaznala pri njegovem delu in mu tudi predstavila pravilno postopanje (npr. v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, v zvezi z dopisom z dne 6. 12. 2023 itd.). Določena očitana ravnanja (npr. spanje na delovnem mestu, ponujanje alkohola itd.) pa so že po svoji naravi takšna, da nasprotujejo zakonski dolžnosti vestnega opravljanja dela (prvi odstavek 33. člena ZDR-1), zato utemeljenosti ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu ni mogoče pogojevati s predhodnim izrecnim opozorilom delavca na nesprejemljivost takšnih ravnanj.

14.Pritožnik pravilno navaja, da je bila v pogodbi o zaposlitvi predpisana dolžnost spoštovanja toženkinih internih pravil. Neutemeljeno pa zatrjuje, da ni bil seznanjen z notranjimi pravili poslovanja, oziroma da je vedel zgolj to, da mora beležiti delovni čas, ne pa tudi, kako. Na podlagi izpovedi D. D. in B. B. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil seznanjen, na kakšen način se beleži delovni čas, navedeno pa potrjuje tudi e-sporočilo tožniku z dne 9. 10. 2023, ki mu je B. B. priložila Pravilnik o evidentiranju delovnega časa.

15.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik z nedoseganjem mesečne delovne obveznosti v novembru 2023 (manjko 1:50 ur) kršil določilo pogodbe o zaposlitvi o 40-urni tedenski delovni obveznosti. Pritožnik vztraja pri neprimernosti očitka, češ da je na drugi strani za toženko opravljal delo v času izobraževanja v oktobru 2023. Navaja, da je na to okoliščino merilo tudi njegovo e-sporočilo B. B., v katerem je zapisal, "da je minimalni minus ur (1:50) zaradi korekcij v mesecu oktobru, ko se mu je črtalo vsaj 30 ur". S temi pritožbenimi navedbami ne more ovreči utemeljenosti obravnavanega očitka. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je toženka za čas izobraževanja od 2. 10. 2023 do 6. 10. 2023 tako kot ostalim delavcem tudi tožniku priznala službeno odsotnost za polni delovni čas. Zatrjevanega dela, ki naj bi ga za toženko opravil po zaključku izobraževanja (branje in odgovarjanje na e-pošto), v trditvah niti ni časovno in datumsko konkretiziral, niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da mu je bilo to delo odrejeno. Tožnik, ki očitno meni, da ga je toženka prikrajšala iz naslova opravljenih ur dela v mesecu oktobru 2023, tudi sicer ne more tega "izravnavati" tako, da na ta račun v mesecu novembru 2023 samovoljno opravi nižjo mesečno delovno obveznost od predpisane. Takšno postopanje ni dopustno.

16.V zvezi z očitkom glede vpisa ur na projekte za december 2023, pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj bi bil tožnik dolžan upoštevati dano navodilo B. B.. Kot je ugotovilo, je bila B. B. zadolžena za pravilnost obračuna opravljenih ur na projektu. Glede na to je razumljivo in pravilno, da je tožnika v sklopu izpolnjevanja svojih delovnih obveznosti opozorila na dolžnost vpisa ur. Pritožnik navaja, da s to zadolžitvijo v decembru 2023 ni bil seznanjen, četudi bi bil, pa je ne bi mogel izpolniti, ker še ni imel dostopa do aplikacije za vpis teh ur. S temi navedbami ne more ovreči pravilnosti prvostopenjske presoje, da njegovo ravnanje ni bilo primerno delovnemu procesu. Tožnik se je na zaprosilo B. B., da naj vpiše ure na projektu, oziroma da naj mu v primeru, če še ne ve, kako se to dela, to pokaže eden od sodelavcev, odzval tako, da je D. D. v elektronskem sporočilu zapisal: "Dajva se pomenit. Ali so prioriteta B. B. dopisi ali 2. tir". Šele po odgovoru D. D., da so pravila enaka za vse, je pristopil k izpolnitvi dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da četudi je bil tožnik prvič dolžan vnesti ure na projektu in četudi v sistem za vnos ur še ni bil vnesen, to ne opravičuje opisanega tožnikovega odziva na dopis B. B., ter izpolnitev zadolžitve šele potem, ko ga je k temu izrecno napotil tudi D. D. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da njegovo ravnanje ni bilo primerno delovnemu procesu, ter da B. B. tudi sicer ni obravnaval primerno (primerjal jo je z dobermanom itd.).

