Jedro

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Za odločitev v korist tožene stranke pa bi morala biti izpolnjena oba pogoja. Le v primeru, če toženec ne da povoda za tožbo in če obenem pripozna tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške. Ta določba pomeni enega od posebnih primerov odločanja po načelu krivde. Toženec na splošno da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o stroških v 4. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 3.632,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in s sklepom odločilo: - da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavijo učinki pogodbe o odstopu terjatve z dne 1. 2. 2013 (1. točka izreka); - da mora tožena stranka v roku 15 dni v stečajno maso tožeče stranke vrniti terjatev do dolžnika - družbe G. d. d. - v stečaju, v skupni višini 645.185,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2011 dalje do plačila, skupaj z ločitvenimi pravicami za poplačilo navedene terjatve: na denarni terjatvi, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika družbe D. d. d. in na nepremičninah, v zemljiški knjigi vpisanih v korist dolžnika, navedenih v 2., 3., 4., 5. in 6. alineji 2. točke izreka te odločbe, tako, da izstavi listino, na podlagi katere bo možen prenos navedene terjatve in ločitvenih pravic na tožečo stranko, v nasprotnem primeru pa bo tako listino nadomestila ta sodba (2. točka izreka); - zavrnilo je ugovor tožene stranke z dne 24. 11. 2014 zoper sklep o zavarovanju XI Pg 4037/2014 z dne 21. 10. 2014 (3. točka izreka); - toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 11.147,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper 4. točko izreka navedene odločbe (izrek o stroških). Predlagala je, da sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu odločbo spremeni tako, da odloči, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške oziroma podredno, da odločbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob odločitvi o stroških postopka nepravilno oprlo svojo odločbo na prvi odstavek 154. člena ZPP, ki odločitev o pravdnih stroških utemeljuje na uspehu strank. Glede na to, da je bila v tej zadevi izdana sodba na podlagi pripoznave, je za ta primer relevantna določba 157. člena ZPP. Ta določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške. Ne glede na sklicevanje na napačno določbo zakona pa je po oceni pritožbenega sodišča odločitev o stroških postopka po temelju pravilna. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Za odločitev v korist tožene stranke pa bi morala biti izpolnjena oba pogoja. Le v primeru, če toženec ne da povoda za tožbo in če obenem pripozna tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške. Ta določba pomeni enega od posebnih primerov odločanja po načelu krivde. Toženec na splošno da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.

6. Tožena stranka navaja, da je v tem postopku predložila listino (aneks k pogodbi o odstopu terjatve z dne 1. 2. 2013), iz katere izhaja, da je bila pogodba o odstopu terjatve z dne 1. 2. 2013 (ki je predmet izpodbijanja) avtomatično razvezana in da ni več veljala že od umika tožbe oziroma od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka z dne 27. 2. 2014 v postopku pod opr. št. XI Pg 664/2013. Pogodba o odstopu terjatve z dne 1. 2. 2013 je bila tako razvezana že pred vložitvijo tožbe v tem postopku dne 17. 10. 2014. Zato toženka ne bi oporekala zahtevi tožeče stranke, da bi nanjo prenesla terjatev, ki je predmet 1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe, če bi prejela opomin pred tožbo.

7. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedenim pritožbenim izvajanjem. Tožeča stranka namreč pravilno opozarja, da je bila v konkretnem primeru situacija ravno obratna. Tožena stranka pred vložitvijo predmetne tožbe dokumentacije o obstoju cesijske pogodbe in aneksu k cesijski pogodbi ni predala stečajnemu upravitelju tožeče stranke, ampak je prijavila terjatev v stečajnem postopku pod opr. št. St 000, o tem pa ni nič obvestila stečajnega upravitelja. Stečajni upravitelj je bil o relevantnem dejanskem stanju obveščen s strani upnika X d. o. o. z elektronskim sporočilom z dne 17. 9. 2014, relevantno dokumentacijo pa je pridobil direktno od stečajne upraviteljice družbe G. d. d. v stečaju, kot je razvidno iz elektronskega sporočila z dne 22. 9. 2014. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču tožeče stranke, da je bilo glede na obstoj prekluzivnega roka za vložitev izpodbojne tožbe na podlagi ravnanj tožene stranke pred pravdo utemeljeno sklepati, da je za varstvo interesov tožeče stranke (stečajnega dolžnika) potrebna vložitev predmetne tožbe.

