Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki; s pogodbo prevzeto obveznost je dolžna ena pogodbena stranka izpolniti drugi pogodbeni stranki. Če dolžnik ne izpolni pogodbene obveznosti osebi, ki jo določa pogodba med njim in upnikom, je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. odst. ter stroškovni del izreka prvostopne odločbe) spremeni tako, da se glasi: Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig 56/95 z dne ... in opr. št. I Ig ... z dne ... ostaneta v veljavi v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: 1. Znesek 4.180.105,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 24.495,00 SIT od 20.01.1992 dalje do plačila 32.088,45 SIT od 19.02.1992 dalje do plačila 32.088,45 SIT od 16.03.1992 dalje do plačila 42.789,90 SIT od 15.04.1992 dalje do plačila 46.876,30 SIT od 15.05.1992 dalje do plačila 46.876,30 SIT od 15.06.1992 dalje do plačila 46.876,30 SIT od 25.08.1992 dalje do plačila 46.864,20 SIT od 24.09.1992 dalje do plačila 46.864,20 SIT od 16.10.1992 dalje do plačila 46.864,20 SIT od 24.11.1992 dalje do plačila 46.864,20 SIT od 23.12.1992 dalje do plačila 49.077,40 SIT od 20.01.1993 dalje do plačila 49.077,40 SIT od 19.02.1993 dalje do plačila 68.871,00 SIT od 31.03.1993 dalje do plačila 83.760,50 SIT od 22.04.1993 dalje do plačila 98.334,80 SIT od 11.05.1993 dalje do plačila 100.989,60 SIT od 24.06.1993 dalje do plačila 92.591,10 SIT od 16.07.1993 dalje do plačila 96.816,80 SIT od 23.08.1993 dalje do plačila 76.241,00 SIT od 27.09.1993 dalje do plačila 144.148,27 SIT od 07.10.1993 dalje do plačila 213.404,60 SIT od 12.11.1993 dalje do plačila 237.367,80 SIT od 10.12.1993 dalje do plačila 216.788,40 SIT od 12.01.1994 dalje do plačila 237.334,30 SIT od 21.02.1994 dalje do plačila 250.462,50 SIT od 14.03.1994 dalje do plačila 257.059,20 SIT od 20.04.1994 dalje do plačila 251.090,00 SIT od 16.05.1994 dalje do plačila 279.480,90 SIT od 16.06.1994 dalje do plačila 247.713,20 SIT od 18.07.1994 dalje do plačila 240.665,90 SIT od 09.09.1994 dalje do plačila 244.692,00 SIT od 22.09.1994 dalje do plačila 207.270,50 SIT od 12.10.1994 dalje do plačila in 2. Znesek 514.803,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1995 dalje do plačila, vse v 8 dneh ter v 3. točki izreka.

Zahtevek tožene stranke na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti njene pritožbene stroške, odmerjene v višini 264.271,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, citirana v izreku te odločbe, v 1. in 3. točki izreka zato, ker je tožbena zahtevka tožeče stranke, razvidna prav tako iz izreka te odločbe, v celoti zavrnilo. Tožečo stranko je zaradi take sodbe (in še v zvezi s popravnim sklepom, opr. št. I Pg ... z dne ...) obsodilo na povrnitev nadaljnih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 90.653,00 SIT.

Zoper tako sodbo se je pravočasno, dne 14.7.1999 pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki, dne 26.7.1999 pa vložila še dopolnitev pritožbe s prilogo (A52). Dopolnitev pritožbe ni upoštevna, ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka (glej 2. točko 500. čl. v zvezi s 1. odst. 348. čl. ZPP/77).

Pritožnica je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 353. čl. ZPP/77 in predlagala, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, podrejeno pa, da se napadena sodba spremeni. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odogovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, ker zanju ta nima podlage v pogodbi z dne 10.6.1991 (A6), po katere 5. čl. izhaja obveznost tožene stranke, da poravnava obratovalne stroške (najemnino, energijo in vodo) drugemu, ne pa tožeči stranki, s čemer je ta druga oseba (I. Kranj, Ljubljanska xx) po pogodbi z dne 18.6.1991 (A7) soglašala. Nadalje jo je zavrnilo tudi zato, ker je po pogodbi z dne 1.7.1993 med I. Kranj, Ljubljanska xx in tožečo stranko (A28) tožeča stranka terjatev do tožene stranke (in ostalih uporabnikov) iz naslova najemnine po pogodbi z njimi z dne 10.6.1991 (A6) do 15.9.1993 le-tej odstopila namesto plačila, zaradi česar je odstopljena terjatev (tudi do tožene stranke) ugasnila po določbi 1. odst. 444 čl. ZOR. Nato pa je svojo odločitev prvostopno sodišče oprlo še na dogovor med tožečo stranko in I. Kranj z dne 27.12.1994 (A16), po katerem se je dolg tožeče stranke iz naslova najemnine iz stroškov spremenil v posojilno razmerje. Tožeči stranki je odreklo tudi podlago tožbenih zahtevkov v 210. čl. ZOR, saj je s plačili I. Kranj le izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Pritožnica utemeljeno izpodbija takšno ugotovitev dejanskega stanja, sprejeto na podlagi ocene dokaznih listin in v posledici uporabo materialnega prava. Res je tudi podano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da tožeča stranka do tožene stranke terjatve nima, nato pa, da je ta zaradi cesije ugasnila. Vendar pa to nasprotje ne pomeni, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti (primerjaj 13. točko 2. odst. 354. čl. ZPP), pač pa sodijo navedene ugotovitve v sklop ostalih, po mnenju pritožbenega sodišča, materialnopravno zgrešenih razlogov.

