Jedro

Za storitev kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ni treba, da bi bil namen vplivanja na pričo neposredno izražen z besedami, temveč je treba na ta namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera.

Izrek

I. Pritožba zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtožena M. S. je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 23256/2011 z dne 3. 11. 2012 je bila obtožena M. S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena obtožbe kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pritožbi višje državne tožilke je višje sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženko spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja in ji na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 286. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je vložila zagovornica obtoženke pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovnemu kot pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprosti.

3. Vrhovno sodišče je dne 2. 12. 2013 opravilo javno sejo v navzočnosti zagovornice, odvetnice K. M., medtem ko se pravilno vabljena obtoženka in vrhovni državni tožilec seje, ne da bi pojasnila razloge, nista udeležila. Seja je bila opravljena kljub nenavzočnosti navedenih skladno z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pritožbeno sodišče je M. S. spoznalo za krivo, da je z namenom, da bi v sodnem postopku vplivala na pričanje oškodovanke in priče E. K. v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njenega sina D. S., le tej grozila dne 1. 3. 2011, ko se je deklica vračala iz šole, z besedami: „Zakaj si povedala? Ne bi smela, vse se ti bo vrnilo. Jaz ti bom vse vrnila.“ Naslednjič pa dne 3. 3. 2011 okrog 14.10 ure z besedami: „Za vse kar se dogaja si ti kriva. Mojemu sinu se zaradi tebe slabo godi. Jaz bi na tvojem mestu ne hodila tako na lahko po Vipavi,“ in nato še: „Zakaj in kaj in komu si to vse povedala?“ Nakar ji je v naslednjih dneh v mesecu marcu še večkrat grozila s podobnimi besedami, vse to pa z namenom, da bi jo prestrašila tako, da bi spremenila svojo izpoved pred sodiščem v korist obdolženega D. S., pri čemer se je mladoletna E. K. njenih besed prestrašila in takoj v obeh primerih poklicala policijo ter dejanje naznanila. Pritožbeno sodišče je obsodilno sodbo sprejelo na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP, saj je presodilo, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, oziroma so pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, potrebna je le drugačna presoja teh dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Tako je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obtoženka izrekla inkriminirane besede v povezavi s kazenskim postopkom, v katerem se je D. S., obtoženkin sin, znašel zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja storjenega ravno na škodo E. K. Nadalje je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obtoženka po trenutku, ko je oškodovanka v preiskavi obremenila obtoženkinega sina, torej pred zaključkom postopka, vsaj trikrat pričakala takrat komaj petnajstletno oškodovanko, ko se je vračala iz šole in z inkriminiranimi besednimi (grožnjami) nakazovala na kazenski postopek zoper sina D. S., ki se je v kritičnem času nahajal v priporu. Nadalje je upoštevalo dejstvo, da je družinski prijatelj S. - I. J. še v istem mesecu izrecno zagrozil oškodovanki E. K., da ne sme pričati zoper D. S., ker jo bo sicer ubil (slednji je bil obsojen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1 na škodo E. K.). Prav tako je bilo ugotovljeno, da se je oškodovanka zaradi obtoženkinih besed počutila ogroženo, da jo je bilo strah, pa je povedala tudi pred sodiščem zaslišana policistka M. K. Za razliko od sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da so bile grožnje izrečene le zaradi maščevanja, oziroma so imele retributiven namen, ne pa namen vplivanja na priče, pa je pritožbeno sodišče tak namen ugotovilo. Po presoji pritožbenega sodišča tak zaključek izhaja iz že ugotovljenih dejstev, predvsem iz dejstva, da postopek, ki je tekel zoper obtoženkinega sina, še ni bil končan, da je nekaj dni po tem, ko je obtoženko v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem že obiskala policija, oškodovanki začel groziti obtoženkin družinski prijatelj I. J. in nenazadnje tudi iz dejstva, da je tak namen groženj razumela tudi oškodovanka, ki se je spraševala, ali naj sploh gre na sodišče. Na podlagi vsega navedenega je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in obtoženko spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja.

