Jedro

Tretji odstavek 41. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih ne vzpostavlja finančnega jamstva sui generis, temveč gre za poroštvo, ki je lahko oblikovano v skladu s splošno zakonsko ureditvijo OZ. Po določbah tega zakona (XXIX. poglavje) je poroštvo oblika utrditve dolžnikove obveznosti do upnika, in sicer je to oblika osebnega zavarovanja, ki nastane s poroštveno pogodbo med upnikom in porokom, s katero se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino (prvi odstavek 1016. člena OZ). Pri čemer je, kar izhaja tudi iz nadaljnje ureditve poroštva v XXIX. poglavju OZ, temeljna značilnost poroštva akcesornost porokove zaveze, gre namreč za zavezo k izpolnitvi tuje obveznosti in s tem zavarovanje pred rizikom insolventnosti glavnega dolžnika. Glede na opisano ureditev iz OZ dolžnik ne more biti porok za svojo lastno obveznost, saj v tem primeru že pojmovno ni mogoče govoriti o dodatni utrditvi dolžnikove obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je z uvodoma navedeno odločbo (v nadaljevanju prvostopenjska ali izpodbijana odločba) v delu, ki ga izpodbija tožnica, to je pod II. točko izreka zavrnila tožničino zahtevo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča za nenevarne odpadke Izola, pod III. točko izreka pa je zavrnila tožničino zahtevo za zaprtje dela odlagališča za nenevarne odpadke Izola in za predvideno sanacijo odlagalnih polj s površino 3.018 m2. 2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na II. točko izreka, izhaja, da je bilo tožnici 31. 12. 2004 izdano okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov Izola (v nadaljevanju odlagališče), 30. 10. 2007 pa odločba o spremembi in podaljšanju omenjenega dovoljenja do 15. 7. 2009. Prvostopenjski organ je 15. 4. 2008 prejel zahtevo tožnice za dopolnitev okoljevarstvenega dovoljenja za razširitev odlaganja odpadkov z novo klasifikacijsko številko in dodatnimi količinami odpadkov za odstranjevanje po postopku D1. Dne 19. 12. 2008 pa je tožnica poslala zahtevo za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča in jo 15. 7. 2009 še dopolnila.

3. Po sklicevanju na določbe Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) prvostopenjski organ pojasni, da je 30. 7. 2011 pričela veljati Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 61/11, v nadaljevanju Uredba), ki je nadomestila prejšnjo Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06 in naslednji). Po prvem odstavku 62. člena Uredbe se upravljavcu odlagališča, ki je v skladu s 23. členom Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 53/09) do 15. julija 2009 vložil vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, izda okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča po tej uredbi za obdobje 5 let, pri čemer je odpadke dovoljeno odlagati najdlje do 31. decembra 2015, če so izpolnjeni v nadaljevanju tega odstavka navedeni pogoji, med drugim, da je bilo za odlaganje odpadkov upravljavcu tega odlagališča že izdano okoljevarstveno dovoljenje pred 15. julijem 2009 in da je priloženo finančno jamstvo v skladu s Prilogo 9 te Uredbe. Upravljavec odlagališča lahko da finančno jamstvo v obliki bančne garancije, zavarovalne police ali namenskega depozita (drugi odstavek 41. člena Uredbe). Če je odlagališče javna infrastruktura v lasti občine, je finančno jamstvo lahko tudi v obliki poroštvene izjave njenega upravljavca, kadar je v izključni lasti občine, ali pristojnega organa občine, v skladu z zakonom, ki ureja financiranje občin (tretji odstavek 41. člena Uredbe).

