Jedro

Zmotno je stališče tožnika, da bi bilo v njegovi zadevi treba uporabiti določbo 36. člena ZDrž/45, saj se je ta nanašala na pridobitev državljanstva za tiste osebe, ki so imele domovinsko pravico ali pristojnost oziroma so živele v občinah na ozemlju, ki je bilo prej v sestavi drugih držav, po vojni pa je bilo priključeno Jugoslaviji.

Z določbo 25. člena ZDrž/45 je bila postavljena domneva jugoslovanskega državljanstva za tiste osebe, ki po narodnosti pripadajo kateremu izmed narodov FLRJ, so tu rojeni ali vzgojeni in tu ponavadi bivajo, vse dotlej, dokler se ne izkaže, da imajo kako tuje državljanstvo, da so izgubili državljanstvo FLRJ ali da so se sklicevali na tuje državljanstvo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je z odločbo št. 213-753/2012-16 z dne 11. 6. 2013 odločila, da se tožnik po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do 8. 2. 1961, ni štel za državljana takratne Ljudske Republike Slovenije in Federativne ljudske Republike Jugoslavije (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se tožnik šteje za slovenskega državljana od naturalizacije dne 8. 2. 1961 dalje. V 3. točki izreka je odločila, da v postopku ni bilo posebnih stroškov. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v obdobju od 28. 8. 1945 do 8. 2. 1961, ko je dobil slovensko in jugoslovansko državljanstvo po redni naturalizaciji, ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu Republike Slovenije po dosedaj veljavnih predpisih. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da iz rojstne matične knjige A., letnik 1939, izhaja, da sta njegova starša sklenila zakonsko zvezo ... 1938. Nadalje izhaja, da je bil njegov oče tovarnar in da je bil pristojen v B. Češka. Nadalje je pri vpisu rojstva zaznamba, da je tožnik ... 1971 sklenil zakonsko zvezo s C.C. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik vpisan v državljansko knjigo A. pod zap. št. ... na podlagi odločbe takratnega državnega Sekretariata za notranje zadeve ljudske Republike Slovenije. Slednje je razvidno tudi iz fotokopije upravnih spisov, pridobljenih po uradni poti iz arhiva Ministrstva za notranje zadeve. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je iz prošnje tožnika razvidno, da je bil državljan ČSR in da je posedoval potni list ČSR. Slednje je razvidno iz dopisa Veleposlaništva Češkoslovaške republike v Beogradu z dne 6. 11. 1957. Prav tako iz fotokopije iz upravnih spisov, pridobljenih iz arhiva Ministrstva za notranje zadeve, izhaja, da sta bila v jugoslovansko državljanstvo dne 13. 7. 1971 sprejeta njegova starša Č.Č. in D.D., do takrat državljana ČSR. Na podlagi navedenega je prvostopni organ odločil, da se tožnik v obdobju od 28. 8. 1945 do 8. 2. 1961, ko je pridobil slovensko in jugoslovansko državljanstvo po redni naturalizaciji, ni mogel šteti za državljana takratne FLRJ in LR Slovenije na podlagi domneve, saj je jasno razvidno, da je imel tuje državljanstvo in da se je nanj tudi skliceval. Tožniku je bila dana možnost, da se o ugotovitvah izjasni, vendar se v danem roku niti kasneje ni izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

Tožnik se je zoper odločbo prvostopnega organa pritožil, tožena stranka pa je z odločbo z dne 9. 7. 2013 pritožbo zavrnila in se izreka o vseh pritožbenih ugovorih. Neutemeljeno je pritožbene ugovore zavrnila.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, da sodišče s svojo sodbo spremeni izpodbijano odločbo organa prve stopnje tako, da šteje tožnika za slovenskega in jugoslovanskega državljana od 9. 5. 1945 dalje pa do 25. 6. 1991, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu druge stopnje v ponovno odločanje. Meni, da sta upravna organa spregledala določila 36. člena ZDrž. Tožnik, ki je rojen v A. oziroma Republiki Sloveniji od matere Slovenke, nikoli ni obvladal češkega jezika, temveč le slovenski jezik, z rojstvom po očetu, na podlagi Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, pa mu je bilo vsiljeno češkoslovaško državljanstvo. Prav tako mu ni mogoče očitati, da je posedoval češkoslovaški potni list. Meni, da se kot oseba slovenske narodnosti glede na navedeno, šteje za državljana LR Slovenije in FLRJ, ne le od 8. 2. 1961 dalje, temveč tudi od 9. 5. 1945 dalje. Ponovno poudarja, da je sin matere, ki je bila Slovenka. Nepravilna je tudi ugotovitev organa druge stopnje, da je potrebno za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku od njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se je ugotavljalo njeno državljanstvo. Tožnik se je rodil v A. leta 1939, ko so veljali predpisi o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije. Ne vplivajo pa na obstoj povojnega jugoslovanskega državljanstva od njegovega rojstva pa do smrti, kot napačno ugotavlja organ druge stopnje. Meni, da se v skladu s 25. in 36. členom ZDrž ex lege šteje za slovenskega in jugoslovanskega državljana od 9. 5. 1945 dalje.