Pravilna je pritožbena trditev, da je pravna podlaga za tožbena zahtevka podana v pogodbenem razmerju med pravdnima strankama, med katerima pogodba tudi učinkuje (glej 1. odst. 148. čl. ZOR). Zato ni potrebno iskati podlage za tožbena zahtevka, kot trdi pritožba, v institutih o spremembi dolžnika, kamor sodi tudi prevzem izpolnitve po 453. čl. ZOR. Taka pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Po pogodbi o izvajanju dejavnosti prehrane, ki sta jo dne 10.06.1991 sklenili tožeča stranka in (poleg še ostalih pogodbenih strank) tožena stranka, prva kot izvajalec dejavnosti v prostorih in z opremo last I. Kranj, Ljubljanska xx, druga pa kot uporabnik teh storitev, je obveznost kritja obratovalnih stroškov (najemnine, energije, vode) pogodbena obveznost uporabnikov, torej (po sorazmernem deležu) tudi tožene stranke (5. čl. citirane pogodbe). Pogodbeno obveznost pa je stranka dolžna izpolniti (glej 1. odst. 262. in 17. čl. ZOR) upniku, s katerim je glede predmeta pogodbe v obligacijskem razmerju ali pa osebi, ki jo pogodba med njima določa (glej 1. odst. 305. čl. ZOR). V konkretnem primeru sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka s svojo pogodbeno obveznost do tožeče stranke izpolnila tako, da jo bo poravnala neposredno tretji osebi - I. Kranj oziroma njenemu pravnemu nasledniku. Tega tožena stranka nesporno ni izvršila, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke po 5. čl. njune medsebojne pogodbe (A6).

Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (glej 1. odst. 148. čl. ZOR), zato je določbo 5. čl. citirane pogodbe glede na 5. čl. pogodbe med tožečo stranko in I. Kranj (A7) potrebno razmeti tudi le kot logistično rešitev, ki pa ne pomeni samostojne pravne podlage za zahtevek I. Kranj do tožene stranke (in ostalih uporabnikov), s katero prva ni bila v obligacijsko pravnem razmerju.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da se je v pogodbi s tožečo stranko tožena stranka zavezala sporne stroške poravnati drugemu, je vodila prvostopno sodišče v napačen zaključek, da zaradi tega tožena stranka do tožeče stranke pogodbene obveznosti nima. Izhajajoč iz takšne uporabe pogodbene določbe 5. čl. pogodbe med pravdnima strankama v zvezi s citiranimi določili ZOR je zato pritožbeno sodišče (drugače kot prvostopno sodišče) v prosti presoji dokazov ugotovilo pravno podlago tožbenih zahtevkov (356. čl. ZPP).

Višini tožbenih zahtevkov tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala. Ni navajala dejstev, niti predlagala dokazov, s katerimi bi vtoževane zneske izpodbijala (glej 1. odst. 299. čl. ZPP in 219. čl. ZPP). Tožeča stranka je višino tožbenih zahtevkov podrobno obrazložila (pripravljalni vlogi tožeče stranke na redni št. 14 in 16 spisa) in dokazno podprla čemur tožena stranka konkretno ni nasprotovala, saj je svoje nasprotovanje tožbenima zahtevkoma gradila na trditvah, podanih v pripravljalni vlogi z dne 23.9.1997 (redna št. 15 spisa), v kateri je tožeči stranki oporekala aktivno legitimacijo. V zvezi z zahtevkoma je tožeča stranka glede na pogodbo med njo in I. Kranj z dne 1.7.1993 (A28) izrecno pojasnila, da na I. Kranj cedirane terjatve iz naslova najemnin v določenem časovnem obdobju do tožene stranke (in drugih uporabnikov) niso predmet zahtevkov v tej pravdi. Na tožbena zahtevka pa tudi ne more vplivati dne 27.12.1994 (A23) sklenjena pogodba med tožečo stranko in I. Kranj o spremembi pogodbene obveznosti tožeče stranke do I. Kranj v posojilno razmerje, ker je terjatev tožeče stranke do tožene stranke samostojna dospela terjatev na podlagi 5. čl. njune medsebojne pogodbe.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje napadeno sodbo spremenilo (2. točka 373. čl. ZPP) tako, da je modificiranima tožbenima zahtevkoma tožeče stranke ugodilo v celoti. Sklepčnost njune višine je tožeča stranka v vlogi z dne 9.3.1999 (redna št. 16 spisa) pojasnila, tudi glede glavnice, po kateri tožeča strank za 22.979,60 SIT (sprememba zneskov v obrestnem delu tožbenega zahtevka) tožbeni zahtevek iz naslova glavnice ni razširila, kakor glede teka zamudnih obresti, v katerem je spremenila datum začetka teka le-teh.

Sodišče druge stopnje je zato v skladu s 4. odst. 451. čl. ZPP ohranilo v veljavi oba sklepa o izvršbi v 1. točki v obsegu modificiranega tožbenega zahtevka, v 3. točki, to je glede izvršilnih stroškov pa v celoti. Nanje namreč ob nespremenjenih glavnicah modifikacija v obrestnem delu ni vplivala.

Ker je sodišče druge stopnje napadeno sodbo spremenilo, je moralo po 2. odst. 166. čl. ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Tožeča stranka nadaljnjih pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni priglasila, stroškovni zahtevek tožene stranke pa je bilo zato, ker v sporu ni uspela, potrebno zavrniti (glej 1. odst. 154. čl. ZPP). Ker pa je tožeča strana uspela s pritožbo, v kateri je tudi priglasila pritožbene stroške, te pa v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, ji mora tožena stranka te stroške povrniti (1. odst. 154. čl. ZPP).