4. Tožnica je kot upravljavec odlagališča glede finančnega jamstva predložila kopijo Poroštvene izjave upravljavca odlagališča Javno podjetje Komunala Izola z dne 11. 12. 2012 (v nadaljevanju poroštvena izjava). Priložila je sklep Občinskega sveta Občine Izola, št. 410-267/2012 z dne 29. 11. 2012, ter Odlok o spremembah Odloka o proračunu Občine Izola za leto 2012 (Uradne objave Občine Izola, št. 22 z dne 6. 12. 2012), s katerim se v 17. členu omenjenega odloka doda drugi odstavek, ki se glasi: "V letu 2012 lahko javna podjetja, katerih ustanoviteljica je Občina Izola, izdajajo poroštva samo s soglasjem Občinskega sveta Občine Izola in pod pogojem, da zagotovijo sredstva za pokrivanje iz neproračunskih virov". Po mnenju prvostopenjskega organa predložena poroštvena izjava ne predstavlja oblike finančnega jamstva po tretjem odstavku 41. člena Uredbe, saj je ta oblika mogoča le, če upravljavec odlagališča ni ista oseba kot upravljavec javne infrastrukture v lasti občine, ker je le tako zadoščeno pogojem za poroštvo, kot ga ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Poleg tega je tekst poroštvene izjave neustrezen; na drugi strani se namreč sklicuje na okoljevarstveno soglasje, pri čemer tožnica ni vložila nobenega zahtevka za takšno soglasje, zato poroštvena izjava ne bo nikoli stopila v veljavo. Dana poroštvena izjava oziroma poroštvo pa tudi ni skladna z določili 10e. in 10g. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1), kot to zahteva tretji odstavek 41. člena Uredbe. Tožnica tako ni izpolnila pogoja iz 4. alineje prvega odstavka 62. člena Uredbe, zato je prvostopenjski organ sprejel odločitev iz II. točke izreka odločbe.

5. Iz obrazložitve točke III. izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da po četrtem odstavku 51. člena Uredbe pristojni organ odloči o zaprtju odlagališča ali njegovega dela, ko ugotovi, da so izpolnjene vse predpisane zahteve v zvezi z zapiranjem odlagališča, med katerimi je v drugem odstavku tega člena določeno tudi, da mora upravljavec odlagališča predložiti ustrezno finančno jamstvo. Ker je tožnica kot takšno jamstvo tudi za zaprtje dela odlagališča predložila zgoraj obravnavano poroštveno izjavo, ki ni skladna z določbami 41. člena Uredbe, je prvostopenjski organ tudi to njeno zahtevo zavrnil. 6. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo tožničino pritožbo zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe zavrnil, s tem, da je v II. točki izreka besedo "podaljšanje" nadomestil z besedo "pridobitev".

7. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija II. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter prvostopenjsko odločbo v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožnici izda okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča in da se ugodi njeni zahtevi za zaprtje dela odlagališča in predvideno sanacijo odlagalnih polj s površino 3.018 m2, oziroma podrejeno, da sodišče prvostopenjsko odločbo v II. in III. točki izreka odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi, da sodišče toženki naloži, da tožnici povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V tožbi tožnica poudarja, da je predložila ustrezno finančno jamstvo v skladu z Uredbo, zavrnitev njenih zahtev pa temelji na napačnem razumevanju tretjega odstavka 41. člena Uredbe. Ko se upravni organ sklicuje na neskladnost poroštvene izjave z institutom poroštva, kot ga določa OZ, ne upošteva specifike primera in zato nepravilno uporabi materialni predpis. Tožnica meni, da je njena poroštvena izjava skladna z 10g. členom ZFO-1, saj je kot pravna oseba, katere ustanoviteljica je občina in v kateri ima občina prevladujoč vpliv, tudi upravljavec javne infrastrukture v lasti občine, za izdajo poroštva je pridobila soglasje Občinskega sveta Občine Izola ter ima zagotovljena sredstva za servisiranje dolga iz neproračunskih virov, kot je smetarina. V nobeni zakonski določbi ni predpisano, da izdajatelj poroštva (upravljavec javne infrastrukture) ne sme biti ista oseba kot upravljavec odlagališča. V opisanem primeru gre za sui generis poroštvo, ki temelji na razlikovanju virov črpanja sredstev za servisiranje dolga (dolžnik bo finančna sredstva za pokritje dolga zagotavljal kot posredni proračunski uporabnik, porok pa iz neproračunskih virov, kot je smetarina). Pri tem se tožnica sklicuje na pravno mnenje Gospodarske zbornice Slovenije z dne 26. 11. 2012, ki zavrača stališča iz dopisa Ministrstva za finance z dne 15. 10. 2012, ter opozarja, da je ob upoštevanju, da sta v Republiki Sloveniji upravljavec javne infrastrukture v lasti občine in upravljavec odlagališča praviloma ista oseba, argumentacija prvostopenjskega organa nelogična.