17.Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik govoril naokoli, da pozna F. F., očeta G. G. (bivša direktorica kadrovske službe) in da je dober prijatelj D. D., čeprav navedeno ni držalo. Pritožba zmotno navaja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali naj bi bila poznanstva s posameznimi ljudmi toženkina vrednota, ki je tožnik ni spoštoval. Prvostopenjska ugotovitev, ki jo izpostavlja pritožba, spada v okvir toženkinega očitka, da je tožnik navajal neresnične podatke o obširni mreži poznanstev v segmentu cestnega in železniškega prometa - tretje osebe zato napačno sklepajo, da je tožnik prijatelj navedenih oseb, to pa se naknadno, pri preverbi druge strani, izkaže za neresnično, kar meče slabo luč na toženko, ki je zaposlila nekredibilno osebo. Pritožnik navaja, da s (tovrstnimi) toženkinimi vrednotami ni bil seznanjen, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je širjenje neresničnih dejstev prepoznano kot nezaželeno ravnanje že v vsakdanjih odnosih med ljudmi, zato delavcev niti ni treba izrecno opominjati na to, da je navedeno nezaželeno tudi v delovnem okolju.

18.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik nepovabljen vstopil v pisarno D. D., odpiral omare ter toženkinima obiskovalcema ponujal alkohol. Pritožnik navaja, da je A. A. poznal, ker je z njim že prej telefonsko sodeloval; reagiral je tako kot običajno ob srečanju z znancem in se ni zavedal, da je njegovo ravnanje moteče. S temi navedbami ne more ovreči pravilne prvostopenjske presoje, da je postopal izrazito neprofesionalno in neprimerno, ter s svojim ravnanjem vplival na ugled toženke ter posegal v zasebnost nadrejenega D. D. Obiskovalca sta bila L. L. (direktor družbe H.) ter I. I., ki sta čakala na D. D. v njegovi pisarni. Tožnik je izpovedal, da je vstopil v pisarno in jima na pol v šali in na pol zares ponudil kavo in alkohol. B. B., ki je zaradi steklenih pisarn slišala in videla dogajanje, je pojasnila, da sta obiskovalca čudno pogledala tožnika in ponujeno odklonila, a je tožnik začel odpirati omare D. D. in jima ob tem ponovno ponudil viski; L. L. je kasneje D. D. vprašal, kdo je bil to in rekel, da je bilo tožnikovo vedenje neprimerno. Ta dejstva, ki jim pritožba ne oporeka, je toženka utemeljeno strnila v očitek, da tožnik ni imel ustrezne poslovne etike za položaj vodje projektov. Zatrjevano poznanstvo z enim od obiskovalcev ne more vplivati na drugačno presojo tožnikovega obnašanja v delovnem in poslovnem okolju.

19.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v odsotnosti F. F. nepooblaščeno vstopal v njegovo pisarno in tam opravljal zasebne telefonske klice, čeprav je bil seznanjen, da F. F. to moti, in čeprav je za opravljanje teh klicev tožnik imel na voljo druge prostore. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje, da ga nadrejeni ni nikoli opozoril, da je njegovo obnašanje neprimerno in ga ni podučil, naj ne vstopa v pisarne sodelavcev. Da je bilo slednje tožniku jasno, potrjuje prvostopenjska ugotovitev, da je F. F. v svoji pisarni zalotil tožnika pri opravljanju telefonskega klica in mu povedal, da ga to moti, da je bilo to zanj res moteče, pa je potrdila B. B. Neuspešno je pritožnikovo sklicevanje, da so bile pisarne odklenjene in da brez izrecnega opozorila ni mogel vedeti, da vstop v individualno pisarno ni dovoljen. Pisarna F. F. ni bila delovni prostor tožnika, zato je razumljivo, da bi za zadrževanje v njej tožnik potreboval dovoljenje F. F., še zlasti, ker mu je F. F. izrecno predočil, da ga očitano ravnanje moti. Pritožnik zato neuspešno zatrjuje, da se ni zavedal, da je njegovo ravnanje v nasprotju z vrednotami toženke. B. B. je potrdila, da ni bilo običajno, da bi zaposleni opravljali zasebne telefonske klice v pisarnah sodelavcev in da so v ta namen imeli možnost koristiti kuhinjo, toaletne prostore. Pritožnik navaja, da je bilo v teh prostorih težko opraviti telefonski razgovor, vendar iz izpovedi B. B. izhaja, da je bila za to na razpolago tudi sejna soba.

