Jedro

Za tožnico, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala tudi zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je predlagala, da se ugotovi, da je sklenila s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na zakonit način in da ji še traja z vsemi pravicami in z obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Poleg tega je zavrnilo tudi njen tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo k toženi stranki, za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 30. 6. 2006 dalje do reintegracije, za plačilo prispevkov in davkov iz delovnega razmerja za to obdobje, za plačilo nadomestila plače za navedeno obdobje v višini neto zneska plač, ki bi jih prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je zavrnilo tudi njen tožbeni zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsojanja na prvi stopnji do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter naloži toženi stranki, da povrne tožnici njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere do plačila. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi narave njenega dela. Ni mogoče verjeti toženi stranki, da je 12 let obnavljala pogodbo o zaposlitvi za določen čas in to vsakič iz istega razloga. Tožena stranka se na določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture ni sklicevala, to je storilo šele sodišče prve stopnje pri sprejemu končne odločitve, pri čemer določbe drugega odstavka 46. člena citiranega zakona ni uporabilo pravilno. Tožena stranka ni dokazala, da so obstajali pogoji za uporabo citiranega člena glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje bi moralo dopustnost veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas presojati le po določbah 52. in 53. člena Zakona o delovnih razmerjih, ne pa tudi po določbi drugega odstavka 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, saj je ta določba v nasprotju z direktivo 1999/70/ES.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožena stranka s tožnico sklepala sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas (med tožnico in toženo stranko je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas – A4, A5, A6) v skladu z drugim odstavkom 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadalj.) in da so bile te pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene tudi v skladu s prvim odstavkom 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Posledično je zavrnilo tudi preostali del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, na vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico in na obračun ter izplačilo pripadajočega nadomestila plače za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s 30. 6. 2006, ko je prenehala veljati zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas št. 34/O-05 (A6), ki sta jo dne 19. 6. 2005 sklenili tožnica in tožena stranka za obdobje od 1. 7. 2005 do 30. 6. 2006. Iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu za ugotovitev, da je sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je vsebovala tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, vložila 18. 7. 2006, torej v 30 dnevnem roku od dneva prenehanja veljavnosti zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (A6), kar je skladno s tretjim odstavkom 204. člena ZDR.

Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je tožena stranka kot javni zavod, ki izvaja kulturno dejavnost, s tožnico lahko zakonito sklepala sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi drugega odstavka 46. člena ZUJIK in da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZDR. Pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu pa je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture, ki izvaja kulturno dejavnost v smislu 4. člena ZUJIK. 4. člen ZUJIK namreč določa, da so kulturna dejavnost po tem zakonu vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine, besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih, intermedijskih in drugih umetnosti, na področju založništva in knjižničarstva, kinematografije in na drugih področjih kulture. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi prvi odstavek 45. člena ZUJIK, ki določa, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. Delovna razmerja za javne uslužbence ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki sicer glede načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi napotuje na ZDR (154. člen ZJU), vendar pa je potrebno z ozirom na 45. člen ZUJIK glede varstva pravic delavcev iz delovnega razmerja v javnih zavodih na področju kulture upoštevati določbo 24. člena ZJU. Drugi odstavek 24. člena ZJU določa, da ima javni uslužbenec pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi, oziroma da svojo obveznost izpolni, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve je 15 dni. Po tretjem odstavku citiranega člena ZJU pa je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Po 25. členu ZJU je potrebno pritožbo zoper pisni sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vložiti v 8 dneh od vročitve pisnega sklepa oziroma v 8 dneh po preteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU. Po petem odstavku 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem le pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ob upoštevanju citiranih določb je potrebo ugotoviti, da je varstvo pravic delavcev, za katere se uporablja ZJU, urejeno drugače, kot varstvo pravic delavcev po ZDR. Tožnica bi torej morala svoje zahteve, ki jih uveljavlja s tožbo v tem individualnem delovnem sporu, najprej uveljavljati pri toženi stranki v skladu z že citiranimi določbami ZJU. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica to storila, ni podane procesne predpostavke za vložitev tožbe. Sodno varstvo je v postopkih varstva pravic delavcev, pri katerih se uporablja ZJU, dopustno le pod pogojem, da je takšen delavec predhodno postopal po 24. oziroma 25. členu ZJU. Ker v konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje tožničino tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

Ker je bilo potrebno tožničino tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavreči, pritožbeno sodišče pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na vsebinsko nepravilnost izpodbijane sodbe, ni preizkušalo (360/1 člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže. Z ozirom na dejstvo, da je pritožbeno sodišče na tožničino pritožbo izpodbijano sodbo razveljavilo in njeno tožbo zavrglo, je potrebno ugotoviti, da tožnica s pritožbo ni uspela. Iz tega razloga tožnica sama krije svoje pravdne stroške, tako v postopku pred prvostopenjskim sodiščem kot tudi v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.