9. Tožnica navaja, da je v poroštveni izjavi res uporabila besedno zvezo "okoljevarstveno soglasje" namesto "okoljevarstveno dovoljenje", pri čemer gre za očitno pomoto oziroma lapsus, kar izhaja iz ostalega teksta. Če je prvostopenjski organ štel, da je zaradi tega listina oziroma vloga nepopolna, bi moral tožnico pozvati k njeni dopolnitvi. Nepravilno je stališče, da pravne osebe iz 10g. člena ZFO-1 ne morejo izdati poroštvene izjave za izvedbo ukrepov varstva okolja, ker da ne gre za obveznosti iz naslova zadolževanja. Obseg izdanih poroštev je bil določen že z Odlokom o proračunu Občine Izola za leto 2012. Tako je izpolnjen tudi pogoj iz četrtega odstavka 10g. člena ZFO-1, ki izrecno ne določa, da mora odlok, s katerim se sprejme občinski proračun, vsebovati podatke o denarnem znesku dopuščenega poroštva. Tožnica meni, da je upravni organ neupravičeno odlašal z odločitvijo o njeni vlogi, zaradi česar so se v primerjavi s pravno ureditvijo ob vložitvi zahteve pogoji glede finančnega jamstva zaostrili; pred začetkom veljave Uredbe bi ji bilo namreč zagotovo brez zapletov podaljšano oziroma izdano okoljevarstveno dovoljenje ter izdano dovoljenje za zaprtje dela odlagališča. 10. Toženka odgovora na tožbo ni podala.

11. To sodišče je v zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo, št. III U 363/2013-7 z dne 24. 1. 2014, tožbo zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da prvostopenjski organ nima prav, kolikor utemeljuje, da tretji odstavek 41. člena Uredbe ni skladen z zakonom. Kot nepravilno je zavrnilo tudi stališče, da je izdaja poroštva po ZFO-1 dopustna le za obveznosti iz naslova zadolževanja in da zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Ne glede na to je sodišče zaključilo, da pogoji za ugoditev zahtevam iz II. in III. točke izreka prvostopenjske odločbe niso bili podani, saj poroštvena izjava, ki jo je predložila tožnica za izpolnitev predpisane zahteve iz 62. oziroma 51. člena v povezavi z 41. členom Uredbe, ne izpolnjuje vseh zahtevanih elementov iz ZFO-1, ker obseg zadolževanja in obseg izdanih poroštev ni bil določen z odlokom, s katerim se sprejme občinski proračun (četrti odstavek 10g. člena ZFO-1). Te pomanjkljivosti ne more odpraviti niti sklep Občinskega sveta Občine Izola, ki izdaja soglasje tožnici za izdajo poroštva v višini 571.070,00 EUR, ker ta vrednost nima podlage v določbah Odloka o proračunu Občine Izola za leto 2012 in njegovi spremembi.

12. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom, št. X Ips 116/2014 z dne 10. 12. 2015, ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

13. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da sodišče prve stopnje odločitve ne bi smelo opreti na presojo na podlagi določb ZFO-1, ki presega presojo veljavnega nastanka poroštvene izjave. Pogoje za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja urejajo predpisi s področja varstva okolja, to je ZVO-1 in na njegovi podlagi izdana Uredba. Na tej pravni podlagi je po 4. alineji prvega odstavka 62. člena oziroma 5. alineji drugega odstavka 51. člena Uredbe zahtevana predložitev ustreznega finančnega jamstva za izvedbo ukrepov varstva okolja. Opredelitev finančnega jamstva je vsebovana v 41. členu Uredbe, ki med drugim v tretjem odstavku določa finančno jamstvo v obliki poroštvene izjave upravljavca odlagališča, kadar je v izključni lasti občine, ali pristojnega organa občine, v skladu z zakonom, ki ureja financiranje občin. To sklicevanje Uredbe na ZFO-1 je namenjeno le formalni opredelitvi pristojnih organov, ki lahko poroštveno izjavo veljavno podajo, kot to določata 10e. člen ZFO-1 za poroštva občin oziroma 10g. člen tega zakona za poroštva javnih podjetij. Veljavnost takega poroštva javnega podjetja pa niti po določbah ZFO-1 niti po splošnih pravilih OZ ni odvisna od skladnosti poroštvene izjave s proračunskimi akti občine.

14. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da mora upravni organ pri odločanju o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja ugotoviti, ali je na podlagi predložene poroštvene izjave dokazan obstoj ustreznega finančnega jamstva. Obstoj le-tega je v obravnavani zadevi odvisen od vprašanja, ali je poroštveno razmerje veljavno nastalo z ustreznim ravnanjem pooblaščenih organov občine oziroma upravljavca odlagališča ter ali je obstajalo v trenutku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Toženka zato v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ni bila pristojna presojati, ali je poroštvo tožnice skladno z ZFO-1 glede vprašanja ustrezne opredelitve obsega zadolževanja in poroštev občine v občinskem proračunu. Posledično je nepravilno stališče, da je zavrnitev izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ustrezno oprla na ZFO-1 (10g. člen), saj ta člen v delu, ki ureja vsebino odloka o občinskem proračunu, ni materialnopravna podlaga za odločanje v tej upravni zadevi. Zaradi opisane nepravilne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje ni izreklo o vseh vidikih podanega finančnega jamstva. Vrhovno sodišče je navedlo, da bo moralo to sodišče ob ponovni presoji zadeve izhajati iz pravne podlage 41. člena Uredbe, ki ne vzpostavlja finančnega jamstva sui generis, kot zmotno meni tožnica, temveč gre za poroštvo, ki je lahko oblikovano v skladu s splošno zakonsko ureditvijo OZ. Ker je nastanek oziroma obstoj veljavnega finančnega jamstva (poroštva) vprašanje presoje dejanskega stanja, se bo o tem moralo izreči sodišče prve stopnje, tudi ob morebitni ponovni presoji skladnosti tretjega odstavka 41. člena Uredbe z zakonom.

15. V novem sojenju je sodišče dne 5. 1. 2017 opravilo javno glavno obravnavo. Toženka se je ni udeležila, tožnica pa je vztrajala pri tožbi in stališču, da je predložila ustrezno finančno jamstvo. V zvezi s tem je predložila popravek poroštvene izjave, s katerim ugotavlja, da v petem odstavku izjave zmotno navedeno "soglasje" dejansko pomeni "dovoljenje". Sodišče je na obravnavi vpogledalo predložene upravne spise zadeve (med temi so tudi vse listine, ki jih je tožnica v tožbi navedla kot predlagane dokaze) in predloženi popravek poroštvene izjave. Dokazni predlog za zaslišanje svojega direktorja je tožnica umaknila. Predložila je stroškovnik, s katerim je priglasila stroške, katerih povračilo s tožbo zahteva od toženke.

16. V soglasju s tožnico je nato sodišče izven glavne obravnave pridobilo in vpogledalo še manjkajoče dele upravnih spisov (pri toženki oziroma organu prve stopnje vodene pod št. 35468-10/2008 in 35467-21/2011), obravnavanju katerih se je tožnica odpovedala.

