Jedro

V mednarodni ureditvi je poudarjena pravica do pravičnega plačila, kar vključuje tudi pravico do plačila oziroma višjega plačila za nadurno delo. Evropska socialna listina v drugem odstavku 4. člena v zvezi z uresničevanjem pravice do pravičnega plačila določa obveznost pogodbenic, da delavcem priznajo pravico do višjega plačila za nadurno delo, razen v izjemnih primerih. To pomeni, da ima tudi pravilo o višjem plačilu izjeme, ki pa se lahko nanašajo na posebne kategorije delavcev, in sicer zaposlene na nekaterih delovnih mestih s posebnimi odgovornostmi, ki običajno ne prejemajo plačila za nadurno delo.

Ker izjeme za vodilne delavce glede nadurnega dela mednarodna ureditev predvideva, določba Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki izključuje upravičenost pomočnikov direktorjev do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času, ni v nasprotju s to ureditvijo. Kompenzacijo za izključitev pravice do dodatka pomeni uvrstitev delovnih mest pomočnikov direktorjev v ustrezno visoke plačne razrede. Gre torej za primere, ko so manj ugodni delovni pogoji zajeti že v osnovni plači (prvi odstavek 29. člena ZSPJS). To tudi pomeni, da določba Uredbe ni v nasprotju z ZSPJS. Zato je pravilna presoja sodišč, da tožnici plačilo za delo preko polnega delovnega časa na podlagi določb Uredbe ne pripada.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo toženi stranki v znesku 1.007,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo bruto zneska 44.575,54 EUR iz naslova opravljenih ur preko polnega delovnega časa. Presodilo je, da tožnica kot pomočnica direktorja na podlagi določb Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (v nadaljevanju: Uredba; Ur. l. RS, št. 73/2005 s spremembami) do izplačila nadur ni upravičena.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič in postavitev izvedenca finančne stroke. Terjatev iz naslova opravljenih nadur do 28. 1. 2010 ni zastarala, ker je bilo zaradi večkratne pripoznave dolga zastaranje pretrgano. Očita zmotno uporabo materialnega prava, ker veljavna zakonodaja predvideva izplačilo nadur, pri čemer je zakon hierarhično nad Uredbo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V reviziji uveljavljena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče N. M., takratne pomočnice direktorja za finančni sektor pri toženki. Vendar tožnica dokaznega predloga za zaslišanje te priče ni postavila in je sodišče posledično tudi ni navedlo med dokaznimi predlogi, ki jih je zavrnilo. Navedba tožnice v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2016 in na prvem naroku za glavno obravnavo o tem, kaj naj bi N. M. izjavila tožnici, pa ne pomeni dokaznega predloga za njeno zaslišanje.

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih (360. člen ZPP). Nestrinjanje revizije z njihovo obrazložitvijo oziroma materialno pravno presojo pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in revizijsko sodišče v tem okviru tudi odgovarja nanj. Enako velja tudi za očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnica je bila v obdobju od 1. 8. 2008 do 16. 6. 2014 zaposlena na delovnem mestu pomočnice direktorja za področje zdravstvene nege in oskrbe, pred tem pa je bila osem let glavna medicinska sestra pri toženki. V obravnavanem delovnem sporu vtožuje izplačilo za 1.637 ur, opravljenih preko polnega delovnega časa, tako v obdobju zaposlitve na delovnem mestu glavne medicinske sestre kot tudi pomočnice direktorja.

10. Sodišči sta presodili, da je tožničina terjatev za izplačilo nadur, ki so zapadle v plačilo do 28. 1. 2010, zastarala. Izhajali sta iz določbe 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Splošni petletni zastaralni rok velja tudi za terjatve iz naslova nadur.

11. Tožnica v postopku in sedaj v reviziji zatrjuje, da je nastopilo pretrganje zastaranja. Z mesečnim podpisovanjem izpisov iz registracijske kartice naj bi tedanji direktor toženke pripoznal denarno terjatev tožnice iz naslova nadurnega dela, kar naj bi torej povzročilo pretrganje zastranja.

12. Pripoznava dolga je lahko dana izrecno ali konkludentno, pri čemer tudi iz primeroma navedenih konkludentnih dejanj v drugem odstavku 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), to je plačilo na račun, plačilo obresti ali dano zavarovanje, jasno izhaja zakonska zahteva, da morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. 13. Direktor toženke je res mesečno potrjeval izpise iz registracijske kartice. Ti izpisi so predstavljali evidenco o izrabi delovnega časa po posameznih dnevih, in sicer seštevek v tekočem mesecu opravljenih delovnih ur, dopusta, strokovnih izobraževanj oziroma drugače priznanih ur delovne obveznosti. Izpis je vseboval tudi podatek o številu prenesenih ur in podatek o nadurah. Vztrajanje tožnice, da podpis direktorja na izpisu iz registracijske kartice pomeni pripoznavo denarne terjatve tožnice iz naslova nadurnega dela, ni utemeljeno. Podpisa direktorja ni mogoče razumeti kot jasno, nepogojno in nedvoumno voljo toženke pripoznati terjatev iz naslova nadurnega dela tožnici. Glede na to, da je izpis vseboval več postavk evidence delovnega časa, ne gre niti za jasno, niti določno izjavo o pripoznavi. Tudi bivši direktor ob zaslišanju ni potrdil tovrstnih navedb tožnice. Ker podpisa direktorja na izpisu iz registracijske kartice ni mogoče opredeliti kot jasno, nepogojno in nedvoumno voljo toženke pripoznati dolg, je pravilna presoja sodišč, da so terjatve iz naslova nadur, zapadlih v plačilo do 28. 1. 2010, zastarale (346. člen OZ).

