Jedro

Pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Odločilno je bilo, kdo je družbeno premoženje uporabljal. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe. Subjekt, ki določene nepremičnine v družbeni lasti dejansko ni imel v posesti, na njej praviloma ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi.

Ob upoštevanju okoliščin, da je pravni prednik tožnikov izpeljal gradnjo sporne garaže iz lastnih sredstev, ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice toženke, in da je zemljišče pod njo skupaj s svojimi pravnimi predniki vsa leta brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal v skladu z namenom, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ocene, da omenjeni odločbi, ob upoštevanju tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine, predstavljata zadostno podlago za prenos pravice uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 nepremičnine z ID znakom 000-419/47-0 (parcela št. 419/47, k.o X). Pravdne stroške tožnikov v višini 1.453,77 EUR je naložilo v plačilo toženki.

2. Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da odločbi pravne prednice toženke ne predstavljata podlage za ugotovitev, da naj bi pravni prednik tožnikov A. A. pridobil imetništvo pravice uporabe na spornem zemljišču, ki stoji pod garažo. Zato se tudi ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ta pravica, kljub uporabi in posesti nepremičnine, ni preoblikovala v lastninsko pravico v korist pravne prednice tožnikov B. B. Upravni odločbi ne zadoščata za pridobitev pravice uporabe v okviru sistema družbene lastnine, saj bi morala biti pravnemu predniku A. A. izdana posebna odločba ali sklenjena ustrezna zahtevana pogodba, iz katere bi nedvomno izhajalo, da je bila nanj prenesena pravica uporabe prav na konkretnem zemljišču in ne zgolj pravica uporabe za gradnjo in pravica za uporabo tega zemljišča. Takšno stališče podpira in dokazuje prav odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016, ki jo je toženka izpostavila že tekom postopka. Gradbena in uporabna dovoljenja po svoji naravi niso mogla odločiti o pravici uporabe oziroma lastninski pravici, saj so lahko odločala le o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov. Zato za prenos pravice uporabe kot razpolagalne pravice ne zadoščajo izdana upravna dovoljenja. Pravica uporabe ni bila izražena ali pridobljena s pristankom teh istih upravnih organov za uporabo nepremičnin s strani investitorjev oziroma graditeljev. Pravica stvar uporabljati ni isto kot lastninska pravica v smislu družbene lastnine kot razpolagalne pravice. V času gradnje so veljala pravila ZTLR in pred njim ODZ. Prenos pravice uporabe s pravnimi posli je urejal Zakon o prometu z nepremičninami (ZPN), pred njim Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (ZPSZ), ki je za nepremičnine v družbeni lastnini dovolil prenos pravice uporabe s tem, da je za pogodbo o njenem prenosu zahteval pisnost, občani pa so za pravico uporabe morali plačati nadomestilo. Slednjega tožnika niti ne zatrjujeta. Druga možnost pridobitve pravice uporabe pa je bila z odločbo ustreznega organa. O obstoju take odločbe tožnika nista podala trditve, kar pomeni, da pravna prednika ob uveljavitvi ZLNDL nista bila imetnika pravice uporabe na sporni nepremičnini, na kateri je zgrajena garaža, ampak zgolj uporabnika in posestnika. Iz sklepov o dedovanju po pokojnem A. A. in B. B. ne izhaja, da bi bila sporna nepremičnina predmet zapuščine. Pokojnikova zapuščina sicer preide na dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti, vendar pa je za morebiten prenos pravic potreben tudi sklep o dedovanju, ne glede na njegovo deklaratorno naravo. Zakon o dedovanju (ZD) omogoča izdajo dodatnih sklepov o dedovanju, če se kasneje najde premoženje. Toženka meni, da niso podani niti pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, čeprav se z navedbami v tej smeri sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

3. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika zahtevata ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 419/47, k.o. X, v naravi zemljišče, na katerem stoji njuna garaža v nizu garaž. Trdita, da je njun pravdni prednik A. A. v letu 1965 oziroma 1967 na sporni nepremičnini od pravne prednice toženke pridobil pravico uporabe, ki se je po njegovi smrti na podlagi dedovanja prenesla na B. B., ki je bila ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe. Ta se je v njeno korist preoblikovala v lastninsko pravico, ki je nato na podlagi dedovanja prešla nanju.

6. Za oceno, ali je pravni prednik tožnikov A. A. pridobil pravico uporabe spornega stavbnega zemljišča od pravne prednice toženke Občine Y, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz pravnih predpisov, ki so veljali v tem času. Pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Odločilno je bilo, kdo je družbeno premoženje uporabljal. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe. Subjekt, ki določene nepremičnine v družbeni lasti dejansko ni imel v posesti, na njej praviloma ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi.