K I. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o zavrnitvi zahtev tožnice iz II. in III. točke izreka prvostopenjske odločbe, pri čemer je konkretno sporno, ali je tožnica, ki je upravljavec odlagališča, zadostila zahtevi za predložitev ustreznega finančnega jamstva za izvedbo ukrepov varstva okolja. Ta zahteva izhaja iz določb Uredbe, kot so glede na datum izdaje prvostopenjske odločbe (28. 2. 2013) relevantne za odločitev v zadevi, in sicer 4. alineje prvega odstavka 62. člena oziroma 5. alineje drugega odstavka 51. člena. Navedeno finančno jamstvo je vzpostavljeno v javnem interesu, ki ga je, kot je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, treba ustrezno zavarovati zato, da se zagotovi varstvo okolja v primeru obratovanj oziroma zapiranj odlagališč. Pogoj zagotovitve ustreznega finančnega jamstva oziroma dolžnost države, da sprejme ustrezne ukrepe v tem pogledu, ima podlago v predpisih prava EU, ki so razvidni iz 1. člena Uredbe (glej člena 7/I/(i) in 8(a)(iv) Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih).

19. Opredelitev finančnega jamstva vsebuje 41. člen Uredbe. V skladu s prvim odstavkom tega člena mora upravljavec odlagališča za nevarne ali nenevarne odpadke zagotavljati finančno jamstvo za izvedbo ukrepov varstva okolja, določenih v okoljevarstvenem dovoljenju, za ves čas med obratovanjem, zapiranjem in po zaprtju odlagališča. Upravljavec odlagališča lahko da finančno jamstvo v obliki bančne garancije, zavarovalne police ali namenskega depozita (drugi odstavek 41. člena Uredbe). Da tožnica ni zagotovila nobene od navedenih oblik finančnega jamstva, v zadevi ni sporno. Pač pa tožnica meni, da je zahtevo po predložitvi ustreznega finančnega jamstva izpolnila s poroštveno izjavo z dne 11. 12. 2012 in sklepom Občinskega sveta Občine Izola z dne 29. 11. 2012, v zvezi z Odlokom o spremembah Odloka o proračunu Občine Izola za leto 2012. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 41. člena Uredbe, po katerem je, če je odlagališče javna infrastruktura v lasti občine, finančno jamstvo lahko tudi v obliki poroštvene izjave njenega upravljavca, kadar je v izključni lasti občine, ali pristojnega organa občine, v skladu z zakonom, ki ureja financiranje občin.

20. Iz predložene poroštvene izjave z dne 11. 12. 2012 izhaja, da je izjavo podala tožnica (zanjo zakoniti zastopnik, direktor A. A.) kot upravljavec odlagališča, ki je javna infrastruktura v lasti Občine Izola, tožnica pa je družba v izključni lasti te Občine. S to poroštveno izjavo upravljavec odlagališča jamči upravičencu, da bodo izpolnjene vse obveznosti iz Uredbe v zvezi z izvedbo ukrepov varstva okolja med obratovanjem, v času zapiranja po prenehanju obratovanja in po zaprtju odlagališča. Za izpolnitev teh obveznosti jamči v takem znesku in za tako obdobje, kakor je določeno v okoljevarstvenem dovoljenju na podlagi meril iz Priloge 9, ki je sestavni del Uredbe. Upravičenec do sredstev finančnega jamstva je Republika Slovenija oziroma zanjo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. V nadaljevanju izjave je navedeno, da se upravljavec odlagališča s to poroštveno izjavo nepreklicno in brezpogojno obvezuje, da bo upravičencu na njegov prvi pisni poziv: - v primeru, da upravljavec odlagališča ni predložil novega letnega finančnega jamstva 30 dni pred iztekom ročnosti že predloženega finančnega jamstva, - v primeru prenehanja upravljavca odlagališča, če ta ne izvede predpisanih ukrepov, ali - v primeru izvršitve odločbe inšpektorja, pristojnega za varstvo okolja, kadar se ta izvršuje po tretji osebi; plačal znesek, kakor je določeno z okoljevarstvenim soglasjem. To poroštvo stopi v veljavo 31. 12. 2012 in velja 12 mesecev. Obveznosti upravljavca odlagališča po tej poroštveni izjavi prenehajo, če upravljavec ne prejme pravilnega pisnega poziva za izplačilo po tej poroštveni izjavi najkasneje do vključno 31. 12. 2013, če ta dan ni delovni dan, pa predhodni delovni dan, do 15. ure. Pred navedenim dnem to poroštvo preneha veljati samo pod pogojem, da upravljavec odlagališča prejme izvirnik te poroštvene izjave, skupaj z izjavo upravičenca, da se odpoveduje svojim zahtevkom po tem poroštvu. Šteje se, da je pisni poziv za unovčenje te garancije pravilen, če je dostavljen upravljavcu odlagališča v originalu na način in na naslov, določen v izjavi. Dodano je, da za poroštveno izjavo veljajo določila 1013. člena OZ in druga določila XXIX. poglavja OZ.

