Jedro

Če izpodbijana odločitev ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, sodbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje revident, pa se nanašajo na drugačno dejansko in pravno situacijo, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 6. 2. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2009, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da A.A., rojen ... na P., prebivajoč na naslovu M., Italija, ni državljan Republike Slovenije ter da je bil v pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani od 26. 10. 1954 do 28. 6. 1963. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil revident 29. 9. 1970 črtan kot jugoslovanski državljan iz državljanske knjige, ker mu je jugoslovansko državljanstvo prenehalo na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu – ZDrž/64 (Uradni list SFRJ, št. 38/64 in 42/64). Po tej določbi, ki je bila umeščena v prehodne in končne določbe tega zakona, je jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona izselil iz Jugoslavije, živel v tujini in je pridobil državljanstvo države, katere narodnosti je pripadal, prenehalo jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je dobil tuje državljanstvo, če ni bilo z mednarodno pogodbo drugače določeno.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer zatrjuje neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede vprašanja razlage 23. člena ZDrž 1964, in s tem posledično za vprašanje izpolnitve kumulativno določenih pogojev za prenehanje državljanstva po tem zakonu. Revident namreč zatrjuje, da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 1617/2006, I Up 77/98 in X Ips 749/2004. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča revizijske navedbe o zatrjevanem odstopu od sodne prakse v obravnavani zadevi niso utemeljene, saj se citirane sodbe nanašajo na drugačno dejansko in pravno situacijo, poleg tega pa je stališče, ki ga revident citira, napačno povzeto.

7. V citiranih sodbah (ki pa se vse nanašajo na podobno dejansko situacijo) je Vrhovno sodišče namreč sprejelo stališče, da so z uveljavitvijo Osimskih sporazumov dne 3. 4. 1977 izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo tiste osebe, ki so imele dne 10. 6. 1940 domicil na ozemlju bivše STO in na dan uveljavitve Osimskih sporazumov stalno prebivališče v Italiji.

8. V obravnavani zadevi pa izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje in pred njim upravnih organov (pri čemer dejanskih ugotovitev v upravnem postopku na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS -1 v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati), da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi trije kumulativno določeni pogoji za prenehanje jugoslovanskega državljanstva iz 23. člena ZDrž/64: 1. da se je tožnik izselil iz Jugoslavije pred začetkom veljavnosti ZDrž/64 (1. 1. 1965) 26. 6. 1963, 2. da je živel v tujini ter 3. da je po izselitvi v Italijo dne 28. 6. 1963 tam pridobil italijansko državljanstvo (pri čemer svojih trditev o slovenski narodnosti v obravnavanem primeru v upravnem postopku ni uspel dokazati).

9. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je bila oseba, ki je izpolnjevala pogoje iz 23. člena ZDrž/64, črtana iz državljanske knjige na podlagi samega zakona, kar pomeni, da o prenehanju jugoslovanskega državljanstva upravnemu organu ni bilo treba izdati posebne odločbe. Zakon je na naveden način rešil državljanstvo teh oseb, ki so jugoslovansko državljanstvo izgubile po sili zakona z dnem pridobitve tujega državljanstva (X Ips 638/2007 z dne 24. 9. 2009). Enako velja za stališče, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, da je državljanska knjiga javna listina in zato dokazuje to, kar se v njej potrjuje ali določa; ker pa je domneva o resničnosti tistega, kar se v javni listini potrjuje, izpodbojna (praesumptio iuris), je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena (drugi odstavek 169. člena ZUP), breme dokazovanja pa se prevali na tistega, ki neresničnost zatrjuje (na primer X Ips 1547/2006 z dne 6. 3. 2009).

10. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od navedene sodne prakse, sodbe, na katere se sklicuje revident, pa se nanašajo na drugačno dejansko in pravno situacijo, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.