7. Dejanske okoliščine primera, na katerih temelji odločitev, so med pravdnima strankama nesporne, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pritrjuje pa na njihovi podlagi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnika pridobil pravico uporabe na spornem zemljišču. V izpodbijani sodbi sta že izčrpno povzeti in ocenjeni tako zakonska ureditev kot sodna praksa, relevantni za presojo, ali je tožnikov pravni prednik pridobil pravico uporabe. Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je odgovorjeno na toženkine nasprotne argumente, uveljavljane pred sodiščem prve stopnje in deloma ponovljene v pritožbi, so pravilni. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da argumentov v odločbi VS RS II Ips 151/2015, ki jih pritožnica ponavlja, ni mogoče uporabiti v tej zadevi. Predstavljeno stališče VSRS na abstraktni ravni sicer pritrjuje toženkinim pravnim razmerjem, a je bilo stališče sprejeto na podlagi drugačnih okoliščin primera, ki so pripeljali do odločitve.

8. Prenos pravice uporabe so urejali specialni predpisi. Takrat veljavni predpisi so sicer res določali, da mora biti za veljaven prenos pravice uporabe sklenjena (pisna) pogodba o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma izdana odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo s strani občinskega upravnega organa za premoženjske zadeve (9. in 40. člen ZPZS). Vendar se je sodna praksa v podobnih primerih sporov glede lastninjenja garaž že večkrat doslej opredelila, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe, takšno pravico pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala.1 Predvsem je pomembno, da je gradnjo dovolil organ, ki je bil pristojen tudi za oddajo stavbnega zemljišča v uporabo. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da predložena odločba Skupščine občine Y z dne 16. 11. 1965 v povezavi z odločbo Službe za gradbene in komunalne zadeve z dne 9. 1. 1967, s katerima je bilo izdano dovoljenje za gradnjo skupinskih garaž v Y in odobrena uporaba zemljišč za gradnjo niza garaž, predstavljata odločbi, s katerima je pravna prednica toženke (oziroma njeni organi) dovolila posameznim investitorjem, med katerimi je bil A. A., gradnjo garaž na spornem mestnem zemljišču v družbeni lastnini. Odločba o dodelitvi stavbnega zemljišča v uporabo v smislu 46. člena ZPZS za pridobitev pravice uporabe ni konstitutiven pogoj. Pravica graditi je bila istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo, in je lahko na zemljišču v družbeni lastnini gradil le imetnik pravice uporabe. Ob upoštevanju okoliščin, da je A. A. izpeljal gradnjo sporne garaže iz lastnih sredstev, ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice toženke, in da je zemljišče pod njo skupaj s svojimi pravnimi predniki vsa leta brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal v skladu z namenom, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ocene, da omenjeni odločbi, ob upoštevanju tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine, predstavljata zadostno podlago za prenos pravice uporabe.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na prepoved neodplačnega prenosa nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno lastnino, saj je s prenosom pravice uporabe zemljišče ostalo v družbeni lastnini. Olastninjenje stavbnih zemljišč na podlagi imetništva pravice uporabe je posledica sprejetja zakonodajalčeve odločitve v letu 1997. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v spornem času veljaven ZPZS odplačnost pogojeval le pri prenosu nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno, za kar ne gre v obravnavani zadevi, medtem ko za prenos pravice uporabe ni zahteval nobene odmene, ta pogoj je postavil šele 6. člen ZPN, ki je stopil v veljavo kasneje in nima retroaktivnega učinka.

10. Ob ugotovitvi, da je bil A. A. imetnik pravice uporabe na zemljišču, na katerem je bila zgrajena garaža, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je z njegovo smrtjo (... 1988) ta pravica prešla na njegovo edino dedinjo B. B., ki se je z dnem uveljavitve ZLNDL na podlagi zakona preoblikovala v lastninsko pravico, ki je bila nato predmet dedovanja po njej. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je mogoče o prenosu pravice govoriti le v primeru, če bi bila sporna nepremičnina predmet zapuščine. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, po 132. členu ZD preide pokojnikova zapuščina na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti. Ker sklep o dedovanju ni konstitutivne narave, je zmotno pritožbeno stališče o nujnosti obstoja takšnega sklepa. Odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice je na podlagi vsega navedenega materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena.

11. Ker je odločitev sodišče prve stopnje pravilna že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, se sodišče prve stopnje (in tudi pritožbeno sodišče) ni bilo dolžno opredeljevati do tistih navedb, s katerimi toženka v pritožbi ponovno zatrjuje, da niso podani pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (2. odst. 360. člena ZPP).

12. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP).

1 VS RS II Ips 223/2009 II Ips 553/2002, primerjaj še II Dor 220/2013 in II Dor 64/2017, s katerima je VS RS zavrnilo predlog za dopustitev revizije v podobnih primerih in še odločbe I Cp 2014/2015, I Cp 2059/2014, I Cp 2331/2017, I Cp 2964/2016, I Cp 3062/2016 in I Cp 1936/2017, I Cp 1557/2015, I Cp 2410/2016 , I Cp 3099/2016.