20.Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik 12. 1. 2024 spal na delovnem mestu. V pritožbi neutemeljeno navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje očitka ni obravnavalo z vidika zatrjevanega migrenskega napada. Razloge o tem je navedlo v 29. do 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ključne ugotovitve pa so: tožnik je že 10. 1. 2024 vedel, da je D. D. podprl B. B. glede tega, da tudi za tožnika velja vnos ur na projekte, zato je neprepričljiva izpoved tožnika, da je to dojel šele 12. 1. 2024 (in zaradi tega dobil migreno); B. B., ki je videla tožnika spati, ni zaznala, da bi se tega dne počutil slabo; tožnik ni nikogar obvestil o slabem počutju; ko je B. B. šla zjutraj mimo njega, je slišala, da se je po telefonu pogovarjal s prijateljem o tem, kako se bodo zabavali čez vikend; ni običajno, da bi oseba v istem dnevu imela migreno, ki naj bi v štirih urah popustila, nato pa bi se oseba še v istem dnevu lahko udeležila zabave. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik spal na delovnem mestu, ne da bi za to izkazal upravičen razlog. To je v nasprotju z zakonsko zahtevo, da mora delavec vestno opravljati svoje delo.

21.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo z nezadovoljivo stopnjo strokovnosti, saj je narobe razumel določilo pogodbe, sklenjene med družbo J. d. d. kot naročnikom in toženko kot izvajalko, da mora slednja najkasneje v 10 delovnih dneh predložiti naročniku seznam dodatnega strokovnega kadra z dokazili o izpolnjevanju pogojev. Pritožnik neutemeljeno pojasnjuje, da je želel imenovati sebe kot dodatni strokovni kader zato, ker bi mu to omogočilo pridobivanje izkušenj. S to pritožbeno navedbo namreč ne more ovreči ključne ugotovitve, da za položaj dodatnega strokovnega kadra ni izpolnjeval zahtevanih referenc. V pritožbi nadalje zmotno zatrjuje, da dopisa z dne 6. 12. 2023 ni posredoval neposredno družbi J. d. d., temveč D. D. v preučitev, saj ni bil prepričan, ali ga pravilno razume. Da tožnik česa ne bi razumel, iz dopisa ne izhaja. V njem je namreč jasno zapisal, da je toženka dolžna predložiti družbi J. d. d. seznam dodatnega strokovnega kadra, da D. D. prosi za podpis priložene Prošnje za pisno soglasje za spremembo strokovnega kadra, ter da je v pogodbi, sklenjeni z družbo J. d. d., označil relevantne člene za svoje imenovanje, ki predstavljajo takojšnje toženkine obveznosti. Tožnik se torej ne more razbremeniti očitka o nestrokovnosti, poleg tega pa je v tožbi sam zatrdil, da je določilo pogodbe, ki je urejalo vprašanje dodatnega strokovnega kadra, prebral le površno. Kot je še ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi sicer ravnal samovoljno, saj je dopis pripravil brez predhodnega posvetovanja z nadrejenim (nihče mu ni naročil imenovanja dodatnega strokovnega kadra). Pritožnikova navedba, da ni mogla nastati nobena škoda, ker dopisa ni nameraval posredovati družbi J. d. d., glede na zgoraj obrazloženo ni odločilnega pomena za presojo poskusnega dela. Tudi sicer je toženka ustrezno utemeljila, da bi v primeru, če pošiljanja dopisa ne bi zaustavila, pri naročniku povzročila dvom v svojo strokovnost in sposobnost, kar zmanjšuje njen ugled pri tretjih osebah.

22.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik kljub temu, da je dobil nalogo, naj pripravi analizo cen v Excelu, to pripravil v programu Access, pri pripravljeni analizi cen pa je nato vztrajal, čeprav mu je bilo izrecno naročeno, da je potrebna tabela v Excelu; to kaže na njegovo samovoljnost in neupoštevanje navodil, kako naj opravi nalogo. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da je pripravil ustrezno analizo. D. D. in K. K. sta to zanikala, K. K. pa je nato nalogo opravil sam, kar ne bi bilo potrebno, če bi tožnik opravil delo tako, kot mu je bilo naročeno. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je v prvi pripravljalni vlogi predlagal pridobitev e-sporočila iz službenega računalnika, iz katerega bi bila razvidna pohvala K. K., vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. V citirani vlogi ni zatrjeval e-sporočila s pohvalo K. K. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da je bil dokazni predlog za vpogled v službeno elektronsko pošto tožnika sprva podan pavšalno in nekonkretizirano, ter da ga je šele v vlogi z dne 23. 5. 2025 konkretiziral v smislu, da gre za pohvalo K. K. na račun tožnika. Ker je sodišče prve stopnje 27. 5. 2025 opravilo zadnji narok, je ta dokazni predlog pravilno štelo za prepoznega. V primeru njegove izvedbe bi moralo opraviti še en narok, kar bi postopek zavleklo, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da tako konkretiziranega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel podati do konca prvega naroka.

