Jedro

Sodišče je sicer sledilo navedbam tožene stranke, vendar je iz teh in teh razlogov zahtevku vseeno v pretežnem delu ugodilo. Prav nenavedba teh razlogov pa je tista vrzel, zaradi katere sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo računov, ki so bili izstavljeni na podlagi pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Tožena stranka je podala ugovor obstoja stvarnih napak in podala tudi pobotni ugovor. Iz celotnega besedila sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. O siceršnjih napakah v izreku bo govor kasneje. Je pa sodišče prve stopnje zavrnilo obrestni del zahtevka, kolikor ta presega znesek glavnice. To velja tako za obresti od uveljavljane terjatve kot za obresti od izvršilnih stroškov. Toženi stranki je sodišče naložilo plačilo 5.093,50 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Pritožba tožeče stranke: Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in napada odločitev o zavrnitvi obrestnega dela zahtevka. Opozarja, da v skladu z določbo 376. člena OZ (1)obresti res prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. Vendar to velja le za obresti, ki tečejo po 1.1.2002. Za obresti, ki so tekle do tega datuma, navedena določba ne velja. Sodišču zato tožeča stranka predlaga, naj tožeči stranki prizna ustrezen znesek obresti.

Pritožba tožene stranke: Stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika. Pritožba opozarja na nerazumljivost izreka in obrazložitve. Šteje sicer, da je mogoče iz sodbe razbrati, da je sodišče pobotni ugovor zavrnilo. Vendar pa se v sodbi (ne le v izreku, marveč tudi v obrazložitvi) pojavljajo številne nejasnosti na katere opozarja pritožba tožene stranke.

Bistvena kršitev je podana tudi glede ugotovitve, da naj bi bilo med strankami nesporno, kaj je predmet pogodbe. To ni res. Med strankama je nesporen le obstoj pogodbe. Sam predmet pogodbe pa je sporen. Prav tako je sporna cena storitve.

Pritožba utemeljuje tudi svoje stališče, da je bil predmet pogodbe gradbeni nadzor. V zvezi s tem se sklicuje na stališče teorije (2). Projektantski nadzor, o katerem govori sodišče, je namreč (glede na citirano teoretično delo) tisto, s čimer se v poslovni praksi poimenuje gradbeni nadzor.

Pritožba prav tako opozarja na nejasnost pogodbenih določil. Izvedbeni inženiring je namreč besedna zveza, ki ni jasna. Morala bi se zato razlagati v korist tožene stranke, saj je tožeča stranka tista, ki je pogodbo zapisala.

Pritožba opozarja na številne pomanjkljivosti in nasprotja v sodbi sodišča prve stopnje. Izrecno pa opozarja na to, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov glede višine vtoževane terjatve. Nadalje opozarja na ugotovitve sodišča, ki sledijo izvedenskemu mnenju, da projekt strojnih instalacij ni izdelan strokovno in kvalitetno in da je v pretežnem delu površen. Logično nesprejemljiv je zato nadaljnji sklep sodišča, da je projekt, ki ga je izdelala tožeča stranka, izdelan v skladu s pravili stroke. Razlogi so si v medsebojnem nasprotju. Sodišče tudi ni povzelo nobene izpovedbe zaslišanih strokovnih prič. Nadalje ne gre spregledati, da je izvedenec B. strokovni ekspertizi, ki jih je v odgovoru na tožbo predložila tožena stranka, ocenil kot kakovostni in realni. Tožena stranka je prepričana, da izvedeniška poročila kažejo in dokazujejo že to, da je bil projekt že v fazi projektiranja voden povsem zgrešeno, proti pravilom stroke in v nasprotju s strokovnimi standardi ter neupoštevaje zakonske normative. Zato tudi vse napake pri izvedbi, ne glede na prej izpostavljeno vprašanje gradbenega nadzora, izvirajo iz napačnega projekta in iz nepopolno opravljenih del po pogodbi, zato tožeča stranka ni upravičena do plačila.

Pritožba se tudi ne more strinjati z razlogi sodišča, da pobotni ugovor ni bil obrazložen. Tožena stranka je natančno specificirala, na kakšni podlagi podaja pobotni ugovor in s čim ga utemeljuje.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke ter v njej poudarila, da se z dodatno razlago v pritožbi ne strinja. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Pritožba utemeljeno opozarja na številne napake v izreku in v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je iz celotne sodbe mogoče ugotoviti, da je sodišče pobotni ugovor zavrnilo. Večkratno napačno poimenovanje tožeča/tožena stranka tako v izreku kot v obrazložitvi, bi bilo torej mogoče odpraviti z izdajo popravnega sklepa. Vendar pa so v sodbi še nadaljnja notranja nasprotja in nejasnosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka se je v tej pravdi branila z navedbami o stvarnih napakah opravljenega posla. Sodišče prve stopnje dejanske podlage sodbe s pravili o stvarnih napakah ni osvetlilo. Na navedbe o stvarnih napakah se v pretežni meri navezuje tudi pobotni ugovor. Navedbe tožene stranke so izrazito konkretizirane (najprej v pripravljalni vlogi z dne 28.4.1997, še nadrobneje pa v nadaljnjih vlogah). Priloženo jim je tudi izvenpravdno izvedensko mnenje. Po ustaljeni sodni praksi takšno mnenje predstavlja strokovno argumentacijo strankinih navedb. Predstavlja torej del trditvenega gradiva. Očitki sodišča, da so ugovori tožene stranke pavšalni, so zato zgrešeni.