21. Iz kopije pisnega odpravka sklepa, št. 410-267/2012 z dne 29. 11. 2012, ki ga je podpisal župan mag. B. B., pa je razvidno, da je Občinski svet Občine Izola na 16. redni seji dne 29. 11. 2012 sprejel sklep z naslednjo vsebino: (1.) Občinski svet Občine Izola se je seznanil s problematiko izdaje potrebnega finančnega jamstva zaradi obratovanja deponije nenevarnih odpadkov v Izoli. (2.) Soglasje k poroštveni izjavi JP Komunala Izola, d.o.o., na katero je pozitivno mnenje dal tudi nadzorni svet JP Komunala Izola, d.o.o., na seji dne 14. 11. 2012, se daje pod naslednjimi pogoji iz 10g. člena ZFO-1: JP Komunala Izola, d.o.o. mora zagotoviti sredstva za servisiranje dolga - finančno jamstvo iz neproračunskih virov; izdano soglasje se ne šteje v največji obseg možnega zadolževanja občine; poroštvo je nično, če določa zavarovanje s stvarnim premoženjem, ki je namenjeno izvajanju gospodarske javne službe. (3.) Občinski svet Občine Izola izdaja soglasje Javnemu podjetju Komunala Izola, d.o.o. za izdajo poroštva v višini 571.070,00 EUR.

22. Kot je navedlo Vrhovno sodišče, tretji odstavek 41. člena Uredbe ne vzpostavlja finančnega jamstva sui generis, temveč gre za poroštvo, ki je lahko oblikovano v skladu s splošno zakonsko ureditvijo OZ. Po določbah tega zakona (XXIX. poglavje) je poroštvo oblika utrditve dolžnikove obveznosti do upnika, in sicer je to oblika osebnega zavarovanja, ki nastane s poroštveno pogodbo med upnikom in porokom, s katero se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino (prvi odstavek 1016. člena OZ). Pri čemer je, kar izhaja tudi iz nadaljnje ureditve poroštva v XXIX. poglavju OZ, temeljna značilnost poroštva akcesornost porokove zaveze, gre namreč za zavezo k izpolnitvi tuje obveznosti in s tem zavarovanje pred rizikom insolventnosti glavnega dolžnika. Glede na opisano ureditev iz OZ dolžnik ne more biti porok za svojo lastno obveznost, saj v tem primeru že pojmovno ni mogoče govoriti o dodatni utrditvi dolžnikove obveznosti. Kolikor Uredba v tretjem odstavku 41. člena predvideva, da izjavo o poroštvu poda upravljavec odlagališča kot bodoči imetnik okoljevarstvenega dovoljenja in s tem sam nosilec obveznosti iz naslova ukrepov varstva okolja, povezanih z obratovanjem oziroma zapiranjem odlagališča, torej kot porok za svoje lastne obveznosti, je podzakonski predpis v nasprotju z zakonsko ureditvijo iz OZ. V skladu s 125. členom Ustave je sodišče pri odločanju vezano na Ustavo in zakon in ima tako, za razliko od upravnega organa, podlago, da odkloni uporabo z zakonom neskladne podzakonske ureditve. Na tej podlagi je zaključilo, da s svojo izjavo o poroštvu, ki po vsebini to ni že zato, ker tožnica sama daje poroštvo za svoje lastne obveznosti, tožnica zahtevi za predložitev ustreznega finančnega jamstva ne more zadostiti oziroma ni zadostila. Že iz tega razloga popravek poroštvene izjave (tudi sicer datiran z dnem 4. 1. 2017 in predložen šele v ponovnem sojenju), s katerim direktor tožnice ugotavlja, da v petem odstavku izjave zmotno navedeno "soglasje" dejansko pomeni "dovoljenje", na odločitev ne more vplivati.

