Jedro

V kolikor so bili poslovni prostori dejansko nacionalizirani osebi, ki je bila ob nacionalizaciji teh prostorov jugoslovanska državljanka (9. člen ZDen), je pri reševanju denacionalizacijskega zahtevka treba upoštevati možnost vrnitve teh prostorov tej osebi, ne glede na to, da je sedaj tuja državljanka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi delna odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. ... z dne 19.8.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo T.Š., roj. 22.7.1926 (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), za vrnitev nepremičnine v obsegu podržavljenja v last in posest - poslovnega prostora in dveh prostorov v pritličju stavbe P. 12 v L., stoječe na parc. št. 1960 k.o. L., (1. točka izreka); in odločila, da T.Š. kot upravičenki za navedeno nepremičnino pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada oziroma tožeče stranke. O višini te odškodnine bo odločeno s posebno odločbo po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je T.Š. vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 45 in 373, k.o. L. sedaj parc. št. 1960 iste k.o.. Zahtevi so v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) priložene vse listine in podatki, ki so potrebni za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Navedena nepremičnina je z Odlokom o razglasitvi nepremičnin kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine L. (Uradni list RS, št. 53/92) razglašena za kulturni spomenik. Glede na navedeno je podana pristojnost tožene stranke za odločanje o zahtevku za denacionalizacijo v skladu s 5. točko 1. odstavka 54. člena ZDen. Tožena stranka se sklicuje na 3. odstavek 18. člena ZDen. V dokaznem postopku je tožena stranka pregledala vso dokumentacijo v upravnih spisih in opravila dne 24.10.1995 in 24.5.1996 ustni obravnavi. Iz zahtevi priložene fotokopije zemljiškoknjižnega vložka za št. 393 k.o. L. ter iz fotokopij odločbe Občinskega ljudskega odbora L. št. ... z dne 10.10.1959, odločbe Sveta komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine Ljubljana z dne 30.5.1960, št. ... in odločbe Oddelka za finance Skupščine občine L. št. ... z dne 16.3.1965 je po mnenju tožene stranke razvidno, da stanovanjska hiša P. 12 v L., last T.Š., ni bila nacionalizirana, pač pa je bil nacionaliziran poslovni prostor v tej stavbi in pripadajoče stavbno zemjišče parc. št. 45 in 373k.o. L.. Vse navedene odločbe so bile izdane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 - 3. člen ZDen).