14. Nadalje sta sodišči zahtevek tožnice za plačilo nadur po 28. 1. 2010 zavrnili na podlagi določbe prvega odstavka 7. člena Uredbe v zvezi s četrtim odstavkom 1. člena Uredbe. Prvi odstavek 7. člena Uredbe izključuje upravičenost direktorjev do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. Ker četrti odstavek 1. člena Uredbe določa, da se ta uporablja tudi za namestnike in pomočnike direktorjev ter člane uprave, do dodatka niso upravičeni tudi pomočniki direktorjev. Izjema, ki dovoljuje opravljanje dela preko polnega delovnega časa je predvidena v drugem odstavku 7. člena, in sicer ko gre za opravljanje dela v osnovnem poklicu. Vendar v primeru tožnice v obdobju po 28. 1. 2010 ni šlo za opravljanje dela v njenem osnovnem poklicu glavne medicinske sestre.

15. Revizija izpostavlja, da pravna podlaga za presojo oziroma zavrnitev zahtevka ne more biti Uredba, ker ni v skladu s hierarhično višjo zakonsko ureditvijo. Pravno podlago za izplačilo nadur po prepričanju revizije lahko predstavlja le določba 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji).

16. V mednarodni ureditvi je poudarjena pravica do pravičnega plačila, kar vključuje tudi pravico do plačila oziroma višjega plačila za nadurno delo. Evropska socialna listina (Ur. l. RS št. 24/99, MP št, 7/99) v drugem odstavku 4. člena v zvezi z uresničevanjem pravice do pravičnega plačila določa obveznost pogodbenic, da delavcem priznajo pravico do višjega plačila za nadurno delo, razen v izjemnih primerih. To pomeni, da ima tudi pravilo o višjem plačilu izjeme, ki pa se lahko nanašajo na posebne kategorije delavcev, in sicer zaposlene na nekaterih delovnih mestih s posebnimi odgovornostmi, ki običajno ne prejemajo plačila za nadurno delo.1 Tudi Evropski odbor za socialne pravice v Poročilu za leto 20082 dopušča enako plačilo za nadurno delo pri „višjih uradnikih (senior officials),“ ne pa pri vseh državnih uslužbencih ali uradnikih, ne glede na raven njihovih odgovornosti. Izjema velja tudi za „vodstveno osebje (senior managers)“.3

17. V nacionalni zakonodaji dodatek za nadurno delo za javne uslužbence ureja ZSPJS. Ta med dodatke za delo v delovnem času, ki je manj ugoden, uvršča tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa (peta alineja prvega odstavka 32. člena ZSPJS).

18. Praviloma je torej delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do pravičnega plačila. Vendar ima že v mednarodni ureditvi to pravilo izjeme, ki se nanašajo na posebne kategorije delavcev na delovnih mestih s posebnimi odgovornostmi. Tudi ZSPJS v prvem odstavku 29. člena določa, da dodatki za manj ugodne delovne pogoje pripadajo javnim uslužbencem le, če opravljajo delo v takih pogojih in manj ugodni delovni pogoji niso upoštevani v osnovni plači. 19. Tožnica je bila za obdobje mandata direktorja toženke njegova pomočnica za področje zdravstvene nege in oskrbe. Po Statutu Splošne bolnišnice A. z dne 23. 6. 2009 (v nadaljevanju: Statut) je bila kot pomočnica direktorja delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in je bila zadolžena za koordiniranje, organiziranje in vodenje dela službe za zdravstveno nego in oskrbo ter za načrtovanje in predlaganje zaposlovanja ter razporejanja kadrov na področju zdravstvene in babiške nege ter oskrbe (41. člen Statuta). Iz določb Statuta izhaja, da je imela dejansko položaj in pravice vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1. Revizijsko zatrjevanje, da je ji je bilo nadurno delo odrejeno, nima podlage v dejanskih ugotovitvah.

20. Ker izjeme za vodilne delavce glede nadurnega dela mednarodna ureditev predvideva, določba Uredbe, ki izključuje upravičenost pomočnikov direktorjev do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času, ni v nasprotju s to ureditvijo. Kompenzacijo za izključitev pravice do dodatka pomeni uvrstitev delovnih mest pomočnikov direktorjev v ustrezno visoke plačne razrede. Gre torej za primere, ko so manj ugodni delovni pogoji zajeti že v osnovni plači (prvi odstavek 29. člena ZSPJS). Za presojo ni bistveno, ali so tožničine delovne obveznosti po pogodbi o zaposliti presegale polni delovni čas in naj bi zato opravila nadure. To tudi pomeni, da določba Uredbe ni v nasprotju z ZSPJS, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Iz enakih razlogov ne gre za kršitev načela enakopravnosti oziroma diskriminacijo v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci, ki so upravičeni do dodatka za nadurno delo. Zato je pravilna presoja sodišč, da tožnici plačilo za delo preko polnega delovnega časa na podlagi določb Uredbe ne pripada. Tožnica je poleg revizije vložila tudi podredni predlog za dopustitev revizije.

21. Ker je glede na datum odločanja sodišča prve stopnje (glej 125. člen ZPP-E) revizija v obravnavani zadevi dovoljena že po zakonu in je Vrhovno sodišče o njej odločalo, je bilo odločanje o predlogu brezpredmetno.

22. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Toženki se na podlagi Odvetniške tarife priznajo stroški odgovora na revizijo 1350 točk (tar. št. 15/6) in 27 točk administrativnih stroškov, kar znese 826,2 EUR, z vključenim 22 % DDV pa 1.007,96 EUR.

23. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Lenia Samuel: Fundamental social rights, 2nd edition, str. 81, 82. 2 Digest of Case Law of the European Commmittee of Social Rights, 2008, str. 44, 220. 3 Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne določa oziroma ureja pravice do plačila.