5. S takšnimi zaključki pa se ne strinja pritožnica, ki poudarja predvsem, da grožnje niso bile izrečene z namenom vplivanja na priče, temveč zgolj zaradi maščevanja, da je obtoženka prava neuka oseba in da tako ni in tudi ni mogla vedeti, da bo oškodovanka še kdaj v postopku zaslišana, da subjektivno prepričanje oškodovanke ne zadošča, da je bila oškodovanka v svoji izpovedbi tudi neverodostojna in da torej ne gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, temveč kvečjemu za kakšno drugo blažje dejanje.

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. I Kp 8/2011) navedlo, da je vloga Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje izrazito kontrolne narave, kar pomeni, da Vrhovno sodišče kontrolira metodo, s katero je nižje sodišče prišlo do svojih zaključkov in argumente, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Tako bo Vrhovno sodišče glede na svojo kontrolno funkcijo lahko podvomilo v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da nižje sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi ali da kakšnih pomembnih delov določenega dokaza sploh ni presojalo ter ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena.

7. V konkretnem primeru je bil obstoj vseh objektivnih odločilnih dejstev pravilno ugotovljen že pred sodiščem prve stopnje. Tem ugotovitvam je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Obe sodišči sta ocenili, da so bile grožnje resne, oziroma objektivno zmožne povzročiti občutek strahu in ogroženosti pri drugem, prav tako prepričljivo in logično pa je pritožbeno sodišče na podlagi vseh objektivno ugotovljenih dejstev sklepalo tudi o subjektivnem namenu vplivanja na priče. Jasno, prepričljivo in logično je navedlo na podlagi katerih objektivnih okoliščin je prišlo do takšnega zaključka in v presojo tega dejstva, v pritožbi izraženo nestrinjanje zagovornice, ne more vnesti nikakršnega dvoma. Nedvomno je bilo namreč ugotovljeno, da so se grožnje začele in ponavljale takoj potem, ko je oškodovanka podala izjavo pred preiskovalnim sodnikom; ko pa si obtoženka očitno zaradi intervencije policije ni več upala groziti oškodovanki, je to nadaljeval družinski prijatelj, iz groženj katerega pa ni bilo potrebno sklepati, da se nanašajo na pričanje, temveč je oškodovanki izrecno navedel, da ne sme pričati, ker jo bo sicer ubil. Za storitev tega kaznivega dejanja namreč, kot to pravilno ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, ni potrebno da bi bil namen vplivanja na pričo neposredno izražen z besedami, temveč je potrebno na ta namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera, kar je pritožbeno sodišče v konkretni kazenski zadevi storilo in svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Glede navedb zagovornice v pritožbi, da obtoženka in oškodovanka nista mogli vedeti, da bo oškodovanka še zaslišana v postopku zoper njenega sina, pa je potrebno poleg že navedenega pojasniti še, da je oškodovanka sama navedla, da se je spraševala, ali naj gre sploh še pričat na sodišče, kar kaže, da se je še kako dobro zavedala, da bo to morala storiti. Glede presoje verodostojnosti njene izpovedbe, pa sta jo kot verodostojno označili tako sodišče prve kakor tudi sodišče druge stopnje in z opozarjanjem na nebistvena nasprotja pritožnica v to oceno nižjih sodišč ne more vnesti dvoma.

8. Pritožnica sicer uveljavlja še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar te kršitve v nadaljevanju pritožbe ne obrazloži, temveč z navedbami, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje „votla, v svojih stališčih neprepričljiva in intelektualno površno utemeljena“, izraža le svoje nestrinjanje s presojo dejanskih okoliščin. Isto velja tudi za trditev, da sodišče ni obrazložilo posebnega obarvanega naklepa pri obtoženki, saj je ravno zaradi sklepanja o obstoju namena vplivanja na priče z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženko za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja, oziroma sodba vsebuje vse razloge o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja. Na očitke zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je Vrhovno sodišče že odgovorilo.

9. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, ter da niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve procesnega zakona. Ob preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena ZKP Vrhovno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10. Ker pritožba, vložena zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (368. člen ZKP), je Vrhovno sodišče preizkusilo tudi to odločbo in presodilo, da je ob upoštevanju vseh ugotovljenih olajševalnih okoliščin pritožbeno sodišče izreklo primerno kazensko sankcijo z ustrezno določeno kaznijo.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih členov 98. v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.