Tožena stranka ugotavlja na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, da je bila T.Š. v času podržavljenja jugoslovanska državljanka in je v skladu z 9. členom ZDen kot državljanka SFRJ upravičenka do denacionalizacije. Iz listin v upravnih spisih pa tudi izhaja, da T.Š. ni državljanka Republike Slovenije. Pri tem se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 6. člena ZDen. Tožena stranka meni, da mora v konkretnem primeru upoštevati glede oblike odškodnine določbo 68. člena Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka meni, da T.Š. kot upravičenka, ki je tuja državljanka (Republike Hrvaške), ne more z odločbo državnega organa o denacionalizaciji pridobiti lastninske pravice na nepremičnini in ji kot upravičenki torej ni mogoče vrniti nepremičnine v last in posest oziroma na njej vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža. Tožena stranka je T. Š. pozvala, da se izjavi, kakšno obliko odškodnine zahteva in v kakšni višini, saj ji kot upravičenki po določbi 1. odstavka 42. člena ZDen pripada oblika odškodnine, ki jo dopušča zakonodaja Republike Slovenije za tujce. T.Š. se je o tem izjavila, da zahteva odškodnino v obliki obveznic tožeče stranke, ni pa še podala predloga o višini zahtevka. Zato je tožena stranka na podlagi navedene določbe ZDen T.Š. priznala pravico do odškodnine v zahtevani obliki. Tožena stranka je posebej ugotavljala še dejstva in dokaze, ali T. Š. sploh gre odškodnina glede na ugovor zavezanca Trgovskega podjetja "V" L., češ, da so bili zavezanki poslovni prostori, ki so predmet denacionalizacije, s kupoprodajno pogodbo z dne 6.6.1966 prodani. Tožena stranka je vpogledala v to pogodbo, darilno pogodbo z dne 15.1.1965 in že navedene odločbe o nacionalizaciji in ugotovila, da ugovori zavezanca v tem smislu ne morejo biti upoštevani. Predmet navedenih dveh pogodb je bila stavba P. 12, L., razen poslovnih prostorov. Tako je po mnenju tožene stranke popolnoma jasno, da zavezanec ni odplačno pridobil poslovnih prostorov, ki so predmet tega postopka. Poslovni prostori so bili namreč po mnenju tožene stranke nedvomno nacionalizirani T.Š., ki jih tudi ni mogla, glede na zakonsko prepoved prometa z nacionaliziranimi nepremičninami, odsvojiti. Da jih tudi ni odsvojila, je to jasno razvidno iz darilne pogodbe, ko je podarila F.Š. navedeno stavbo, razen poslovnih prostorov. Zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe na zavezanca na celotni nepremičnini pa je, po ugotovitvi tožene stranke, v napačni izvedbi pogodb v zemljiški knjigi. Pri vpogledu v fotokopiji zemljiškoknjižnih vložkov, ob primerjavi vpisov v vl. št. 393 in 286 k.o. L., tožena stranka namreč ugotavlja, da gre za različne vpise pravice uporabe pri izbrisani vl. št. 286 in pri novi vl. št. 393 iste k. o.. Pri tem pa zemljiškoknjižno sodišče za drugačen vpis ni imelo za podlago nobene druge listine, kot že navedene nacionalizacijske odločbe in navedeni kupoprodajno in darilno pogodbo. Tožena stranka pa mora pri ugotavljanju dejanskega in pravnega stanja upoštevati vse dokaze in ne le vpis v zemljiški knjigi (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in presoditi, ob upoštevanju načela proste presoje, katero dejstvo šteje za dokazano. Po mnenju tožene stranke vse navedeno pomeni, da je T.Š. upravičena do odškodnine za nacionalizirane nepremičnine, ki po ugotovitvi tožene stranke nedvomno niso bile odplačno prenešene na zavezanca. Po vsem navedenem je tožena stranka ugotovila, da je konkretna zadeva zrela za odločitev o temelju zahtevka, to je o upravičenosti do denacionalizacije. Glede na to se je tožena stranka odločila, da je primerno in smotrno, da izda delno odločbo (215. člen ZUP), saj bo v primeru pravnomočne odločitve o upravičenosti zahteve za denacionalizacijo, upoštevaje načelo ekonomičnosti, izvedla še postopek ugotavljanja višine odškodnine. Ta postopek namreč zahteva, verjetno med drugim, pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, kar podaljša in podraži postopek.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Splošno znano dejstvo je, da je v Republiki Sloveniji v teku postopek za spremembo ustave oziroma predpisov, ki bodo urejali način in pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah. Zaradi tega meni, da bi tožena stranka lahko postopala tudi tako, da bi v tej denacionalizacijski zadevi, ob soglasju upravičenke T.Š., postopek začasno prekinila do sprejetja navedenih predpisov. Tudi sicer se ne strinja z izpodbijano odločbo. Tožena stranka je namreč odločila, da je v tej zadevi zavezanec tožeča stranka in da je treba odločiti le še o višini odškodnine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je obveznice tožeče stranke kot obliko odškodnine opredelila upravičenka. O tem zahtevku pa tožeča stranka sploh ni bila obveščena. Še na ustni obravnavi dne 24.5.1996 je izrecno opozorila, da predlagatelj denacionalizacije ni določil oblike odškodnine in da glede na njegovo izjavo tožeča stranka ni zavezanec. Ker do prejema izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da naj bi bil postavljen tak zahtevek, ni prejela zahtevka, iz katerega bi bilo razvidno, da jo T.Š. šteje za zavezano stranko, se tudi ni opredelila do konkretne zadeve po temelju in po obsegu. S tem je tožena stranka kršila pravila postopka, saj je kot zavezanca določila tožečo stranko, ne da bi jo pred tem z zahtevkom, ki naj bi se glasil neposredno nanjo, sploh seznanila. Tožena stranka bi jo morala z zahtevkom, ki se glasi na obveznice tožeče stranke, seznaniti in jo pozvati, da se do zahtevka opredeli tudi po temelju in obsegu. Tako pa je tožena stranka dejansko o temelju in o obsegu že odločila. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Prizadeta stranka Trgovsko podjetje "V.", d.d. L. v odgovoru na tožbo meni, da je sklicevanje tožeče stranke na to, da je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila zahtevek za vrnitev nepremičnin v last in posest v naravi, zaradi tega, ker upravičenka ni državljanka Republike Slovenije, pač pa tuja državljanka, preuranjena, nesprejemljivo. Tožena stranka je povsem pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi dejstvo, da ni pogojev za vračilo v naravi zaradi navedene okoliščine. Sklicevanje na to, da bi naj bila v fazi postopka spreminjanja ustava ter v fazi sprejemanja predpisi, ki bi urejali pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah, to je neka bodoča zakonodaja, zaradi katere bi morala tožena stranka odložiti svojo odločitev, je po mnenju prizadete stranke absurdno. V nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo takšno ravnanje tožene stranke, da bi s svojo odločitvijo čakala tako dolgo, dokler v korist T.Š. ne bi bili sprejeti ustrezni predpisi. Obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine izvira iz zakona. Po mnenju prizadete stranke se tožeča stranka ne more protiviti svoji obveznosti, ki jo ji nalaga ZDen, na podlagi katerega je dolžna izplačati odškodnino v obliki obveznic, v primeru, če ni pogojev za vračilo nepremičnin v naravi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz podatkov in listin v upravnih spisih ni povsem razvidno, ali so bili poslovni prostori v pritličju stavbe P. 12 v L. dejansko nacionaliziran prizadeti stranki T.Š.. Tožena stranka tega v obrazložitvi izpodbijane odločbe v dokaznem postopku ni povsem razčistila, čeprav trdi, da je šlo za nacionalizacijo tega poslovnega prostora, pri tem pa se sklicuje na citirane nacionalizacijske odločbe z dne 10.10.1959, 30.5.1960 in 16.3.1965 ter na citirano darilno pogodbo z dne 15.1.1965 in kupoprodajno pogodbo z dne 6.6.1966. Iz teh odločb in obeh pogodb tožena stranka sklepa, da je dejansko šlo za nacionalizacijo navedenih poslovnih prostorov, in sicer T.Š.

Iz odločbe Oddelka za finance Skupščine občine L. št. ... z dne 4.2.1965, ki je v upravnih spisih, res izhaja, da stanovanjska hiša v L., stoječa na parc. št. 46, ki je pripisana vl. št. 286 k.o. L. kot zemljiškoknjižno telo II, last T.Š., ni nacionalizirana, razen poslovnega lokala, obstoječega iz dveh prostorov v pritličju te hiše ob P. ulici. To izhaja tudi iz obeh citiranih pogodb z dne 15.1.1965 in 6.6.1966 in iz citiranih odločb o nacionalizaciji z dne 10.10.1959 in 30.5.1960. V odločbi Oddelka za finance Skupščine občine L. z dne 16.3.1965 pa je v izreku te odločbe ugotovitev, da stanovanjska hiša, stoječa na parceli 45 v L., pripisana vl. št. 393 k.o. L., last T.Š., ni nacionalizirana. V obrazložitvi te odločbe je navedba, da, ker v danem primeru imenovani pogodbenici (F.Š., roj. Č., kot obdarjenka, in njena hčerka T.Š. kot darovalka) ne presegata stanovanjskega maksimuma, predmetna zgradba ni bila nacionalizirana.

Iz izbrisanega zemljiškoknjižnega vložka št. 286 k.o. L. izhaja (vloženo 26.9.1966, dn. št. ...), da se po citirani kupoprodajni pogodbi z dne 6.6.1966 med F.Š. kot prodajalko in Trgovskim podjetjem "V." v L. kot kupcem vknjiži lastninska pravica na zemljiškoknjižnem telesu II, brez poslovnega prostora, na to trgovsko podjetje. V zemljiškoknjižnem vložku št. 393 k.o. L.(vloženo 26.9.1966, dn.št. ...) pa je vpis, da se po isti kupoprodajni pogodbi na zemljiškoknjižnem telesu II vknjiži lastninska pravica za navedeno trgovsko podjetje do celote samo zemljiškoknjižnega telesa II (to je hiše v L. P. 12 in gospodarskega poslopja na parc. št. 45 oziroma po novem 1960).

Na zahtevo T.Š. pa je bila med upravnim postopkom izdan sklep o zavarovanju zahtevka za vračanje premoženja zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja "V." L. po 10. in 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij z dne 6.9.1994. S tem sklepom, ki je postal pravnomočen dne 14.10.1994, je tožena stranka ugodila predlogu T.Š. za izdajo začasne odredbe o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja navedenega podjetja in je prepovedala temu podjetju razpolaganje s poslovnimi prostori, izmere okoli 50 m2, v pritličju hiše P.12 v L. na parc. št. 1960 in vpisani v vl. št. 393 k.o. L., kot tudi v istem obsegu prepovedala temu podjetju lastninsko preoblikovanje podjetja, s tem da je dolžan to nepremičnino popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jo uporabljati kot dober gospodar.

Po presoji sodišča, glede na navedeno, torej tožena stranka ni razčistila dejanskega stanja, ali so bili poslovni prostori v pritličju hiše P. 12 v L. (ki naj bi obsegali dva prostora in ne, kot navaja tožena stranka v 1. točki izreka izpodbijane odločbe: poslovni prostor in dva prostora v pritličju te stavbe) dejansko nacionalizirani, ali ne. Od tega je namreč odvisno, ali bo sploh ugodeno denacionalizacijskemu zahtevku prizadete stranke T.Š., ali ne. Zato naj tožena stranka v ponovljenem postopku to dokončno razčisti.

Kolikor bo tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovila, da so bili navedeni poslovni prostori v pritličju stavbe P. 12 v L. dejansko nacionalizirani T.Š., pa naj dokončno odloči o njenem zahtevku. Pri tem pa naj upošteva, da je T.Š. v svojem denacionalizacijskem zahtevku z dne 28.12.1992 zahtevala vrnitev navedenih poslovnih prostorov v obliki nadomestnega premoženja in da je v svoji izjavi z dne 6.10.1994, ki jo je posredovala toženi stranki 11.10.1994 in jo je tožena stranka prejela 12.10.1994, zahtevala vrnitev podržavljenih poslovnih prostorov, v izmeri okoli 50 m2 v pritličju hiše v L., P.12. Prav tako naj tožena stranka razčisti, kaj dejansko pomeni zahtevek pooblaščenca T.Š. z dne 5.6.1996, ki je v upravnih spisih, in ga je tožena stranka prejela 6.6.1996, da na podlagi sklepa na ustni obravnavi dne 24.5.1996 vlaga zahtevek v skladu z 42. členom ZDen, naj bi se upravičenki T.Š. plačala odškodnina v obliki obveznic tožeče stranke (Slovenskega odškodninskega sklada). To je po presoji sodišča potrebno zato, ker je uradna oseba tožene stranke na navedeni ustni obravnavi pojasnila pooblaščencu, da je po pregledu vseh listin ugotovila, da je T.Š. v času podržavljenja nedvomno bila državljanka SFRJ, v času denacionalizacije pa nedvomno ni državljanka Republike Slovenije, kar pomeni, da je sicer upravičenka do denacionalizacije, ni pa upravičena do vrnitve nepremičnine v naravi, ker bi bilo to v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Sodišče meni, da kolikor bo v ponovljenem postopku tožena stranka ugotovila, da so bili navedeni poslovni prostori (in tudi v kakšni izmeri) dejansko nacionalizirani T.Š., bo morala upoštevati, pri svoji odločitvi glede rešitve denacionalizacijskega zahtevka T.Š., in ob ugotovitvi, da je bila T.Š. ob nacionalizaciji teh prostorov jugoslovanska državljanka (9. člen ZDen), možnost vrnitve teh prostorov T.Š., ne glede na to, da je T.Š. državljanka Republike Hrvaške oziroma tuja državljanka.

Tožeča stranka pa ima prav, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker ji ni omogočila sodelovanja v postopku. To bi bila dolžna storiti, saj je kot zavezanca določila tožečo stranko, ne da bi jo pred tem z zahtevkom, ki se glasi na obveznice Slovenskega odškodninskega sklada (tožeče stranke), ki ga je vložil pooblaščenec T.Š., seznanila. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku glede tega tožeči stranki omogočiti sodelovanje in seveda tudi razčistiti, kot navedeno, kaj dejansko pomeni ta zahtevek.

Dejanske okoliščine so bile v upravnem postopku v bistvenih vprašanjih nepopolno ugotovljene in bi te pomanjkljivosti lahko vplivale na odločitev o stvari. Zato sodišče ni moglo rešiti spora in je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstava 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS).

Tožena stranka bo morala izdati novo odločbo v 60 dneh od dneva, ko je dobila to sodbo (3. odstavek 60. člena ZUS). Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova pravna stališča, ki so navedena v sodbi.