Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je bilo seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-23/93 z dne 20.3.1997 - Uradni list RS, št. 23/97), bi moralo, po presoji pritožbenega sodišča, postopati v skladu s 44. členom ZUS ter tožeči stranki pozvati, da v določenem roku navedeta dejstva in dokaze v zvezi z lojalnostjo svoje prednice, kar bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1132/97-10 z dne 11.1.2000, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 28.4.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve in obrambo Občine S.G. z dne 23.12.1994. Z njo je bilo ugotovljeno, da člani družine P., in sicer M., roj. 1879, H.F., roj. 1907 in K., roj. 1908, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), niso šteli za jugoslovanske državljane.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se je v upravnem postopku ugotavljalo jugoslovansko državljanstvo navedenih treh oseb v zvezi s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določba se, v povezavi z 2. odstavkom 9. člena ZDen, uporablja za ugotavljanje državljanstva upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48 - ZDrž).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeči stranki v tožbi izpodbijata le ugotovitve glede državljanstva za M.P. V zvezi s tem ugotavlja, da je iz podatkov Arhiva Republike Slovenije razvidno, da je bila P.M. (M.) članica organizacije Kulturbunda. Tega dejstva tožeči stranki ne zanikata, ampak ga opravičujeta z okoliščino, da je v to bila prisiljena, da je lahko še naprej opravljala svojo trgovsko dejavnost. Iz zgodovinskih dejstev je znano, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere osnovni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. Nemci so v njegovo članstvo sprejemali le osebe, ki so bile pripadniki nemške narodnosti. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje upravni organ na podlagi tega in drugih podatkov v spisu pravilno presodil, da je bila M.P. oseba nemške narodnosti. Pri tem razlog, zakaj je vstopila v to organizacijo, ni pomemben. V zvezi s tem tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da evidence in podatki arhiva, ki jih je uporabila tožena stranka, niso zanesljivi ter da je sporna njihova uporaba. V upravnem postopku je dovoljeno dokazovanje tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo. Stranka pa ima možnost dokazovati tudi nasprotno od tistega, kar izhaja iz takšne listine. Vendar tožeči stranki niti ne zatrjujeta, da M.P. ni bila članica Kulturbunda.

Iz podatkov arhiva prav tako izhaja, da se je M.P. 6.1.1946 izselila v Avstrijo. Tudi priče, ki so bile zaslišane v postopku na prvi stopnji, so izjavile, da se je leta 1946 izselila k sorodnikom v R. v Avstriji. Na podlagi navedenih dejstev je tudi po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklepala, da je M.P. ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ dne 4.12.1948 živela v tujini.

Tretji pogoj pa se nanaša na nelojalno ravnanje M.P. pred ali med vojno. Navedenega pogoja tožena stranka ni ugotavljala, sklicujoč se na 3. odstavek 63. člena ZDen. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997) je določbo 3. odstavka 63. člena ZDen treba razlagati kot pravno domnevo, ne pa kot pravno fikcijo, zoper katero pa je mogoče dokazovati nasprotno, to je dokazovati lojalnost. Dokazno breme v tem primeru nosi stranka.

Tožena stranka res ni ugotavljala nelojalnega ravnanja, vendar tudi tožeči stranki v tožbi, razen posplošenih navedb, da M.P. ni nelojalno ravnala zoper interese narodov in države FLRJ, saj je podpirala partizane, v svoji poslovalnici pa je s Slovenci vedno govorila slovensko ter da ni bila izgnana v tujino, ne navajata okoliščin, ki bi lahko prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. V zvezi s tožbenimi navedbami tudi v upravnem sporu namreč tožeči stranki ne predlagata dokazov za neutemeljenost domneve.

Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Ponavljata tožbene navedbe in še dodajata: V tožbi sta navedli, da ne soglašata z ugotovitvijo tožene stranke, da se niso šteli za državljane FLRJ in LR Slovenije ne le M.P. ampak tudi H.F.P. in K.P. in sta tudi predlagali, da se odločba tožene stranke z dne 28.4.1997 in prvostopna odločba z dne 23.12.1994 odpravita v celoti in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v novo odločitev. V tožbi sta tudi predlagali nove dokaze, in sicer zaslišanje prič: M.G., A.R. in H.V. iz S.G. in pa dr. prof. I.M. iz L., ki so zelo dobro poznale M.P. Te priče bi vedele povedati, da je M.P. še leta 1948 bivala v S.G., ker je bil njen nečak dr. B.P. po vojni še vodilni delavec v Tovarni ... S.G., ki je bila pred vojno last družine P., in sicer je delal v obratu v Š. Ker je bila družina P. slovenska družina in je aktivno podpirala NOB in partizane, so lahko lastniki in prejšnji vodilni delavci, tudi po nacionalizaciji zasebnega podjetja, ostali zaposleni. Vendar so kasneje, šele po letu 1948, zapustili Jugoslavijo in se naselili v sosednji Avstriji, kjer danes živijo tudi njihovi potomci. Pri Upravni enoti v S.G. je v teku postopek vračanja premoženja F. in dr. B.P., nekdanjima lastnikoma Tovarne ... v S.G. V tem spisu so potrdila, ki jih je izdala Zveza borcev NOV S.G., ki dokazujejo, da so v vseh letih vojne darovali usnje za izdelavo čevljev za partizane in velike količine soli. Tudi M.P., s svojima sinovoma H.F. in K., je bila član te družine. Bila je teta lastnikov navedene tovarne in je zaradi tega tudi imela prodajalno, v kateri je prodajala usnje in usnjene izdelke. Sodišče prve stopnje izvedbe tega dokaza ni dopustilo. Celo obrazložilo je svojo odločitev z navedbo, da tožeči stranki za svoje trditve nista predlagali nobenega novega dokaza.

Že prvostopni organ je poznal dokumente o sodelovanju članov družine P. v partizanskem gibanju v času NOB. Vendar teh dokumentov ni uporabil, ker tedaj še ni bilo znano stališče, ki ga je šele kasneje sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v citirani odločbi z dne 20.3.1997, po katerem je možno izpodbijati zakonsko domnevo iz 3. odstavka 63. člena ZDen. Žal k tej pritožbi teh dokumentov ne moreta predložiti, ker se nahajajo v upravnem spisu pri Upravni enoti v S.G.. Ti dokumenti so upravnemu organu znani in bi jih moral uporabiti. M.P. je po drugi svetovni vojni mirno prebivala v svojem stanovanju nad trgovino v S.G. in je tudi po letu 1948, ko se je preselila s svojima sinovoma, še vedno prihajala v S.G., saj so številni sorodniki, zlasti iz družine M., ostali v Sloveniji in tudi živeli v S.G. Utemeljeno izpodbijata verodostojnost arhivskega gradiva in tudi utemeljeno dvomita v članstvo M.P. v Kulturbundu. Tega nikoli nista trdili, pač pa dopuščali domnevo, da je morda bila članica. To dejstvo jima neposredno nikoli ni bilo znano, pač pa jima ga je predočil prvostopni upravni organ, sklicujoč se na dokumente iz arhivov, ki so navedeni tudi v obrazložitvi odločbe tožene stranke in povzeti tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Če pa je M.P. že bila dejansko članica Kulturbunda, potem je bila iz povsem poslovnih razlogov, kar so obrazložili tudi drugi, ki so doživljali enako usodo v času vojne kot ona.

M.P. je tudi po uveljavitvi novele (2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ) še vedno prebivala v Jugoslaviji. Menita, da zaradi tega ni podan pogoj prebivanja v tujini v času podržavljenja premoženja (15.11.1945). Prav tako pa ni podano dejstvo, da bi se M.P. in njena sinova pregrešili zoper državljanske dolžnosti, ker bi se pred ali med vojno, s svojim nelojalnim ravnanjem, pregrešili zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ. Predlagata, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da ugodi njuni tožbi zoper izpodbijano odločbo ter le-to in odločbo prvostopnega organa odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v novo odločanje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča v tej odločbi, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž zakonsko domnevo, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba, ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Čeprav tožeči stranki v tožbi nista povsem jasno navedli (razen predloga za izjave prič, ki bi pojasnile lojalno ravnanje M.P. med drugo svetovno vojno), na kakšni dejanski podlagi uveljavljata lojalnost za M.P., to možnost pa sta imeli (3. odstavek 14. člena ZUS), je vendarle res, da sta imeli dejansko šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost njune prednice M.P. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ te možnosti nista imeli v upravnem postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe z dne 23.12.1994, torej pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Glede na tako vsebino tožbe, ki ne vsebuje povsem natančno navedenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost M.P., temveč v glavnem le pavšalno navedbo, da dejansko stanje glede lojalnosti ni bilo dovolj razjasnjeno, kot tudi navedbo o sodelovanju M.P. in njene družine s partizani, sodišče o lojalnosti niti ni moglo presoditi. Upravno sodišče, ki je bilo seznanjeno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, bi moralo, po presoji pritožbenega sodišča, postopati v skladu z 44. členom ZUS ter tožeči stranki pozvati, da v določenem roku navedeta dejstva in dokaze v zvezi z lojalnostjo svoje prednice.

Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožeči stranki v pripravljalnem postopku navedli, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS). Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (2. odstavek 50. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Obstoj ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in življenje v tujini) je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v povezavi z njima. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Zato zavrača pritožbeni ugovor, da se dejstev in okoliščin, na katere opirata svojo odločitev upravna organa, ne more dokazovati z listinami, ki so arhivsko gradivo.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki v tožbi izpodbijata le ugotovitve glede državljanstva za M.P. in ne tudi za H.F. in K.P. Res sta tožeči stranki v tožbi predlagali odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 28.4.1997 in odločbe prvostopnega organa z dne 23.12.1994, s tem da se zadeva vrne prvostopnemu organu v novo odločitev. Toda v sami tožbi uveljavljata le tožbene ugovore v zvezi z M.P. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo le tožbene ugovore v zvezi z ugotavljanjem državljanstva za M.P. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.