Jedro

Bistveno zmanjšana vrednost podržavljene nepremičnine se upošteva pri določitvi odškodnine tudi, če gre za primer iz 6. odstavka 42. člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2002. S to je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ž. z dne 22.8.2001, s katero je ta odločila, da je Slovenska odškodninska družba, d.d., L. (v nadaljevanju SOD) dolžna v korist upravičenca, to je tožeče stranke, izročiti pooblaščencu župniku J.P. obveznice v skupni vrednosti 1939,50 DEM, kot odškodnino za podržavljeno nepremičnino, parcelo št. 219-stavbišče v izmeri 111 m2 in dvorišče v izmeri 120 m2, vl.št. 3 k.o. S.N., katere vrnitev v naravi ni mogoča. V izpodbijani sodbi sodišče soglaša s toženo stranko, da ker je upravičenec podržavljeno premoženje pridobil nazaj in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16.7.1986, je pravna podlaga za odločanje o denacionalizaciji določba 6. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prav tako je sodišče soglašalo s toženo stranko, da ima upravičenec, skladno z določbo 1. odstavka 6. člena ZDen, pravico do odškodnine v višini valorizirane kupnine, izračunane na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Pravilna so sicer navajanja tožeče stranke, da je bila nepremičnina ob sklenitvi kupne pogodbe leta 1986 bistveno manj vredna kot ob podržavljenju in sicer zaradi nevzdrževanja in načrtnega uničenja, ker so se v stavbo vselili Romi, zaradi česar je bila kupnina bistveno nižja od vrednosti stavbe ob podržavljenju in zato valorizirana kupnina v višini 1939,50 DEM predstavlja le slabo šestino vrednosti podržavljenega premoženja. Vendar pa po presoji sodišča tako določena odškodnina ni v nasprotju z namenom ZDen, še posebej s 1. odstavkom 6. člena ZDen, kot to zatrjuje tožeča stranka, glede na to, da upravni organ v upravnem postopku ni pristojen ugotavljati in odločati o premoženjskih koristih oziroma prikrajšanjih. Zato tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da bi moralo sodišče stališče tožene stranke preveriti na obravnavi, saj v obravnavani zadevi ne gre le za aplikacijo materialnopravnih določb. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, če je podlaga za odločitev stališče, da je po 6. odstavku 42. člena ter z uporabo 1. odstavka 6. člena ZDen izračunati valorizirano kupnino. Vrednost podržavljenega premoženja ni pravilno ugotovljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije v Ljubljani kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je denacionalizacijski upravičenec - tožeča stranka, podržavljeno nepremičnino dobil nazaj na podlagi kupoprodajne pogodbe. Prav tak primer ureja določba 6. odstavka 42. člena ZDen, zato se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na navedeno določbo. Po tej določbi imajo pravico do odškodnine tudi upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla. Da je upravičenec upravičen do odškodnine niti ni sporno. Sporno pa je stališče tožene stranke, s katerim soglaša tudi prvostopno sodišče, da je v takem primeru upravičenec upravičen do odškodnine po splošnih odškodninskih predpisih, po katerih je taka odškodnina valorizirana kupnina. Splošni odškodninski predpisi se po izrecni določbi 1. odstavka 6. člena ZDen sicer uporabljajo tudi glede zadev, ki jih ureja ZDen, vendar le kolikor niso z njim v nasprotju. Po izrecni določbi ZDen pa se, tako pri vračanju v naravi kot tudi pri vračanju v obliki odškodnine, upošteva zmanjšanje vrednosti nepremičnine. Po odločbi 26. člena ZDen se namreč nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (1. odstavek 26. člena), upravičenec pa lahko namesto vračila zahteva polno odškodnino (2. odstavek 26. člena). Glede na navedeno določbo in zatrjevanje tožeče stranke, da se je vrednost podržavljene nepremičnine po podržavljenju bistveno zmanjšala, je prav ugotovitev vrednosti navedene nepremičnine po podržavljenju in sicer ob sklenitvi kupne pogodbe, bistvena za odločitev v tej zadevi. Dejansko stanje glede tega pa ni bilo ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.