Jedro

Ker je ZRPJZ določal, da del plače za delovno uspešnost pripada zaposlenemu, ki bistveno presega pričakovane delovne rezultate ali je nadpovprečno delovno obremenjen, ni mogoče upoštevati določb kolektivne pogodbe zavoda o znižanju osnovne plače zaradi nedoseganja predvidene delovne uspešnosti, saj znižanje osnovne plače iz tega razloga v ZRPJZ ni bilo predvideno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače v bruto znesku 213,07 EUR in za povrnitev stroškov postopka. Presodilo je, da je bila tožniku osnovna plača iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja poslovne enote utemeljeno znižana na podlagi negativne ocene delovne uspešnosti za 5 %.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku plača vtoževani znesek in mu povrne stroške postopka. Ob ugotovitvi, da tudi za tožnika in toženo stranko velja kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91 s kasnejšimi spremembami), ki ne predvideva možnosti znižanja osnovne plače delavca iz naslova delovne uspešnosti, je presodilo, da je bilo takšno znižanje nezakonito ne glede na drugačne določbe kolektivne pogodbe tožene stranke. Hkrati je sklenilo, da se ne glede na vrednost spora revizija dopusti, ker je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati v zvezi z razmerji med kolektivnimi pogodbami odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče, da določa KPND minimalen obseg pravic, ki je zagotovljen vsem delavcem, za katere velja, in da so morebitne za delavce manj ugodne določbe, ki jih vsebujejo podjetniške kolektivne pogodbe oziroma splošni akti delodajalca v zvezi z uveljavljanjem pravic delavcev, neupoštevne. Pri tem se sklicuje na 3. odstavek 86. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki določa zgolj, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon. Nikjer pa ni določeno, da podjetniška kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, ki bi bile za delavce manj ugodne od določb kolektivne pogodbe širše veljavnosti. Tudi zakonodaja, veljavna v spornem času, ni določala, da je delavcu osnovna plača zagotovljena ne glede na vse okoliščine. Zato bi moralo sodišče upoštevati določbo kolektivne pogodbe tožene stranke, da se ocena delovne uspešnosti izkazuje z odstotki v razponu od + 20 do - 20 % na osnovno plačo, ki je veljala tudi za tožnika.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Pravno podlago za odločanje v zadevi predstavljajo predvsem določbe Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Ur. l. RS, št. 18/74 - št. 56/2002), določbe KPND in druge kolektivne pogodbe v javnih zavodih pa le, kolikor niso v nasprotju z navedenim zakonom (2. odstavek 29. člena ZRPJZ). V skladu s 1. členom ZRPJZ so se na podlagi tega zakona določale in izplačevale plače tudi funkcionarjem in drugim zaposlenim v javnih zavodih, med drugimi tudi s področja zdravstvenega zavarovanja, kamor se je uvrščala tožena stranka. V 17. členu je ZRPJZ urejal izplačevanje plače za delovno uspešnost in določal, da del plače za delovno uspešnost pripada zaposlenemu, ki bistveno presega pričakovane delovne rezultate ali je nadpovprečno delovno obremenjen. Del plače iz tega naslova je bil omejen na največ 20 % osnovne plače, ta omejitev pa ni veljala za funkcionarje in direktorje javnih zavodov. Višino dela plače za delovno uspešnost teh kategorij zaposlenih je določal organ, pristojen za njihovo imenovanje, na podlagi meril, ki jih je določal pristojni minister. Za določanje meril za ugotavljanje delovne uspešnosti drugih zaposlenih pa je zakon odkazoval na akt javnega zavoda oziroma državnega organa.

Glede na gornje določbe je tudi ZRPJZ določal del plače za delovno uspešnost le v smislu zvišanja zneska osnovne plače delavca zaradi preseganja pričakovanih rezultatov dela, ne pa tudi v obliki znižanja osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov. Tako izhodišče je bilo uzakonjeno tudi glede plač funkcionarjev in direktorjev, le da se je pri njih višina plače iz tega naslova posebej določala. Ob opredelitvi osnovne plače v 3. členu ZRPJZ ni predvidel možnosti znižanja osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov.

V gornjem obsegu je ZRPJZ izključeval določbe KPND o plačah na podlagi delovne uspešnosti, čeprav je dejansko upošteval enako izhodišče, da se posebej nagrajuje le posebna delovna uspešnost brez zmanjševanja osnovnih plač v primeru nedoseganja sicer pričakovanih delovnih rezultatov (37. člen KPND). ZRPJZ se je glede meril za določanje višine dela plače za delovno uspešnost skliceval na akt javnega zavoda, pri tem pa je lahko šlo le za merila za določanje plače iz tega naslova v razponu od 0 do 20 % na osnovno plačo delavca. Na podlagi tega zakonskega pooblastila so bila lahko merila urejena tudi v kolektivni pogodbi tožene stranke, vendar je tudi za tako ureditev veljal v zakonu opredeljen okvir. Pri tem kolektivna pogodba tožene stranke tudi sicer ni smela vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih je določal zakon (glej 2. in 3. odstavek 86. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90).

Glede na navedeno tudi upoštevaje določbe ZRPJZ kolektivna pogodba tožene stranke v 207. členu ni mogla določati razpona plače iz naslova delovne uspešnosti v smeri znižanja osnovne plače, tako da je mogoče upoštevati le razpon v obsegu do 20 % na osnovno plačo. Prav tako je mogoče določbo 3. odstavka 206. člena navedene kolektivne pogodbe, da višina dodatka za delovno uspešnost delavcev na najodgovornejših delovnih mestih v zavodu, katerih plača se določa z individualno pogodbo o zaposlitvi, določa generalni direktor, v skladu z ZRPJZ razlagati le v tem smislu, da pride v poštev le zvišanje osnovne plače oziroma plačilo na znesek osnovne plače zaradi doseganja posebne delovne uspešnosti nad planiranimi rezultati. Vsako znižanje osnovne plače iz naslova nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov bi bilo zato v nasprotju z določbami ZRPJZ.

Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da znižanje tožnikove osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni bilo zakonito in je zato tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike do višine osnovne plače utemeljeno ugodilo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.