23.Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tožnik ni izpolnil pričakovanj toženke, zato mu je zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Trpinčenje

24.Pritožba neutemeljeno izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskim razlogom, s katerimi se je sodišče podrobno opredelilo do vseh ravnanj, s katerimi je tožnik v okviru trditvenega bremena utemeljeval trpinčenje.

25.Zgolj posplošena je pritožbena navedba, da so vse priče zaposlene pri toženki, zaradi česar njihove izpovedi niso verodostojne. Dejstvo, da so priče zaposlene pri eni od strank spora, še ne predpostavlja, da niso izpovedale po resnici, na to dolžnost pa so bile pred zaslišanjem tudi izrecno opozorjene.

26.V zvezi z očitkom, da naj bi B. B. tožnika v prisotnosti D. D. neprimerno okrcala, sodišče prve stopnje ni ugotovilo nedovoljenega ravnanja toženke. Te presoje ni mogoče ovreči s pritožbenim zatrjevanjem, da je glasno okrcanje B. B., četudi ni pri tem izrekla nobenih žaljivk, vplivalo na tožnika negativno. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je B. B. upravičeno opozorila, da dopisa z dne 6. 12. 2023, ki ga je v zvezi s seznamom dodatnega strokovnega kadra pripravil tožnik, toženka ne sme posredovati naprej (podrobneje obrazloženo že v 21. točki te sodbe). Drži pritožbena navedba, da je B. B. to izpostavila v navzočnosti D. D. (ob vstopu v njegovo pisarno, v kateri se je pogovarjal s tožnikom), a ta okoliščina ne utemeljuje trpinčenja. Nenazadnje je tožnik ta dopis predhodno sam posredoval D. D., zato je bilo povsem umestno, da je bila nepravilnost dopisa tožniku predočena v navzočnosti D. D.

27.Pritožnik neutemeljeno vztraja, da je bil trpinčen, ker C. C. ali D. D. ni z njim opravil letnega razgovora, na katerem bi se ocenilo tožnikovo preteklo delo in dogovorili bodoči cilji. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bilo treba letni razvojni pogovor med zaposlenim in vodjo opraviti najkasneje 15. 3. 2024, tožniku pa je bila že pred tem podana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

28.Pritožnik navaja, da ob odhodu od toženke ni ravnal grobo, če bi vedel, da je E. E. noseča, pa bi ravnal še bolj previdno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba spada v sklop dogajanja, ki je potekalo po vročitvi odpovedi tožniku. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po tej vročitvi motil delovni proces ostalih zaposlenih, nepooblaščeno vstopil v pisarno D. D., odprl njegovo omaro in slikal njeno vsebino. Pravilno je zaključilo, da E. E. (direktorica kadrovske in pravne službe) ni ravnala nedopustno, ker je tožnika prosila, naj zapusti stavbo in ga osebno pospremila iz stavbe. Pritožnikovo poudarjanje, da ob tem ni bil grob, pravilnosti prvostopenjske presoje ne more ovreči.

29.Odločitvi o odškodninskem zahtevku pritožnik nasprotuje tudi z navedbami, da mu kljub večkratnim poskusom ni bil omogočen razgovor z nadrejenim, da ni poznal notranjih pravil toženke, ni bil seznanjen s sistemom dela, prepričan je bil, da se z F. F. dobro razume … Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tovrstnimi navedbami v prvostopenjskem postopku ni utemeljeval trpinčenja, temveč je izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji odpovedi so bile te navedbe pravilno ocenjene za neutemeljene, zato z njimi ne bi mogel dokazati niti trpinčenja.

30.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

31.Tožnik krije sam stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1V Prošnji za pisno soglasje za spremembo strokovnega kadra, ki jo je sestavil tožnik in jo posredoval D. D. (če bi jo ta podpisal, pa bi bila poslana družbi J. d. d.), je zapisano, da je vodja gradnje in strokovnjak iz področja elektrotehnike F. F. in po njegovem pooblastilu tožnik.