Tožena stranka je predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, v kateri je odločila, da se tožnik po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do 8. 2. 1961 ni štel za državljana takratne Ljudske Republike Slovenije in Federativne Ljudske Republike Jugoslavije. Nadalje je odločila, da se tožnik šteje za slovenskega državljana od naturalizacije dne 8. 2. 1961 dalje.

Po presoji sodišča je odločitev tako prvostopnega organa kakor drugostopnega organa, s katerim je zavrnila vse pritožbene ugovore, utemeljena in zakonita. Sodišče se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

Tožbeni ugovori, ki so enaki pritožbenim ugovorom, niso utemeljeni. Glede na navedeno jih sodišče v celoti zavrača. Na podlagi prvega odstavka 37. člena zakona in njegovi obvezni razlagi je bilo določeno, da so državljani FLRJ z dne 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v katerem območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941. Dalje pa je isti zakon v 7. členu določal, da tuji državljani lahko s prošnjo pridobijo državljanstvo FLRJ po redni ali izredni poti. Prav tako je navedeni zakon v 25. členu navajal, da se za vse osebe, ki po narodnosti pripadajo kateremu izmed narodov Federativne Ljudske Republike Jugoslavije rojeni ali vzgojeni in tu ponavadi bivajo, domneva, da so državljani FLRJ vse dotlej, dokler se ne izkaže, da imajo kako tuje državljanstvo, da so izgubili državljanstvo FLRJ ali da so se sklicevali na tuje državljanstvo. Ni sporno, da je bil tožnik vpisan v državljansko knjigo A. pod zap. št. ... na podlagi odločbe takratnega državnega Sekretariata za notranje zadeve Ljubljana, Republika Slovenija z dne 25. 1. 1961 o sprejemu v državljanstvo FLRJ in LRS po redni naturalizaciji. Prav tako iz upravnih spisov izhaja, iz prošnje za sprejem v državljanstvo FLRJ in LRS, ki jo je tožnik podpisal dne 29. 6. 1960, da je bil državljan ČSR in da je posedoval potni list ČSR. Temu tožnik v tožbi niti ne oporeka. Prav tako iz upravnih spisov izhaja, čemur tožnik ne ugovarja, da sta bila v jugoslovansko državljanstvo dne 13. 7. 1971 sprejeta njegova starša Č.Č. in D.D., do takrat državljana ČSR.

Na podlagi 33. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. Zakon o državljanstvu (DFJ), ki je pričel veljati 28. 8. 1945 pa je v prvem odstavku 35. člena določal, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Po določbi 36. člena tega zakona pa je bilo določeno, da, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno, pridobi jugoslovansko državljanstvo v smislu odredb tega zakona tisti, ki ima domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah na območjih, ki pridejo v sestav DFJ po mednarodnem sporazumu, ter oni, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem območju, če se ne izselijo iz jugoslovanskega državnega področja ali če na podlagi posebnih predpisov ne obtirajo na svoje prejšnje državljanstvo. Zakon o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu DFJ z dne 23. 8. 1945 je potrdil in noveliral Zakon o državljanstvu FLRJ na podlagi tretjega odstavka 136. člena Ustave FLRJ, to je Zakon o državljanstvu FLRJ pa je v prvem odstavku 35. člena določal, da veljajo za državljane FLRJ osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zato je zmotno stališče tožnika, da bi bilo v konkretni zadevi potrebno uporabiti določbo 36. člena ZDrž/45, saj se je ta, kot pravilno ugotavlja organ druge stopnje, nanašala na pridobitev državljanstva za tiste osebe, ki so imele domovinsko pravico ali pristojnost oziroma so živele v občinah na ozemlju, ki je bilo prej v sestavi drugih držav, po vojni pa je bilo priključeno Jugoslaviji. Nepravilno pa je tudi stališče tožnika, da je potrebno uporabiti določbo 25. člena ZDrž/45. Z navedeno odločbo je bila namreč, kot ugotavlja pravilno tudi organ druge stopnje, postavljena domneva jugoslovanskega državljanstva za tiste osebe, ki po narodnosti prebivajo ob nadaljnjem pogoju, da ni mogoče z listinskimi ali drugimi dokazi dokazati, da je taka oseba tuji ali jugoslovanski državljan. V zadevi, kar ni nepomembno, pa je, da je bil tožnik ob pridobitvi državljanstva LR Slovenije in FLRJ tuji državljan.

Glede na obrazložitev tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.