23. Z zakonsko ureditvijo iz OZ pa ni neskladna določba tretjega odstavka 41. člena Uredbe v delu, v katerem je predvideno finančno jamstvo v obliki poroštvene izjave pristojnega organa občine v skladu z zakonom, ki ureja financiranje občin. Po drugem odstavku 10e. člena ZFO-1 lahko poroštvene pogodbe v imenu občine sklepa župan. Ta je sicer podpisan pod sklep Občinskega sveta Občine Izola z dne 29. 11. 2012, pri čemer pa je iz vsebine tega sklepa povsem jasno razvidno, da se z njim Občina Izola nikakor ne zavezuje, da bo izpolnila tožničine obveznosti iz naslova ukrepov varstva okolja zaradi obratovanja oziroma zapiranja odlagališča, če tožnica tega ne bi storila. Nasprotno, iz sklepa jasno izhaja, da mora tožnica sama zagotoviti sredstva za servisiranje dolga - finančno jamstvo iz neproračunskih virov ter da se izdano soglasje ne šteje v največji obseg možnega zadolževanja občine. Glede na navedeno ne gre za poroštvo Občine Izola v smislu določb OZ, obenem pa po presoji sodišča tudi ne za ustrezno finančno jamstvo za izvedbo ukrepov varstva okolja, povezanih z obratovanjem ter zapiranjem oziroma zaprtjem (dela) odlagališča. 24. Pravo razlaga oziroma za konkreten primer uporabi sodišče. Materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo v obravnavani zadevi, so pojasnjena v tej obrazložitvi, s čimer sodišče obenem zavrača sklicevanje tožnice na pravno mnenje Gospodarske zbornice z dne 26. 11. 2012, pa tudi Ministrstva za finance z dne 15. 10. 2012. Tožnica, ki je bila že v upravnem postopku pozvana, da predloži drugo obliko finančnega jamstva, ni konkretno zase izkazala, da tega nikakor ne bi mogla storiti. Presoja, ali je predpisana ureditev (bolj ali manj) primerna, pa ni vprašanje, v katerega bi se lahko spuščalo sodišče. 25. Ob neizpolnjenem pogoju predložitve ustreznega finančnega jamstva, ugotavljanje nadaljnjih kumulativno določenih pogojev za odločitev ni (bilo) potrebno. Navedbe tožnice, da je zaradi dolgotrajnosti zadevnega upravnega postopka prišla v slabši položaj, je sodišče obrazloženo zavrnilo že v prvi sodbi. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica večkrat pozvana k dopolnitvi oziroma uskladitvi podatkov v vlogi, in šele ko je bila vloga popolna, je upravni organ lahko odločil. V obdobju od vloge do odločitve je bila leta 2011 res sprejeta nova Uredba, ki pa po oceni sodišča v delu, ki se nanaša na zahtevo po predložitvi finančnega jamstva, ni zaostrila pogojev zanj, saj so v tretjem odstavku 45. člena prej veljavne Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih vsebinsko enake določbe oziroma zahteve glede zagotovitve finančnega jamstva kot v določbah Uredbe.

26. Po navedenem je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba v izpodbijanem delu (II. in III. izreka) pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

27. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tako določa četrti odstavek 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi torej tožnica ni upravičena do priglašenih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje (za tožbo, glavno obravnavo in s tem povezanih akcesornih stroškov). Ker je upravičenost do povračila stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, vezana na končni uspeh v postopku (prim. 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnica ni upravičena niti do povračila z revizijo povezanih stroškov. Povedano velja tudi za sodne takse. Odločitev o povračilu stroškov upravnega postopka (pritožba, upravna taksa...) je stvar upravnega postopka, v njem sprejete stroškovne odločitve (IV. točka izreka prvostopenjske odločbe in 3. točka izreka drugostopenjske odločbe) pa tožnica v upravnem sporu ni izpodbijala.