8. Tožeča stranka je tudi pravilno opozorila, da iz 9. posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku opr. št. St 000 z dne 22. 7. 2014 (enako tudi iz 12. posodobljenega končnega seznama) izhaja, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 1. 2. 2013 prenesla svoje terjatve do stečajnega dolžnika G. d. d. na toženo stranko in je upnik v navedenem stečajnem postopku od tedaj dalje tožena stranka in ne tožeča stranka. Po določilu prvega odstavka 67. člena ZFPPIPP se zato terjatev tožene stranke, ki jo je priznal upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je v skladu s 63. členom ZFPPIPP ni prerekal nihče od upnikov, šteje za priznano. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Tudi zato je bila vložitev tožbe zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika v tem postopku potrebna. Zato ni mogoče slediti izvajanjem pritožnice o avtomatični razvezi pogodbe o odstopu terjatve oziroma spremembi upnika v stečajnem postopku nad družbo G. d. d. v razmerju do stečajnega dolžnika, saj je upnik v navedenem stečajnem postopku še vedno tožena stranka.

9. Tožeča stranka pravilno opozarja, da naj bi bila tožena stranka po lastnih navedbah že vse od 27. 2. 2014 seznanjena, da naj ne bi bila več imetnik terjatve, pa je kljub temu dopustila, da je bila v posodobljenem končnem seznamu preizkušenih terjatev v stečajnem postopku St 000 navedena kot novi upnik in tega vse do izdaje izpodbijane sodbe ni sanirala. Po navedbah tožene stranke naj bi bila pogodba o odstopu terjatve razvezana še pred vložitvijo tožbe dne 17. 10. 2014, pa tega tožena stranka tožeči stranki ni sporočila, tega ni sporočila niti v stečajnem postopku opr. št. St 000. Tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni obvestila tožeče stranke niti o obstoju pogodbe o odstopu terjatve niti o izpolnitvi odložnega pogoja iz 4. člena aneksa oziroma o izdaji sklepa XI Pg 664/2013 niti o obstoju tega aneksa.

10. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka kot bivša direktorica tožeče stranke ni seznanila stečajnega upravitelja tožeče stranke s priznano terjatvijo v stečajnem postopku nad družbo G. d. d. v stečaju, ki se je kljub razvezi pogodbe o odstopu terjatve med pravdnima strankama tega postopka še vedno vodila kot terjatev, katere imetnica je tožena stranka. Tega ni storila, čeprav bi morala tudi po določilu 292. člena ZFPPIPP kot oseba, ki je opravljala funkcijo poslovodstva stečajnega dolžnika - tožeče stranke ob začetku stečajnega postopka upravitelju takoj izročiti vse listine, potrebne za prevzem premoženja stečajnega dolžnika. Glede na navedeno je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da bo za varstvo interesov tožeče stranke kot stečajnega dolžnika potrebna sodna intervencija. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da toženec ni dal povoda za tožbo.

11. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je nepravilna odločitev o višini priznanih stroškov tožeče stranke. Prvostopno sodišče se sklicuje na specificiran stroškovnik, kot izhaja iz uradnega zaznamka sodišča na list. št. 10 spisa, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da višine stroškov ni mogoče preizkusiti. Izračun je po oceni sodišča druge stopnje pravilen. Pač pa tožena stranka pravilno opozarja, da tožeča stranka sodne takse za tožbo ni plačala, ker je že v tožbi zaprosila za odlog plačila sodne takse. Zato ji teh stroškov ni mogoče priznati.

12. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.