Jedro

Po ZDen se ne more zahtevati denacionalizacija vrednostnih papirjev (delnic) oziroma njihovo izplačilo, ker se vrača premoženje opredeljeno v 8. členu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 26.1.1993 zavrnila zahtevo tožnika za denacionalizacijo vrednostnih papirjev, in sicer 8 delnic privilegirane Agrarne banke v ... in 40 delnic Prve hrvatske štedionice v ..., ker se nanaša na subjekte, ki niso rezidenti naše države. V obrazložitvi odločbe še navaja, da je osnovno izhodišče zakona o denacionalizaciji v tem, da se zahteve upravičencev nanašajo le na družbeno premoženje, ki je bilo odvzeto pravnim subjektom v Republiki Sloveniji, in s katerim gospodarijo pravne oziroma fizične osebe z območja Republike Slovenije. Meni, da bodo morebitni zahtevki bivše federacije oziroma do njenih institucij lahko predmet posebnih postopkov zoper Republiko Slovenijo kot pravnega naslednika le na podlagi poprejšnje ureditve premoženjskih odnosov med republikami bivše federacije. O zahtevku pa tudi dejansko ne bi bilo možno odločiti, ker ni bilančnega stanja ob podržavljenju, ki bi bilo potrebno, saj je delnica le lastninski izkaz za ustrezni del premoženja.

V tožbi tožnik očita toženi stranki, da ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja in da je napačno uporabila materialno pravo. Navaja, da so nominalni zneski kuponov znani, znana pa je tudi metodologija izračunavanja sedanje vrednosti delnic, zato ni potrebe po ugotavljanju bilančnega stanja denarnih zavodov na dan podržavljanja. Denarni zavodi so imeli poslovne enote po vseh republikah, zato je pravna naslednica vseh obveznosti teh zavodov, ki so imeli poslovne enote na območju sedanje države Slovenije, država Slovenija. Zato meni, da ima pravico do vrnitve premoženja v skladu z določili 40., 43., 44. in naslednjih členov zakona o denacionalizaciji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je osnovno izhodišče zakona o denacionalizaciji v tem, da so lahko zahteve upravičencev za denacionalizacijo nanašajo le na premoženje, ki je bilo odvzeto pravnim subjektom v naši republiki in s katerim gospodarijo pravne in fizične osebe z območja Republike Slovenije. Zato ne morejo biti predmet postopka za denacionalizacijo v naši državi zahteve, ki se nanašajo na pravne subjekte z območja bivših republik Jugoslavije, ker se bilanca uspeha in še zlasti bilanca stanja vodi za pravne osebe kot celoto, torej po sedežu pravne osebe in ne po sedežu njenih poslovnih enot. Dalje navaja, da sam vrednostni papir ni zadostna podlaga za postavljanje odškodninskega zahtevka v denacionalizacijskem postopku v katerem se vrača vrednost premoženja in ne vrednost vrednostnih papirjev. Osnovni razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka pa je v tem, da se denacionalizacijski postopek predlaga za subjekte, ki ob izvedbi nacionalizacije niso imeli sedeža na območju naše Republike.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o denacionalizaciji se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 1. odstavku 3. člena tega zakona ali na način, kot je določeno v 4. in 5. členu tega zakona. Za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (1. odstavek 8. člena zakona). Tožnik pa dejansko želi, da bi se mu delnice izplačale, delnice pa same zase niso predmet denacionalizacije. Pravilno navaja tožena stranka, da je delnica le lastniški izkaz za ustrezni del premoženja, določenega subjekta, v obravnavanem primeru sta to bili privilegirana Agrarna banka ... in Prva hrvatska štedionica ... Na podlagi njunih delnic bi tožnik lahko zahteval določen delež njunega premoženja, če bi to bili banki v Republiki Sloveniji in bi se njuno podržavljeno premoženje vračalo. Ker pa navedeni banki nista bili na območju Republike Slovenije, se po našem zakonu o denacionalizaciji njuno premoženje ne denacionalizira. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da je tožnikov zahtevek za denacionalizacijo vrednostnih papirjev zavrnila in to iz bistveno pravilnih razlogov. Ni sprejemljiv tožnikov očitek, da je tožena stranka dejansko stanje pomanjkljivo ugotovila. Dejansko stanje je dovolj razčiščeno za pravilno odločitev, za katero je odločujoče pravilno tolmačenje zakona o denacionalizaciji (ZDen), torej pravno vprašanje. Iz istih razlogov je tožnikova tožba neutemeljena.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).