Jedro

Na podlagi ugotovljenih subjektivnih okoliščin (večkratna predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, kršitev preizkusne dobe po kar treh pravnomočnih sodbah, neobstoj rednega prihodka, neizkazanost, da bi se obdolženi preživljal s priložnostnimi deli) je sodišča napravilo na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper A. P. odredila pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, ker je podan utemeljen sum, da je storil dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je senat istega sodišča s sklepom z dne 10. 5. 2013 kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep zagovornica pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi oziroma podrejeno, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva neutemeljena, ker zagovornica zatrjevane kršitve zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne konkretizira, niti ne pojasni, kako naj bi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP vplivala na zakonitost odločitve sodišča. Ker zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče je v okviru presoje izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora najprej preizkusilo trditev zahteve, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji v takšen obsegu, kot navaja sodišče. Zagovornica pojasnjuje, da je obdolženi za tri ukradene hladilnike prejel le 60 do 80 EUR, šablono za izdelavo registrov hlajenja pa je prodal kot staro železo, zato je nemogoče, da bi oškodovanca oškodoval za 2.500 EUR oziroma 600 EUR. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom zunajobravnavnega senata, ki je v zvezi z navedenim očitkom, ki ga je zagovornica uveljavljala že v pritožbi, navedlo, da samo dejstvo, da je obdolženi ukradene predmete prodal po bistveno nižji ceni, kot je glede dejanske vrednosti ukradenih predmetov navedel oškodovanec, v ničemer ne omaja utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji.

6. Zahteva je neutemeljena tudi v delu, ko uveljavlja, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj mora biti ta nevarnost konkretna, v obravnavanem primeru pa sodišče nanjo sklepa na podlagi okoliščine, da je obdolženi brez zaposlitve, kar je v nasprotju z domnevo nedolžnosti, poleg tega pa je splošno znano, da je v Republiki Sloveniji rekordna brezposelnost. Vrhovno sodišče se strinja z zahtevo, da brezposelnost sama po sebi ne more predstavljati okoliščine, na podlagi katere bi bilo moč sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je ugotovljena brezposelnost obdolženca le ena izmed subjektivnih okoliščin, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj ponovitvene nevarnosti. Preiskovalna sodnica je namreč ugotovila še številne druge subjektivne okoliščine (npr. večkratno predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, kršitev preizkusne dobe po kar treh pravnomočnih sodbah, neobstoj rednega prihodka, neizkazanost, da bi se obdolženi preživljal s priložnostnimi deli), na podlagi katerih je tudi po presoji Vrhovnega sodišča mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti z navedbo, da je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 192. člena ZKP, ker da obdolžencu ni odredilo milejšega ukrepa – hišnega pripora oziroma ni dovolj konkretizirano pojasnilo, zakaj obdolžencu milejšega ukrepa ni mogoče odrediti. Zagovornica meni, da v konkretnem primeru obstajajo vsi pogoji, da se namesto pripora odredi hišni pripor. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, kot senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice, razumno povesta, da glede na ugotovljene okoliščine, v katerih sta bili tatvini izvršeni in vztrajnost obdolženca pri izvrševanju kaznivih dejanj, odreditev pripora zoper obdolženca nujna, saj se le s tem ukrepom lahko zavaruje varnost ljudi in njihovega premoženja ter da ni mogoče pričakovati, da bi bilo ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti z milejšim ukrepom. Za odreditev milejšega ukrepa morajo obstajati dejstva, ki utemeljujejo sklepanje, da bo oseba, zoper katero je tak ukrep odrejen, tega tudi spoštovala. Za takšno sklepanje pa pri obdolžencu ni zadostne podlage. Vrhovno sodišče zato sprejema zaključek obeh napadenih sklepov, da ugotovljene okoliščine pri obdolžencu utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki jo drugače kot s priporom ni mogoče odpraviti. Glede na ugotovitev, da je pripor neogibno potreben za varnost življenja in zdravja ljudi, ki je tudi ustrezno obrazložena, pa sodišče ni bilo dolžno še posebej navajati razlogov, zakaj se ni odločilo za odreditev hišnega pripora (tako Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 46879/2012-72 z dne 9. 10. 2012).

8. Na zagovorničino prizadevanje, da bi Vrhovno sodišče zoper obdolženca odredilo hišni pripor, Vrhovno sodišče odgovarja, da je pristojno za presojanje zakonitosti posameznih odločitev nižjih sodišč, ki so jih le-ta sprejela na podlagi v času sprejema odločitve znanih in ugotovljenih dejstev. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče zaključilo, da je bil pripor zoper obdolženca na podlagi ugotovljenih okoliščin in dejstev odrejen zakonito. Ukrep, ki je bil uporabljen za odpravo ponovitvene nevarnosti, se lahko po določbi tretjega odstavka 192. člena ZKP odpravi tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so ga narekovali oziroma se nadomesti z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji. Zagovornica takšnih okoliščin v zahtevi ne navaja, v kolikor pa bi se izkazalo, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, ima zagovornica na podlagi citirane določbe možnost predlagati nadomestitev pripora z drugačnim ukrepom oziroma izvajanje pripora pod drugačnimi pogoji.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.