Tudi samo ravnanje sodišča skozi celoten postopek navsezadnje ni bilo takšno, kakor da bi bila obrambna drža tožene stranke pavšalna. Postavljena sta bila dva izvedenca, ki sta v znatni meri potrdila pravilnost navedb tožene stranke. Prav to ugotavlja tudi samo sodišče. Izvedenec D. naj bi tako omenjal pomanjkljivosti opravljenega dela (glej 8. stran sodbe). Še naprej je ugotovitev sodišča: "Izvedenec je poudaril, da je do napak prihajalo zaradi slabega inženiringa." Stališče drugega izvedenca je po ugotovitvah sodišča (stran 9 sodbe) še ostrejše: "Iz izvedeniškega mnenja izvedenca strojne stroke prof. dr. V. B. izhaja, da projekt strojnih instalacij ni izdelan strokovno in kakovostno. Poudarja, da je v pretežnem delu površen." Še naprej je ugotovitev: "Zaključil je, da je projekt strojnih instalacij manj vreden na nivoju PZI." V razlogih sodbe pa so poleg teh še druge ugotovitve, ki so nejasne same po sebi ali pa so prej navedenim nasprotne, kar v sodbo znova vnaša odločilno nejasnost. Tako je na 8. strani naslednja ugotovitev: "Sodišče je sicer sledilo navedbam tožene stranke, da naj bi imel projekt sledeče pomanjkljivosti kot so slabša zvočna izolacija, neizvedba toplotne izolacije ter strešna konstrukcija." Očitno je, da pri tej sodbeni navedbi manjka drugi del povedi, ki bi ta del razlogovanja sodišča vsebinsko umestil v odločitev o utemeljenosti zahtevka. Se pravi: sodišče je sicer sledilo navedbam tožene stranke, vendar je iz teh in teh razlogov zahtevku vseeno v pretežnem delu ugodilo. Prav nenavedba teh razlogov pa je tista vrzel, zaradi katere sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče se nadalje podrobno ukvarja z vprašanjem, ali je bil predmet pogodbe tudi gradbeni nadzor. Tu pritožbeno sodišče najprej pritrjuje točni pritožbeni navedbi, da je pogodba v tem delu najmanj nejasna ter tega, kaj je predmet pogodbe tudi ni mogoče šteti za med strankama nesporno dejstvo. Pritožba tudi pravilno povzema komentar dr. Plavšakove, kjer je izrecno zapisano: "Ker strokovno nadzorstvo nad gradnjo za naročnika pogosto opravlja projektant, torej oseba, ki je za naročnika izdelala projektno dokumentacijo, ki je bila podlaga za določitev predmeta izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja, se ta nadzor v poslovni praksi imenuje tudi projektantski nadzor." Pa tudi sicer bi iz pogodbenih določil, kakor jih povzema tudi sodba izhajalo, da se je tožeča stranka zavezala opraviti tak nadzor. Uporabljeni so bili namreč pojmi kot: izbira izvajalcev, predvsem pa koordinacija izvedbe ter (poleg pojma projektantski nadzor) še nejasen pojem inženiringa (3). Sodišče prve stopnje jasnega odgovora ne poda. Nasprotno, navede več nasprotujočih si razlogov, glede vprašanja, ali je bil glasbeni nadzor zajet v predmetni pogodbi (glej stran 7 in 8).

Tožena stranka je, kot rečeno, uveljavljala znižanje kupnine zaradi stvarnih napak, deloma je tovrstno znižanje uveljavljala tudi v okviru pobotnega ugovora, delno pa je v okviru pobotnega ugovora uveljavljala tudi odškodninsko terjatev. Prav v zvezi z njo je v sodbi še nadaljnja nejasnost. Na dnu 9. strani sodbe je naslednje besedilo (dobesedni povzetek): "Tožena stranka je sicer predložila račun Z. in A. I.. Iz navedenih računov izhaja, da naj bi tožena stranka plačala znesek zaradi popravila odpiranja stoika na netesnih mestih, vgrajevanje injekcijskih nastavkov, tesnjena stika s specialno maso". Tu se stavek zaključi brez sklepne misli (in tudi brez ločila, zaradi česar je očitno, da se stavek v resnici ne konča). Nadaljnji zaključek je nato, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji.

Iz vseh opisanih razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Podan je položaj iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (4). Na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker zgolj procesna pomanjkljivost razveljavljene sodbe ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v odločanje pred drugega sodnika, je takšen predlog tožene stranke (postavljen v pritožbi) pritožbeno sodišče zavrnilo.

O pritožbi tožeče stranke: Prav tako pa je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke proti zavrnitvi obrestnega dela zahtevka za čas pred 1.1.2002. Določba 376. člena OZ res velja tudi za tiste obresti, ki tečejo od glavnice iz glavnega razmerja, nastalega v času pred 1.1.2002. Vendar pa se pravilo ne ultra alterum tantum nanaša samo na tiste obresti, ki so nastale v času veljavnosti te določbe. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivnosti. Odločitev sodišča, da tek obresti ustavi tudi za čas pred 1.1.2002, je zato napačna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo tudi v zavrnilnem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob vsem povedanem posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni oziroma niso mogoči. Sodišče prve stopnje mora odpraviti storjeno bistveno kršitev postopka.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(2)Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, tretja knjiga, strani 1108 do 1109).

(3) Glej Verbinc, Slovar tujk, Cankarjeva založba 1979, kjer pod pojmom inženiring podaja naslednjo opredelitev: "sistem gradnje (načrtovanje ali postavitev), pri katerem prevzemnik tovarno projektira, zgradi, opremi s stroji, izuri vodilno osebje ter slednjič z njim izpelje proizvodnjo." Ta opredelitev torej ne nudi pomoči pri razlagi pojma, kakršnega ima v mislih tožeča stranka ter je pogodbeno določilo v tem obsegu nejasno.

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.