Jedro

S tem ko je višje sodišče, ne da bi samo opravilo glavno obravnavo in v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti, odločilna dejstva ugotovilo samo tako, da je dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, je prekoračilo okvir petega odstavka 392. člena ZKP.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 51972/2010 z dne 16. 6. 2011 kršena določba petega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo IV K 51972/2010 z dne 27. 1. 2011 pod točko I izreka spoznalo obdolženega V. J. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu je izreklo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati ustrezen del, to je eno polovico vseh stroškov kazenskega postopka v dotedaj znani višini 295,15 EUR ter ostalih stroškov postopka, višina katerih še ni znana in bo o njej odločeno s posebnim sklepom, ter sodno takso. Pod točko II je sodišče prve stopnje zoper obdolženega na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in v odločbi o stroških po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da ustrezen del stroškov, to je eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ena polovica potrebnih izdatkov obdolženca ter ena polovica potrebnih izdatkov in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbi zagovornika obdolženega ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe petega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je o zadevi na novo odločilo, ter obdolženega po določbi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, ter da stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. točke 420. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP ugotovi kršitev zakona. Med drugim navaja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo prešlo okvir petega odstavka 392. člena ZKP, saj svoje odločitve ni utemeljilo z drugačno presojo dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak z drugačno oceno dokazov. V nasprotju z načelom neposrednosti je dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, samo ocenilo drugače in posledično ugotovilo drugačno dejansko stanje v zvezi z mehanizmom nastanka poškodbe pri oškodovanki.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP posredovana obdolžencu ter njegovemu zagovorniku v odgovor, ki pa na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je obdolženega V. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, storjenega na škodo J. V. Višje sodišče je na pritožbeni seji senata pritožbi zagovornika obdolženega, ki je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugodilo in na podlagi določb petega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. V razlogih izpodbijane sodbe je med drugim navedlo, da je zagovornik obdolženega utemeljeno grajal pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje napačno ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke ter posledično sprejelo napačne dejanske ugotovitve. Samo drugače kot sodišče prve stopnje sledi zagovoru obdolženega glede mehanizma nastanka telesne poškodbe oškodovanke, ki ga je kot zelo verjetnega ocenil tudi izvedenec medicinske stroke ter zaključuje, da se obdolženec ni mogel zavedati svojega dejanja in ga hotel storiti, ko se mu je oškodovanka od zadaj obesila na ramena in se je polkrožno obrnil ter zamahnil z levico nazaj in pri tem zamahu odrinil oškodovanko, ki je bila na njegovem hrbtu. Kaznivo dejanje lahko telesne poškodbe po drugem, kot tudi po prvem odstavku 133. člena KZ se lahko stori le naklepno, in sicer s storitvijo ali opustitvijo; iz krivdne oblike malomarnosti, ki jo je po oceni sodišča druge stopnje mogoče očitati obdolžencu povzročena lahka telesna poškodba ne pomeni kaznivega dejanja.

7. Višje sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni bila potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, temveč je zadostovala zgolj ponovna presoja sicer pravilno ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje. Zato skladno z določbo petega odstavka 392. člena ZKP prvostopenjske sodbe ni razveljavilo, ampak jo je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca glede dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ (dejanje pod tč. I. izreka prvostopenjske sodbe) iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Iz navedenega izhaja, da višje sodišče sprejema dejstva tako kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, le da na podlagi njihove presoje ugotavlja drugačno dejansko stanje. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene dokazov, ki jih je neposredno izvedlo na glavni obravnavi (zaslišanje obdolženca, oškodovanke ter prič in izvedenca medicinske stroke) presodilo, da je obdolženemu dokazano, da je oškodovanko telesno poškodoval ter da je do poškodbe prišlo na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodišče druge stopnje pa, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ni izhajalo iz dejstev, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje. Ne da bi samo opravilo glavno obravnavo, in tudi v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti, je odločilna dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev, ugotovilo samo tako, da je dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo (zagovor obdolženca ter zaslišanje izvedenca medicinske stroke), na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, in tako ugotovilo drugačno dejansko stanje. S tem je prišlo do nasprotja med razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ki uvodoma navaja, da sprejema dejstva, ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v nasprotju s tem ta dejstva samo ugotavlja drugače ter je bil kot navaja vrhovna državna tožilka prekoračen okvir petega odstavka 392. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijane sodbe.

8. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Glede na naravo kršitve zakona, ki je obdolženemu v korist, se Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP omejuje zgolj na ugotovitev te kršitve, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo.