Jedro

Priče, četudi so bile že zaslišane v preiskavi ali v okviru posameznih preiskovalnih dejanj in tudi če so zaslišanju prisostvovale stranke, morajo biti na glavni obravnavi ponovno zaslišane. Pri zaslišanju naj predsednik senata ne bi osveževal spomina priče, ampak bi bilo najprej izvedeno navzkrižno zaslišanje, šele temu bi sledilo branje prejšnje izpovedbe ali njenega dela.

Kadar bo izvršitveno dejanje (huda žalitev, grdo ravnanje, ogrožanje varnosti ali drugačno nasilje) storjeno na javnem kraju in bo zaradi tega prišlo do posledic kot so občutek ogroženosti, zgražanje ali prestrašenost pri vsaj še eni osebi poleg oškodovanca ali pri dveh ali več oškodovanih, je treba šteti, da so le-te nastale v javnosti.

Prestrašenost je duševno stanje, to je stanje notranjega sveta posameznika ali več ljudi, ki se lahko kaže z zunanjimi manifestacijami. Zaradi specifičnosti pojma prestrašenosti, ki je subjektivni del abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja, tega znaka ni mogoče in ni potrebno konkretneje opisati v izreku obsodilne sodbe, je pa seveda obstoj tega znaka kaznivega dejanja potrebno dokazati in to utemeljiti v obrazložitvi sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan kot stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti plačati povprečnino v znesku 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 28.3.2003 D.G., N.N. in S.Š. spoznalo za krive kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ. Sodišče je vsem izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Obdolžencem so bili v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka.

2. Zagovornik obdolženega D.G. je zoper prvostopno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz razlogov po 1. in 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30.6.2004 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovornik tega obsojenca je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve in druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik v obrazložitvi zahteve navaja, da prvostopno sodišče v izreku sodbe ni konkretiziralo prestrašenosti kot znaka kaznivega dejanja nasilništva in sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstev, s čemer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik nadalje prvostopni sodbi očita, da izrek prvostopne sodbe nasprotuje njenim razlogom. Po ugotovitvah sodbe naj bi oškodovani N.R. potem, ko ga je S.Š. udaril, zbežal iz lokala. N.R. zato ni mogel biti prestrašen zaradi nasilnih dejanj, ki se očitajo D.G., saj je do teh dejanj prišlo kasneje. Navedena nelogičnost predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev zakona je po oceni vložnika podana, ker se postavlja vprašanje, ali je izpolnjena zahteva, da mora prestrašenost zaradi izvajanja nasilja nastati pri določenem širšem krogu ljudi. Vložnik meni, da dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje. Nadaljnjo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik vidi v dokazni oceni izpovedbe B.P. v zvezi z izpovedbama H.S., podanima v okviru posameznih preiskovalnih dejanj in na glavni obravnavi. Sodišče po oceni vložnika ni obrazložilo, zakaj ni sledilo spremenjenim izjavam oziroma pojasnilo nasprotij v izjavah. Vložnik nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na izpovedbe prič, ki so jih podale na zaslišanjih v okviru posameznih preiskovalnih dejanj. Sodišče je zapisnike teh zaslišanj prebralo v nasprotju z določilom 340. člena ZKP. Vložnik še navaja, da očitek, da je obsojeni D.G. na tleh ležečega B.P. brcal po glavi in telesu, ni dokazan, saj pričanje oškodovanca, ki je pred dogodkom, ki ga je kasneje opisoval, popil liter žganja, ni verodostojno. Očitka tudi ne potrdi izpovedba priče H.S., da sta brata G. dvigovala ležečega P. Nelogično je, da bi D.G. B.P. najprej obrcal, potem pa mu pomagal vstati. Policist A.K., ki je dogodek obravnaval, ni zabeležil kakršnihkoli poškodb B.P., M.B. je na glavni obravnavi dne 21.2.2003 povedal, da ni videl, da bi bil P. poškodovan. V zvezi s temi navedbami vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da kolikor ugotovi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, uporabi določbo člena 427 ZKP. Sicer pa predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec odgovarja, da "prestrašenosti" kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ni potrebno posebej konkretizirati, prestrašenost R. je ustrezno utemeljena in pravilno ugotovljena, opis dejanja pa vsebuje vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 299. člena KZ. Izpodbijanje verodostojnosti priče H.S. in trditev, da sodbi nimata obrazložitve o nasprotjih v njuni izpovedbi, nista utemeljeni, zmotna je trditev, da so bili prebrani zapisniki o zaslišanju prič, saj so bile navzoče na glavni obravnavi. Navedbe o nedokazanosti poškodb P. so nepomembne, ker opis kaznivega dejanja tega ne zatrjuje. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

5. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je v zadnjem delu opisa dejanja navedeno, da "so se zaradi opisanih početij obdolžencev R., P. in S. počutili prestrašene". Povzročitev ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti z izvršitvenimi ravnanji po 1. odstavku 299. člena KZ je zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva. Prestrašenost je duševno stanje, to je stanje notranjega sveta posameznika ali več ljudi, ki se lahko kaže z zunanjimi manifestacijami, kot npr. beg, jok, prošnje za pomoč, rotenje izvajalca nasilja, naj z njim preneha in podobno, vendar so te manifestacije le dokaz notranjega, duševnega stanja. Zaradi te specifičnosti pojma prestrašenosti, ki je subjektivni del abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja po členu 299 KZ, tega znaka ni mogoče in ni potrebno konkretneje opisati v izreku obsodilne sodbe, je pa seveda obstoj tega znaka kaznivega dejanja potrebno dokazati in to utemeljiti v obrazložitvi sodbe. Takšno obrazložitev prvostopna sodba vsebuje na strani 6. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ v sodbi opr.št. I Ips 58/2004 z dne 22.4.2004, ko je med drugim navedlo, da je "zavest oziroma védenje o tem, da je bil predmet prikrivanja pridobljen s kaznivim dejanjem, je treba konkretizirati s tem, da se navede konkretna vsebina storilčevega védenja oziroma zavesti, za katero konkretno stvar je šlo in na kakšen konkreten način je bila pridobljena. Ne sme se zamenjevati vsebina zavesti oziroma njena konkretizacija s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se dokazuje obstoj takšne zavesti oziroma védenja". Zatrjevana kršitev, da izrek sodbe nima konkretizacije prestrašenosti kot znaka kaznivega dejanja, torej ni podana. Kolikor bi bila, pa to ne bi predstavljalo kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, šlo bi za kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker opisano dejanje ne bi predstavljalo kaznivega dejanja.

6. Posledica, povzročena s storilčevim nasilniškim obnašanjem - ogroženost, zgražanje ali prestrašenost - lahko nastane v javnosti ali v družini. Kadar je dejanje storjeno na javnem kraju (to je na ulici, javnem parku, javnem lokalu in podobno), ni potrebno, da je posledica povzročena pri večjem številu ali določenem širšem krogu ljudi. Javnost na javnih krajih predstavlja vsak posameznik oziroma vsi posamezniki, ki so tam v določenem trenutku. V obravnavanem primeru so trije sostorilci izvajali nasilje v mestnem javnem gostinskem lokalu sredi popoldneva nad prisotnima dvema gostoma in natakarico in sicer najprej nad N.R., nato nad B.P. in nazadnje še nad natakarico H.S. Nasilje so izvajali praktično brez razloga - nasilje zaradi nasilja - in to zoper vse, ki so bili v tistem času v lokalu. Tako so bili gostje lokala in natakarica hkrati žrtve nasilja - oškodovanci, ko so se storilci lotevali drugega za drugim - in pa javnost, v kateri je prišlo do preplašenosti zaradi nasilja storilcev. Samo vprašanje naključja je bilo, koliko gostov je bilo v lokalu v trenutku izvajanja nasilja, takšna naključnost ne more biti kriterij za presojo, ali je prišlo do preplašenosti v javnosti in ali gre za nasilništvo po členu 299/1 KZ. Kadar bo izvršitveno dejanje (huda žalitev, grdo ravnanje, ogrožanje varnosti ali drugačno nasilje) storjeno na javnem kraju in bo zaradi tega prišlo do navedene posledice pri vsaj še eni osebi poleg oškodovanca ali pri dveh ali več oškodovanih, je treba šteti, da je nastala posledica v javnosti.

7. Ob upoštevanju, da je šlo v obravnavanem primeru za dejanje, ki so ga storili trije sostorilci, ki so zaporedoma izvajali nasilje zoper tri oškodovance in ob upoštevanju navedenega stališča glede kroga ljudi, pri katerih mora nastati zaradi nasilniškega ravnanja storilca prestrašenost, ni pomembno, ali je bil N.R. prestrašen zaradi ravnanja obsojenega D.G. glede na ugotovitev, da sta nedvomno bila prestrašena P. in S., N.R. pa je bil prestrašen zaradi dejanja S.Š. To pa pomeni, da uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tem ni podana.

8. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.3.2001 je razvidno, da je priča H.S. po podanem pravnem pouku izpovedala, da v celoti vztraja pri svoji izjavi, ki jo je podala na zaslišanju dne 12.3.2001. Zatem je sodnica prebrala zapisnik o tem zaslišanju, priča pa je izjavila, da nima nič drugega povedati. Sledila so vprašanja sodnice, zagovornika obsojenca, državnega tožilca. Na izpovedbo priče obdolženci niso imeli pripomb. Na enak način je potekalo zaslišanje priče N.R. Iz takšnega zapisa v zapisniku je razvidno, da priči svoje izpovedbe nista podali tako, kot to zahteva 1. odstavek 241. člena ZKP, in sicer, da bi najprej povedali vse, kar sta vedeli o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja, ampak sta se namesto tega le sklicevali na prejšnja zaslišanja, nato pa je sodnica prebrala zapisnika teh zaslišanj. Sledila so vprašanja. Takšno zaslišanje je v nasprotju z načelom neposrednosti in kontradiktornosti glavne obravnave, pa tudi v nasprotju s smotrom načela javnosti. Priče, četudi so bile že zaslišane v preiskavi ali v okviru posameznih preiskovalnih dejanj in tudi če so zaslišanju prisostvovale stranke (v tem primeru niso), morajo biti na glavni obravnavi (ponovno) zaslišane. Kolikor se izpovedbe s posameznih zaslišanj razlikujejo, mora sodnik (predsednik senata) opozoriti na razliko in razjasniti razloge zanjo.

Če sta torej H.S. in N.R. svojo pripoved o tem, kaj jima je znanega o zadevi, podala tako, da sta se sklicevala na prejšnji izpovedbi, bi ju morala sodnica pozvati, da dogodek (ponovno) opišeta. Če bi priči sklicevanje na prejšnjo izpovedbo pojasnili s tem, da se dogodka ne spominjata več, bi bil podan razlog oziroma podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno v obravnavanem primeru ni šlo za položaj, ko priča ne bi hotela pričati in ki ga ureja 2. odstavek 244. člena ZKP in 2. točka 1. odstavka 340. člena ZKP.

Zaslišanje obeh prič torej ni bilo v skladu z določbo 1. odstavka 241. člena in 335. člena ZKP, vendar je treba hkrati ugotoviti, da so bila ključna vprašanja oziroma deli prebranih izpovedb razjasnjeni oziroma potrjeni v odgovorih prič na vprašanja sodnice, odvetnika in obdolženega S.Š. in je tako v teh delih sodišče razpolagalo z dokazom, izvedenim na glavni obravnavi. Glede na to da je zaslišanje H.S. in N.R. predlagal državni tožilec, bi moral vprašanja postavljati najprej on (1. odstavek 334. člena ZKP), nato nasprotna stranka in šele na koncu sodnica. Tak način zaslišanja prič oziroma vrstnega reda postavljanja vprašanj pričam (obtožencu in izvedencem) se približuje modelu "navzkrižnega zasliševanja" v čistem akuzatornem postopku in pomeni odmik od instrukcijske maksime, v skladu s katero je pred uveljavitvijo Zakona o kazenskem postopku z dne 6.10.1994 (Uradni list RS, št. 63/94) bilo zasliševanje obdolženca in izvajanje dokazov na glavni obravnavi v domeni predsednika senata, stranka in oškodovanec pa sta lahko le subsidiarno postavljala vprašanja, če in ko jima je to dovolil predsednik senata. Sedanja ureditev za razliko od prejšnje omogoča sodniku večjo pasivnost, s tem ko stranki, ki predlaga zaslišanje posamezne priče v njenem delu zaslišanja (postavljanje vprašanj) pravzaprav nalaga, da od zaslišane osebe dobi podatke o relevantnih dejstvih in okoliščinah, medtem ko nasprotna stranka lahko s svojimi vprašanji preverja verodostojnost priče oziroma njene izpovedbe.

