Jedro

S seznanitvijo ugotovitev upravnega organa v upravnem postopku sta bili tožnici hkrati seznanjeni, da obstaja pravna domneva o obstoju nelojalnosti kot tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž za nepriznanje državljanstva FLRJ. Možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti je bila namreč dana z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93, v obravnavani zadevi pa dejansko s pozivom upravnega organa prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožečih strank, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.6.2001, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka potrdila odločbo Upravne enote M., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 6.2.2001, s katero je ta ugotovil, da se M.F., roj. 2.11.1870 v G., Avstrija, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/29 in 13/94), od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko .

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bila M.F. državljanka Kraljevine Jugoslavije, da je bila na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v bivšo občino M., da je bila od decembra 1939 leta članica Kulturbunda, kar kaže na njeno opredelitev za nemško narodnost, ki je bila pogoj za članstvo v Kulturbundu ter da se je že pred 4.12.1948 nahajala v tujini. Nadalje povzema določbe 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48) in 2. odstavka 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48). Po mnenju prvostopnega sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi prezrla, da tožnici v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) nista imeli možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti M.F. (pravna prednica tožnic).

Navaja, da je tožena stranka odločala o pritožbi tožnic v času, ko je že bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97), v kateri je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Upravni organ prve stopnje je tožnici z dopisom dne 27.9.2000 sicer seznanil o obstoju prvih dveh pogojev glede nepriznanja državljanstva FLRJ po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost in življenje v tujini na dan 28.8.1945), ni ju pa seznanil s svojim stališčem glede tretjega pogoja, to je nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, niti ni tožnici opozoril na stališče Ustavnega sodišča, da je domneva nelojalnosti izpodbojna in da je breme dokazovanja na njuni strani. Zato po presoji prvostopnega sodišča tožnicama ni bila dana možnost dokazovanja, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (nelojalnost), ne obstoja. Upravni organ bo moral dati tožnicama možnost, da se pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-23/93. Navaja, da sta bili v obravnavanem primeru tožnici preko svojega pooblaščenca, ki je prava uka oseba, seznanjeni (dopis 27.9.2000), da se po ugotovitvah upravnih organov M.F. v skladu z 2. odstavkom 35. člena ZDrž ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožnicam je bilo omogočeno, da se v določenem roku o tem izjavita in predložita morebitne nasprotne dokaze. Po njeni presoji je prvostopni organ v celoti ravnal po pravilih postopka, saj je stranki seznanil z ugotovljenimi dejstvi, jima omogočil sodelovanje v postopku, seznanil pa ju je tudi z možnostjo predložitve nasprotnih dokazov. Po njenem mnenju ni mogoče zanemariti dejstva, da za tožeči stranki nelojalnost M.F. tekom postopka na prvi stopnji sploh ni bila sporna. V tožbi zoper izpodbijano odločbo sami navajata, da "... je oddelek nato z dopisom z dne 27.9.2000 zahteval od pooblaščenca, da naj pojasni in dokaže, da je bila pokojna F.M. lojalna do tedanje jugoslovanske države ter kaj menita oziroma izjavljata njeni vnukinji glede ugotovitve, da je bila članica Kulturbunda". Iz navedenega je tako mogoče razbrati, da sta tožnici z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti M.F. bili seznanjeni oziroma sta vedeli, da lahko izpodbijata domnevo nelojalnosti svoje pravne prednice, vendar nasprotnih dokazov o tem nista predložili. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

V odgovoru na pritožbo tožnici vztrajata pri razlogih tožbe in izpodbijane sodbe ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interes na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva pok. M.F. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, ker zatrjevana denacionalizacijska upravičenka ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu. Državljanstvo se v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen ugotavlja po ZDrž, in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena. Po določbah 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembi zakona o državljanstvu, se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče sicer pravilno presodilo, da sta upravna organa pok. M.F. glede na njeno članstvo v Kulturbundu, pravilno štela za osebo nemške narodnosti in da je dne 28.8.1945 (ob uveljavitvi ZDrž) in kasneje živela v tujini. Z izpolnitvijo teh dveh pogojev za nepriznanje državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž pa je podana tudi domneva nelojalnosti M.F. do slovenskega naroda. V obravnavani zadevi je zato sporna le okoliščina, ali je bila tožnicama dana možnost v upravnem postopku, da dokazujeta lojalnost M.F., s katero bi izpodbili domnevo o njeni nelojalnosti, kot tretjim pogojem za nepriznanje državljanstva FLRJ po 2. odstavku 35. člena ZDrž.

Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je upravni organ prve stopnje napačno razlagal 3. odstavek 63. člena ZDen s tem, ko tožnici v dopisu z dne 27.9.2000 ni izrecno seznanil s svojim stališčem tudi glede tretjega pogoja (nelojalnosti) in jima zaradi tega ni omogočil dokazovanja, da je bila M.F. lojalna slovenskemu narodu. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožnicama dana možnost, da v postopku izpodbijata zakonsko domnevo o nelojalnosti M.F. Iz upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ prve stopnje z dopisom 27.9.2000 pooblaščenca tožnic seznanil s svojimi ugotovitvami (da je bila M.F. članica Kulturbunda, da so bili člani te nemške politične organizacije lahko samo osebe nemške narodnosti iz česar izhaja, da je bila navedena oseba nemške narodnosti ter da je na dan 28.8.1945 in kasneje živela v tujini). S seznanitvijo ugotovitev upravnega organa v upravnem postopku sta bili tožnici po presoji pritožbenega sodišča hkrati seznanjeni, da obstaja pravna domneva o obstoju nelojalnosti M.F. do slovenskega naroda, kot tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž za nepriznanje državljanstva FLRJ. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbi, št. I Up 1429/2002. Namreč, možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti je bila dana z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (ki je bila izdana več kot tri leta pred odločitvijo prvostopnega upravnega organa v obravnavani zadevi), v obravnavani zadevi pa dejansko s pozivom upravnega organa prve stopnje tožnicam v dopisu z dne 27.9.2000. Kot izhaja iz upravnih spisov je upravni organ prve stopnje pooblaščenemu odvetniku tožnic pravilno sporočil svoje ugotovitve in ga pozval k predložitvi morebitnih nasprotnih dokazov, mu določil ustrezen trimesečni rok in ga tudi pravilno opozoril na to, da bo, če bo rok potekel brezuspešno, odločil na podlagi do tedaj zbranih podatkov. Navedeni dopis je bil pooblaščenemu odvetniku tožnic vročen dne 3.10.2000, iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnice oz. njun pooblaščenec do izdaje prvostopne upravne odločbe predložile morebitne dokaze, s katerimi bi izpodbile domnevo nelojalnosti M.F. Glede na znano stališče Ustavnega sodišča v že navedeni odločbi, je nelojalnost iz 2. odstavka 35. člena ZDen izpodbojna pravna domneva, zoper katero je dovoljeno dokazovanje lojalnosti z vsemi dokaznimi sredstvi. Z dopisom dne 27.9.2000 je upravni organ tožnici oziroma njunega pooblaščenega odvetnika pozval na predložitev morebitnih dokazov, po presoji pritožbenega sodišča pa jim zaradi samega pravnega značaja pravne domneve ni bilo treba sporočati tudi stališča glede pravne domneve nelojalnosti. Dokazno breme je na strani tožnic, na nepoznavanje prava (odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93) pa se tudi ne moreta uspešno sklicevati. Ker tožnici nista predložili domnevi nelojalnosti nasprotnih dokazov, po presoji pritožbenega sodišča v upravnem sporu nista uspeli izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti M.F., s tem pa tudi ne ugotovitve o neobstoju njenega državljanstva FLRJ.

Ker je prvostopno sodišče zmotno presodilo listine (dopis z dne 27.9.2000), njegova sodba pa se opira samo na ta dokaz, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je ob uporabi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, izpodbijana odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.