Jedro

Če iz trditvene podlage, ki jo v vlogi navede stranka izhaja, da niso izpolnjene zakonite podlage za vrnitev premoženja po zakonu o denacionalizaciji, je treba takšno vlogo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine z dne 21.4.1992. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo gospodarskega poslopja in funkcionalnega zemljišča parc.št. 121. Organ prve stopnje je iz vložene tožničine zahteve ugotovil, da ta kot temelj podržavljenja navaja najemno pogodbo, ki so jo njeni pravni predniki sklenili leta 1964. Iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska je ugotovil, da je tožnica vpisana kot lastnica navedene nepremičnine, iz njenih navedb pa izhaja, da je nima v posesti. Iz teh dejstev je organ prve stopnje napravil sklep, da v tem primeru niso podani pogoji za uvedbo postopka za denacionalizacijo, ker tožnici premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov ali na način, določen v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji. Tožnica zato tudi ni upravičenka v smislu določil 9. do 14. člena zakona o denacionalizaciji.

Tožnica je v pritožbi zoper navedeni sklep navedla, da si nezakonito lasti navedeno nepremičnino. Najemna pogodba leta 1964 je bila sklenjena na podlagi sile in zvijače. Nepremičnine ni izpraznilo in je izročilo tožnici, kljub temu, da je ta ob poteku najemne pogodbe, z upoštevanjem dogovorjenega odpovednega roka, to zahtevala.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila navedeno pritožbo. Ugotavlja, da materialni zakon določa, kdo je v upravnem postopku upravičen uveljavljati posamezno pravico. Glede pravice do denacionalizacije so to določbe 3. in 4. člena zakona o denacionalizaciji. Iz podatkov, ki jih je organu prve stopnje predložila tožeča stranka, izhaja, da sporna nepremičnina ni bila podržavljena niti po predpisih, navedenih v 3. členu, niti po predpisih oziroma z ukrepi državnega organa iz 4. člena navedenega zakona. Tudi tožničina navedba, naj bi do sklenitve najemne pogodbe prišlo z uporabo sile oziroma zvijače s strani najemojemalca, ne more predstavljati podlage za denacionalizacijo v upravnem postopku. Planinsko društvo ni državni organ, pa tudi sicer so za reševanje zahtev po 5. členu zakona o denacionalizaciji pristojna sodišča v nepravdnem postopku, ne pa upravni organi.

Proti takšni odločitvi je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja navedbe, ki jih je dala v zahtevi za denacionalizacijo in v pritožbi. Navaja, da se ji godi krivica, ker planinsko društvo brez pravne podlage in brezplačno uživa njeno nepremičnino. Zahteva, da sodišče odvzame nepremičnino bivšemu najemniku in jo izroči tožnici. Poleg tega zahteva plačilo odškodnine in zaostale najemnine. Predlaga še, naj se njena pritožba obravnava po 56. členu zakona o denacionalizaciji v nepravdnem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Kaj je podržavljeno premoženje in katere so pravne podlage ter postopki za njegovo vrnitev (denacionalizacijo), določa zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDEN). Navedeni zakon v 3. členu izčrpno navaja predpise, ki so bili podlaga za podržavljenje premoženja, glede katerega se lahko zahteva denacionalizacija. V 4. členu pa vsebuje zakon še splošno določbo, po kateri lahko zahtevajo vrnitev premoženja tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi kakega drugega predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Po 5. členu zakona pa se lahko zahteva tudi vrnitev premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Po 54. členu zakona odločajo o zahtevah za denacionalizacijo upravni organi, razen v primerih, kjer je podlaga za zahtevek 5. člen, ko je po določbi 56. člena zakona za odločanje pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Iz tožničinih navedb v njeni vlogi za denacionalizacijo je razvidno, da zahteva vrnitev gospodarskega objekta in funkcionalnega zemljišča, ki naj bi ga brez ustrezne pravne podlage zasedalo. Iz izpiska iz zemljiške knjige, ki ga je tudi priložila tožnica že svoji vlogi, je razvidno, da je nepremičnina parc. št. 121 - stavbišče z gospodarskim poslopjem, v lasti tožeče stranke. Navedeni podatki, ki jih je kot trditveno podlago za svoj zahtevek predložila tožeča stranka, zadoščajo za zanesljivo ugotovitev, da v tem primeru niso podani pogoji za začetek postopka za denacionalizacijo navedene nepremičnine. Ta ni bila podržavljena. Podlaga za to, da tožnici odreka posest nepremičnine, pa tudi niso predpisi, navedeni v 3. členu, niti predpisi oziroma ukrep državnega organa po 4. členu zakona o denacionalizaciji. Tudi če bi šlo za prehod navedene nepremičnine v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, bi glede na določbo 56. člena zakona o denacionalizaciji ne bilo podlage za uvedbo upravnega postopka.

Glede na navedeno je organ prve stopnje ravnal v skladu z zakonom, ko je zavrgel tožničino vlogo po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.). Zakonita pa je tudi izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper takšen sklep.

Glede na navedeno tožba ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo.

Sodišče še pojasnjuje tožeči stranki, da je lahko obravnavalo njeno tožbo le v okvirih določb, ki veljajo za vračanje premoženja v upravnem postopku po zakonu o denacionalizaciji. Če tožnica meni, da ima zaradi neizpolnjevanja najemne pogodbe s strani najemnika kakšne premoženjske zahtevke, jih bo morala uveljavljati v drugih postopkih. Če pa misli, da so podani pogoji iz 5. člena zakona, lahko tožnica v roku, določenem v 64. členu zakona o denacionalizaciji sproži ustrezen postopek s posebno vlogo pri pristojnem sodišču. Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).