Kombinacija zaslišanja v skladu z instrukcijsko maksimo, ko najprej predsednik senata pozove pričo k pripovedi, čemur sledi navzkrižno zaslišanje, ki ga izvajajo stranke, odpira vprašanje, kdaj je končana pripoved in kdaj naj predsednik senata ter stranke intervenirajo v skladu s 335. členom ZKP. V praksi so pogosti primeri, ko se priče iz različnih razlogov na glavni obravnavi izogibajo pripovedi in se, še preden izpovedo karkoli vsebinskega o obravnavanem dogodku, začno sklicevati na svoje prejšnje izjave, zaslišanja, zapisnike, policisti na ovadbe in uradne zaznamke. Če naj imajo stranke aktivnejšo vlogo pri izvedbi dokazov, potem bi bilo v skladu z v zakonu uveljavljenim načinom zaslišanja, da predsednik senata ne bi osveževal spomina priče na način iz člena 335 ZKP, ampak bi bilo najprej izvedeno navzkrižno zaslišanje, šele temu bi sledilo na iniciativo predsednika senata ali strank branje prejšnje izpovedbe ali njenega dela. V nasprotnem primeru bo nujno prišlo do položaja, ko se bo predsednik senata na primer pri ugotavljanju razlik med izpovedbama opredeljeval do resničnosti izpovedbe namesto da bi bila to naloga strank, predsednik senata pa bi svojo vlogo, to je odgovornost za pravilno razsojo (ki mora biti obrazložena) iz člena 299/2 ZKP, lahko izpolnil z dopolnilnimi in pojasnjevalnimi vprašanji šele po vprašanjih strank. Če se vrnemo k obravnavanemu primeru, je na podlagi navedenih stališč jasno, da bi morala sodnica priči pozvati k pripovedi, ugotoviti razlog za spremembo med prejšnjo in sedanjo izpovedbo, lahko pa bi to prepustila strankama, v tem primeru najprej državnemu tožilcu v okviru postavljanja vprašanj, pri katerih bi priči lahko tudi predočal njene prejšnje izjave, potem pa bi, če bi bilo potrebno, sodnica lahko prebrala prejšnjo izpovedbo ali njen del. Opisan potek zaslišanja obeh prič pa ni mogoče opredeliti, kot je to storil vložnik, kot branje zapisnika o prejšnjem zaslišanju priče v nasprotju z določilom 340. člena ZKP. Takšna kršitev ni podana oziroma bi bila podala le, če bi sodišče prebralo izpovedbo priče, ki na glavno obravnavo ni bila vabljena iz razlogov 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP oziroma je bila pravilno povabljena, pa bi prebivala v tujini in na glavno obravnavo ne bi prišla oziroma bi v primerih iz 2. odstavka 340. člena prebralo zapisnike brez soglasja strank.

S tem ko sodnica ni ugotovila, zakaj S. in R. kot priči dogodka nista opisali kot na prejšnjem zaslišanju (ker sta morda dogodek pozabila), ni ravnala v skladu z določbo 335. člena ZKP.

Kršitev določb 340. člena ZKP bi bila podana, če bi se smeli zapisniki o izpovedbah prič brati le v primerih, ki jih določa 340. člen. Vendar pa gre pri tem členu le za splošne določbe o tem, v katerih primerih in ob katerih pogojih se smejo na glavni obravnavi namesto neposrednega zaslišanja prebrati zapisniki o izpovedbah prič, medtem ko je določba 335. člena v razmerju do 340. člena specialna in ureja poseben primer in z drugimi pogoji vprašanja, kdaj se sme prebrati zapisnik o prejšnji izpovedbi priče, to je priče, ki je bila zaslišana in ki tudi v drugem oziroma naslednjih pričanjih izpoveduje, vendar nepopolno ali drugače kot prej.

V nobenem primeru pa ni kršitev določb 340. člena ali 335. člena tudi kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev je podana le, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takšnega nedovoljenega dokaza. Vložnik pri uveljavljanju te kršitve ni navedel, katera človekova pravica ali temeljna svoboščina obsojenca je bila z izvedenimi zaslišanji kršena oziroma po kateri določbi Zakona o kazenskem postopku se sodba ne more opirati na izpovedbe, pridobljene na opisan način.

9. Vprašanja kot so, ali je obsojeni D.G. obrcal na tleh ležečega B.P., ali je izpovedba oškodovanca B.P. verodostojna, ali je verodostojno pričanje H.S. in sklepanje, ali so posamezna ravnanja logična in življenjska, so dejanska vprašanja, ki jih je mogoče reševati le v okviru ugotavljanja dejanskega stanja, ugotovljeno dejansko stanje pa je mogoče izpodbijati le v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz tega razloga. Vrhovno sodišče zato navedenih vprašanj, ki jih postavlja vložnik ter vprašanja dokazanosti dejanja, zaradi katerega je bil obsojen D.G., ni presojalo.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in jo je, ker ni utemeljena, v skladu z določbo člena 425 ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilih 1. odstavka 95. člena, 98.a člena ter 6. točki 1. odstavka in 3. odstavku 92. člena ZKP. Povprečnina je bila obsojencu določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer.