Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo in ustrezno pojasnilo, zakaj dokazni predlog stranke ni že sam po sebi predlog za opravo naroka za glavno obravnavno. Stranki tega sodišče ni bilo dolžno pojasnjevati, da mora to posebej predlagati, saj to določa zakon (prvi odstavek 454. člena ZPP) in gre za uveljavljeno in enotno sodno prakso.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka naj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 615,98 EUR z zahtevanimi obrestmi ter 400,65 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se toženka, predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka s stroškovno posledico za tožnico, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Ne strinja se s stališčem sodišča, da njeni dokazni predlogi niso pomenili predloga za izvedbo glavne obravnave; ni bila opozorjena, da bi morala to posebej zahtevati. Očita, da sodišče ni odločilo o njenem ugovoru pasivne legitimacije in ni preverilo, na kakšni podlagi je obveznost plačila vrtca prešla iz očeta na mamo (na toženko). Nadalje očita, da se sodišče ni opredelilo do izpisnic, navaja, da je dokazala, da zaradi sklenjene poravnave 14. 7. 2017 od tedaj ni več koristila tožničinih storitev. Očita, da sodišče uporablja dvojne standarde, češ da je za izpis otroka iz vrtca potrebno soglasje obeh staršev, za spremembo plačnika pa ne. Po njenem je sodišče obveznost plačila vrtca napačno oprlo na odločbo o skrbništvu in prejemanju preživnine za otroka, sploh pa ji ni znano, kako je tožnica prišla do te odločbe. Dalje sodišču očita retroaktivno uporabo DZ, saj obveznosti plačila vrtca za obdobje 2017 -2018 ni mogoče vezati na določbo 151. čl. Družinskega zakonika, ki je stopil v veljavo l. 2019. Meni, da je dejansko stanje v zvezi s pravili vrtca je po mnenju pritožnice napačno ugotovljeno glede tega, kdaj zaradi neplačanih obveznosti tožnica ni več dolžna zagotavljati prostora v vrtcu za otroka. Sprašuje se, ali bi morala plačevati vrtec še leto dni, kljub temu, da ga otrok ne bi obiskoval, če oče iz nagajivosti ne bi želel podati soglasja za izpis. Meni, da je bila v tem postopku v neenakopravnem položaju in da je tožnica sodelovala z očetom v konstruktu zoper njo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku v sporih majhne vrednosti, kot je tudi obravnavani, se stranka ne more pritožiti zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tovrstne očitke sodišču prve stopnje.

6. Ugotovljeno je, da je toženka, mati mld. A. R., slednjo želela izpisati iz vrtca tožnice 29. 8. 2017 in 30. 11. 2017, vendar neuspešno, ker za to ni bilo soglasja očeta (8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako ne drži očitek, da se sodišče do tega ni opredelilo. Nadalje je ugotovljeno, da je tudi toženka podpisala pogodbo s tožnico, s katero se je zavezala poravnavati pogodbene obveznosti, zato je pasivno legitimirana in ni pomembno, kdo od staršev je prejemal položnico »na svoje ime« (9. in 10. tč. sodbe). Zato tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacje, ne drži. Medsebojni dogovor staršev, kdo bo plačeval stroške vrtca, slednjega ne zadeva, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pri čemer se sicer po nepotrebnem sklicuje na določbe kasneje sprejetega Družinskega zakonika, saj je podlaga v konkretnem primeru pogodba in ne zakon. Tega zato ni uporabilo, zato ga tudi ni uporabilo retroaktivno. Za plačilo sta bila pogodbeno obvezana v konkretnem primeru oba starša (dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), kar pa ni v nikakršnem nasprotju s tem, da je za prepis (vpis, izpis) otroka iz vrtca potrebno soglasje obeh staršev (ali sodna odločba, ki to nadomešča).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo in ustrezno pojasnilo, zakaj dokazni predlog stranke ni že sam po sebi predlog za opravo naroka za glavno obravnavno. Stranki tega sodišče ni bilo dolžno pojasnjevati, da mora to posebej predlagati, saj to določa zakon (1. odst. 454. čl. ZPP) in gre za uveljavljeno in enotno sodno prakso.

8. Upoštevni pritožbeni razlogi torej niso podani. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, s stroškovno zahtevo vret (353. čl. ZPP).